
Smrt Jovanke Broz pomeni konec nekega obdobja, meni vojaško-politični analitik Miroslav Lazanski: "Jovanka Broz je bila zadnji simbol velike in močne Jugoslavije. Vsi, ki se spomnimo tiste države, njeno smrt doživljamo kot zaključek."
Prepričan je, da bo Jovanka v spominu ljudi ostala zapisana kot borka, velika nasprotnica fašizma, ženska, ki je bila dvakrat ranjena, a tudi dvakrat odlikovana za pogum. "Seveda bo večina dejala, da je bila najprej žena maršala Tita, a to je bila njena usoda in do konca jo je sprejemala častno in ponosno," je dejal Lazanski.
Jovanke so se ob smrti spomnili tudi tuji mediji. Razpisali so se o ženski, ki je leta ob Titu potovala, spoznavala najbolj vplivne ljudi sveta, uživala v razkošju, po njegovi smrti pa pristala trdo na tleh, zavržena - kot je dejala sama - kot "pes na verigi". Dolga leta je živela pod nadzorom policije, napol v hišnem zaporu. Vzeli so ji draga oblačila, pohištvo, nakit, celo potni listi, ki so ji ga vrnili šele leta 2009.
Ideja njenega moža o združitvi vseh južnih Slovanov v eni državi se je sesula že pred leti, na koncu s krvavimi vojnami, a velika udeležba na pogrebu ženske, ki predstavlja izjemno kontroverzno zgodovinsko obdobje, po mnenju nemških medijev ni presenetljiva.
Predvsem zato ne, ker številni državljani nekoč združene države, danes vsak pod svojo zastavo žalujejo za "zlatimi šestdesetimi in sedemdesetimi leti". To je bilo obdobje, ko je država na krilih velikodušnih posojil z vzhoda in zahoda, doživela neprimerljiv razcvet. Država je večinoma poskrbela za osnovne potrebe ljudi. Naslednice skupne države so danes v precej slabem finančnem stanju, ocenjujejo tuji mediji, zato torej nostalgija po blaginji ni presenetljiva. Pa čeprav se da razloge za oboje - vzpon in padec - najti v istem viru - kreditih.
Za Jovanko bo, tudi na podlagi romantičnih spominov na skupno državo, ostal mit o njej in Titu. Pa tudi nekaj zapuščine. Otrok sicer ni imela, a tisti, ki bodo njeni uradni dediči, po pisanju srbskih medijev, že izvajajo popis premoženja, da bi ugotovili, kaj bo pristalo v njihovih rokah in kaj v rokah države.
Prav slednja je Jovanki zadnja leta grenila življenje, zato bi se dalo pogreb s častmi opisati kot tudi precej dvoličen. Nekateri so se pač izkazali v trenutku, ko to ni bilo več nujno potrebno. So ji pa na koncu le izpolnili veliko željo - pokopali so jo ob Titu.
Želja, ki se ji ni uresničila, je bila, da bi pred smrtjo obiskala rojstni kraj. Rojstne hiše v Pećanih sicer že dolgo ni več, v vasi pa živi le še par vaščanov, ki nimajo mobilnih telefonov ali interneta, večina se Jovanke, ki je tam ni bilo desetletja, sploh ne spominja več. Nekateri pa še vedo, da je kraj nekoč obiskal Tito in tam popil rakijo.
KOMENTARJI (303)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.