Ekskluzivno poročilo članice odprave in novinarke 24UR Maje Roš:
19. julij: Zdravniški pregled: brez posledic, le dehidriana in opečena
Jutro je oprano – popolnoma jasno, nikjer, prvič po osmih dneh, prav nikjer niti oblačka. "Pa to ni res – naju je gor pralo, naju skoraj zamedlo, komaj sva ušla plazu, na zemlji pa tak kič," je bilo zjutraj razbrati iz njunih pogledov. Res pa je, da spanec ni bil prav dolg, saj je bila že ob sedmih zjutraj v šotoru prava savna.
Pregled ob dnevni svetlobi pokaže, da sta jo odnesla brez hujših posledic. Le po obrazu sta oba opečena - predvsem Aleš ima nos ves v krastah. Zdravnica Anda jima ju stalno spominja na ribje mazilo, ki si ga obilno mažeta na obraz, in pa: "piti, piti, piti." Pa ne mrzlo pivo, čeprav bi taaaaaako prijalo, a smo ne le visoko, tudi islamskem svetu ...
Včeraj sta Koželj in Humar v bazo stopila pozno popoldne. Tomaž je samo odložil nahrbtnik in se pol ure "odklopil" v našem kamnitem templju. Zahvala za milost. Nato pa: "Kava." In to ne kakšna instant, prava turška kava. Slovenska. Ghrrrrr (tisti njegov značilen zvok presežka energije). "Bazen!" pa je bila Aleševa misel.
Po osmih dneh v vlažnih oblačilih, "fajhtna" in prepotena, sta bila res potrebna tople prhe. A ker te ni, sta skočila v ledeniški potok, za "posladek" pa so jima iz kuhinje, v posodi za nafto v "kopalnico" za skalo prinesli še toplo vodo. Ko je okoli osmih zvečer iz prvega višinskega tabora, kamor je nesel nekaj hrane in opreme za morebitni Humarjev sestop po prvenstvenemu vzponu, za mizo sedel še Stipe, se je začela pojedina.
Po osmih dneh večinoma korejskih specialitet, z neberljivimi navodili za uporabo, raznimi kašami in celimi vrečami bonbonov, sta Humar in Koželj navalila na obilno večerjo.
Meso. Meso! "Prav lahko bi se v tisti snežni luknji zadušila. Ko je vanjo butnil snežni plaz, je ugasnil gorilnik, plin je uhajal – nekaj minut bi imela do večnega spanca, če ne bi hipno reagirala," sta pripovedovala.
Naši trije dnevi = Humarjevih osem dni
Že večkrat smo poslušali zgodbe, kako tisti, ki poznajo Tomaža, pa četudi jim obljubi sprehod, s seboj vzamejo baterijo, gamaše in dereze. Pri njemu nikoli ne veš, do kam bo šel in koliko časa bo trajalo. In tako je bilo tudi s tokratno aklimatizacijo. Pred osmimi dnevi reče Alešu: "Za ene tri dni vzemi hrane in opreme ..." Aleša obide slutnja – nenazadnje s Tomažem pleza že dve leti – "bom raje vzel za pet dni." Humar pa: "No, če tako misliš, pa vzemi raje za en teden." In je potem trajalo – osem dni!
