'Človek ne bi verjel, kakšne pošasti lahko postanejo sivi uradniki, prijazni sosedje in družinski možje'

Strah, agresija, želja po preživetju … ko vojak prvič stopi na bojišče, ga tam pričaka neznano. Gre skozi več faz. Kadar na vojno ni dobro pripravljen, vanjo vstopa z nerealnimi občutji, ki gredo - če pogledamo samo ekstrema - od poveličevanja vojne do smrtnega strahu. Veliko je ugibanj, negotovosti in nervoze, pojasnjuje vojaški psiholog in predavatelj v vojaškem šolstvu Gregor Jazbec.

'Maske padejo in hitro se pokaže, kdo je sposoben ohraniti mirno glavo in koga zvije'

Prvi spopadi so zanj dejansko ognjeni krst. "Vsekakor takrat maske padejo in hitro se pokaže, kdo je sposoben ohraniti mirno glavo, in koga zvije. Ljudje, ki so se prej hvalili in nato pod streli izgubili glavo, pred tovariši ali podrejenimi zelo težko sperejo svoj sramotni madež. Nekateri poveljniki so mi povedali, da so si oddahnili celo sami, ko so videli, da so sposobni delovati … in spet drugi, da so se včasih komaj prisilili, da so ostali na položaju," pripoveduje.

Skozi vojno se nato vojak prilagaja. Enota zelo dobro ve, kdo je zanesljiv in kdo manj, tudi panike in strahu je manj. Navadijo se na zahtevnost bojevanja in življenja v primitivnih pogojih. Veliko je monotonije, ki jo prekinjajo obdobja spopadov, pri čemer vsak od njih vojaku odvzame del človečnosti. "Sčasoma se veteranov, vsaj večine, opazovanje in zadajanje smrti sploh ne dotakne več. Novince se potiska ob rob in potrebni sta kar močna disciplina in kontrola, da se v enotah ne razpasejo alkohol in droge, spolne bolezni, kraje, prekupčevanja in notranji boji za oblast."

Če enota potem še vedno ostaja na bojišču in izgube rastejo, se vojaki iztrošijo; sploh če so v vojski, ki vojno izgublja ali ne vidijo njenega konca. Preživetje oz. želja, da bi se domov vrnili v enem kosu, postane imperativ. "Začenjajo se pritiski po odhodu iz bojišča, prelaganja vročih nalog na novince ali entuziaste, odpori, resnične ali namišljene zdravstvene in psihične motnje. Ta proces gre lahko zelo daleč in lahko vodi v skrajnosti, kot so napadi na poveljnike, izživljanje nad civilisti ali trupli, mučenja, posiljevanja, uničevalske orgije. Tu izplavajo na površje psihopati in serijski morilci. Kjer se na bojišču pojavijo takšne horde - naziva enota si sploh ne zaslužijo - teče kri v potokih," še pravi Jazbec.

'Ko gre za življenje in smrt, se človeku vklopi program preživetja'

Na vprašanje, ali lahko nekdo, ki po naravi ni agresiven, v določenih okoliščinah oz. pod določenim pritiskom postane povsem drug človek, psiholog odgovarja, da je resnično neagresivnih ljudi zgolj peščica. Večina ljudi agresijo v sebi ima, le da je kontrolirana z notranjimi in zunanjimi zavorami. Notranje so privzgojene skozi socializacijo, zunanje pa določi družba sama, preko zakonodaje in organov, ki skrbijo za njeno spoštovanje. "V vojni, seveda, so pravila druga. Ne samo, da ne boš kaznovan, če ubiješ človeka, temveč boš v določenih pogojih celo odlikovan," pojasnjuje Jazbec.

Kadar gre za življenje in smrt, se človeku vklopi program preživetja, v katerem agresija kar sama priprava na površje. "Vojak se kaj hitro nauči, da so pravila preživetja zelo preprosta - če ti drug streže po življenju, ne boš preživel, če si do njega prijazen, temveč tako, da ga kresneš v obraz. In ko ga začneš sovražiti, boš to počel še toliko lažje. Spomnim se pričevanja vojaka, ki je bil pred vojno glasbenik, učitelj klavirja. Povedal je, kako ni maral nasilja, a kako je bil presenečen nad hitrostjo prilagoditve nanj. Na ogenj je odgovoril z ognjem in po prvih ubojih mu le ti sploh niso več prišli do živega. Spet drug - bil je pripadnik SS - je rekel, da so imeli po vojni prav težavo, da so postali zopet ljudje, da so začeli nazaj čutiti kakršno koli usmiljenje do sočloveka. In tretji je dejal, da mu je bil prvi uboj težak, kasneje pa se je zbudil prav slabe volje, če prejšnji dan ni koga spravil pod rušo," še opisuje.

