Tožbe, sodne odločbe, zoper katere je dovoljena posebna pritožba, izredna pravna sredstva in opomini za plačilo sodne takse za tožbo se vročajo osebno. Če vročevalec naslovnika ne najde doma, lahko pusti sporočilo enemu od odraslih članov gospodinjstva, ki so ga dolžni sprejeti, ali pa hišniku, sosedu ali uslužbencu v podjetju, kjer naslovnik dela, če v to privolijo. Če vročevalec na dan, ki je zapisan v sporočilu, naslovnika ne najde, lahko pisanje vroči naštetim osebam, s tem pa se vročitev šteje za opravljeno.
Odklonitve sprejema ne povzročajo težav, saj se take vročitve po določenem postopku štejejo za izvršene, do zapletov pa pride v primerih, ko se stranke izogibajo vročitvi in nočejo sprejemati sodnih pisem ali pa ne prijavljajo novih stalnih ali začasnih prebivališč ob preselitvi. Če se namreč ugotovi, da je naslovnik odsoten in da mu člani gospodinjstva in drugi, ki bi jim vročevalec sicer lahko vročil pismo, tega ne morejo pravočasno vročiti, se pismo vrne sodišču z navedbo, kje je naslovnik.
Sodišče uporabo vročevalcev stranki predlaga kot zadnjo možnost. Pred tem običajno dvakrat poizkusi s sodnim kurirjem, če pa ni uspešno, predlaga stranki vročitev s pomočjo zasebnih vročevalcev, na strankine stroške. Sodni kurirji imajo ogromno dela, tako da se ne morejo ukvarjati z iskanjem stranke, če je ta odsotna. Zasebni vročevalci pa se lahko prilagajajo času in kraju, kjer se naslovnik nahaja, tako da je po besedah Janeza Jakliča z detektivske agencije Katana njihova učinkovitost kar 80- do 90-odstotna. Vročevalci morajo največkrat priti dvakrat, prvič da poizvejo, kje se iskana oseba nahaja ali pustijo obvestilo, drugič pa da izročijo pismo. Bistveno je, da se stranki pismo vroči osebno, saj se takrat ne more izgovarjati, da izročitev ni bila opravljena, je povedal Jaklič.
Težave pri vročitvah so od primera do primera drugačne, nastajajo pa predvsem zaradi nenatančnih rojstnih podatkov, ki jih predložijo stranke. Zakonodaja je po Jakličevem mnenju dobra, pomanjkljivo se mu zdi le, da ne predvideva povračila stroškov, ki so nastali v primeru, ko vročitev ni bila možna ali smiselna. V zakonu tudi ni natančno pojasnjeno, kako ravnati, ko je naslovnik odsoten. Zakon namreč določa, da se pismo vroči odraslemu članu gospodinjstva, ne piše pa, da bi moral biti polnoleten, tako da je treba ravnati po preudarku, je povedal Jaklič.
Konkurenca med zasebnimi vročevalci je velika, na trgu pa imajo zaradi izkušenj prednost detektivi. Detektivi lahko strankam ponudijo tudi dodatne storitve, predvsem pridobivanje podatkov o premoženjskem stanju toženca, ki so pomembni za kasnejšo izvršbo, prednost detektivskih agencij pa je tudi pridobivanje informacij iz uradnih evidenc. Stranke so zelo različne, med njimi so tudi posamezniki, največkrat pa strankam zasebne vročevalce predlagajo odvetniki, ki so bili z njihovimi storitvami zadovoljni že prej, pravi Jaklič.
S pravilnikom je določena tudi cena vročanja. Osebno vročanje stane okoli 10.000 tolarjev, navadno vročanje pa 1080 tolarjev, poleg tega pa se obračuna tudi kilometrina, ki jo vročevalci naredijo pri iskanju strank. Jaklič je z ureditvijo zadovoljen, drugače pa je pri zasebni vročevalki Tatjani Krivec Tavčar. Nekateri vročevalci spuščajo ceno vročitve tudi pod ceno, določeno s pravilnikom, konkurenca pa bi lahko povzročala tudi kršitve človekovih pravic, v zvezi s tem pa so na zbornico izvršiteljev prejeli tudi že nekaj pritožb, je povedala Tavčarjeva, sicer podpredsednica zbornice izvršiteljev.