Vojna je tudi priložnost za nekatere, da izživijo temačne fantazije ali pa pokažejo svoje 'sposobnosti', ki jih v miru niso mogli. Ta proces gre po njegovih besedah lahko zelo daleč in vodi v skrajnosti, kot so napadi na poveljnike, izživljanje nad civilisti ali trupli, mučenja, posiljevanja, uničevalske orgije.  "Tu izplavajo na površje psihopati in serijski morilci. Kjer se na bojišču pojavijo takšne horde - naziva enota si sploh ne zaslužijo -, teče kri v potokih," še opisuje psiholog.

"Človek ne bi verjel, kakšne pošasti lahko postanejo sivi uradniki, prijazni sosedje in družinski možje. Ljudje z doktorati, zdravniki, intelektualci in humanisti so vodili politike sovraštva in iztrebljanja. Ali pa sodelovali v eksekucijskih enotah. Eno od njih je vodil bivši profesor, drugo pa možakar z dvema doktoratoma znanosti."

Res pa je treba resnici na ljubo povedati, da ne 'poživinijo' vsi, še pravi Jazbec. Eni so se raje pustili kaznovati, tudi ubiti od lastnih, kot da bi dvignili roko nad nasprotnika. Drugi imajo agresijo pod kontrolo in v mejah konvencij. In, nenazadnje, obstajajo tudi primeri izrazite človečnosti do nasprotnika, ki je ne zapoveduje nobena konvencija. "Mojo staro mamo, na primer, je kot partizanko pred gotovo smrtjo s strani ustašev rešil nemški vojak. Seveda pa zgodovina o takšnih in podobnih primerih raje molči, kajti veliko enostavneje je ene označiti za vir zla, druge pa za nosilce resnice in pravice. In potem vloge menjati ob kasnejših zgodovinskih obratih," še razlaga.

Zlomi se lahko vsak, le količine pritiska za zlom so različne

Na vojno je po njegovih besedah najbolj pripravljen vojak, ki je selekcioniran, psihično in fizično okorel, v enoti, ki je trdo urjena, kvalitetno vodena, kohezivna, z jasnimi cilji in močno bojno moralo. Vsak odklon od teh predpogojev pomeni večjo verjetnost, da se bo po nepotrebnem prelivala kri in se bodo lomili živci.

Res pa je, da se lahko zlomi malodane vsak, le količine pritiska za zlom so različne. Za vojake, opisane zgoraj, je potrebna močna doza stresa, pa še v njej lahko delujejo dolgo, sploh, če so stisnjeni ob zid. "Imel sem priložnost videti originalno poročilo, ki so ga Nemci poslali v Berlin po koncu operacije na Sutjeski. Kljub temu, da so partizanske enote doživele strahotne pritiske in posledično žrtve - Nemci naštejejo 7.500 ubitih v boju in 5.000 umrlih po spopadih, od tega, pišejo, jih je do 2.000 umrlo od bolezni, lakote in izčrpanosti - , v poročilu ne skoparijo s pohvalami o njihovi organiziranosti, vodenju, disciplini in morali. Zaključujejo, da so jim lahko kos zgolj zelo dobro izurjene in prekaljene enote," pravi Jazbec.

Američani opisujejo, kako se jim je psihično zlomila enota, ki je sodelovala v nepretrganih, tri tedne trajajočih spopadih v Normandiji. Po začetnem pridobivanju izkušenj je postajala čedalje bolj drzna - v določenem obdobju še celo preveč -, kasneje pa je število psihičnih motenj samo raslo. "Na koncu je 98 odstotkov vojakov prešlo v, kot so jo poimenovali, vegetativno fazo, kar preprosto pomeni, da so bili psihične razvaline, dihajoča trupla. No, peščica jih pa ni. In iz teh Hollywood še sedaj neumorno izdeluje like herojev in takšni ljudje so še vedno ideal, ki ga povzdigujejo vojske. Na večino ostalih, ki se zblaznijo od groze in trpljenja, pa raje pozabijo."

Na odstotek psihičnih zlomov po njegovih besedah ne vpliva zgolj količina in trajanje pritiska, pač pa tudi količina žrtev v lastnih vrstah, sitost vojne, izguba smisla, razpad poveljevanja, nezaupanje v soborce in oborožitev, celo reputacija enote, ki jih čaka na nasprotni strani. Pomemben dejavnik je tudi način bojevanja. "V drugi svetovni vojni so zblazneli skoraj izključno pehotni vojaki, torej tisti, ki so svinjarije videli ali počeli najbolj od blizu. Topničarjev, tankistov in pilotov je bilo zgolj za vzorec. Spominjam se izjave britanskega pilota, ki je leta 1945 pomagal ravnati Dresden z zemljo, kako lep pogled je bil na mesto, ki je ponoči gorelo pod zažigalnimi bombami … Videti je bil kot božično drevesce, se je izrazil. Verjamem, da bi uporabljal mnogo manj bizarne primerjave, če bi se spodaj, pod fosforjem, sam cvrl pri živem telesu," je še povedal Jazbec.

Z nami je spregovoril tudi o tem, kakšne posledice vojna dejansko pusti na ljudeh, a to sledi v enem od naslednjih člankov.