VIDEO: Kraja vozil: blokado motorja tatovi izklopijo že v 15 sekundah

"Pa ravno včeraj sem natočila gorivo," je pomurskim kriminalistom pred nekaj tedni kljub velikemu razočaranju v šali dejala 50-letna Ljubljančanka, potem ko so ji med preživljanjem dopusta v Moravskih Toplicah izpred apartmajskega poslopja neznanci čez noč odpeljali belega megana. "Ukradli so ga, kriminalisti pa so mi dejali, da ponavadi ta vozila končajo v bližnjih delavnicah, kjer jih razstavijo in po delih prodajo," nam je zaupala oškodovanka, ki je svojo izkušnjo delila z nami v želji, da bi opozorili na velik porast kraj osebnih vozil v Sloveniji.

Ob pogledu na neverjetno dolg spisek, ki je objavljen na spletni stran slovenske policije, smo spoznali, da ima še kako prav. V letošnjem letu je na novo pogrešanih 392 motornih vozil, medtem ko skupno iščejo kar 11.906 vozil, ki so izginila po letu 1999. Če malce preračunamo povprečje, vsak dan brez svojih vozil ostanejo približno trije Slovenci. Je ob tem tudi vas postalo strah za svojega jeklenega konjička?

O načinih kraje, iskanju izginulih avtomobilov in zaščiti smo govorili z vodjo sektorja za splošno kriminaliteto Dejanom Garbajsom.

Kateri so najpogostejši načini kraje vozil v Sloveniji?

Garbajs: Z razvojem vozil se tudi delo kriminalcev spreminja. Pred dobrimi petnajstimi leti je bilo to še razmeroma enostavno. Najprej so razbili steklo s kamnom ali s čim drugim, nato spojili žice pod volanom in avto so lahko odpeljali. Po letu 1998 morajo imeti vsi avtomobili na evropskem trgu vgrajeno serijsko blokado motorja, ki deluje neodvisno od ostalih varovalnih sistemov v vozilu – tako imenovani kodni ključ. Zadeva deluje tako, da če želimo avtomobil odpeljati brez ali z napačnim ključem, motor ne vžge. To je storilcem povzročalo probleme, nekaterim jih še vedno, a prej ali slej najdejo način, da zaobidejo to zaščito.

Če je v vozilu vgrajena elektronika, ki skrbi za blokado motorja, je ta elektronika nekje v avtu skrita. Storilec mora na nek način ali vozilu dopovedati, da naj vozilo samo izklopi to elektroniko, ali pa s pomočjo neke elektronike zaobiti blokado motorja in narediti nekakšen prisilen zagon motorja. Včasih je dovolj, da se storilec s svojim orodjem ali prenosnim računalnikom priklopi na standardiziran vtičnik, ki sicer služi temu, da na servisu nanj priklopijo servisni računalnik. Potem po nekih nestandardnih načinih programiranja skuša reprogramirati avto do te mere, da ga lahko zažene.

Pri tistih vozilih, ki se vžigajo s pritiskom na gumb, je dovolj, da le tisti del elektronike v prilagojenem ključu, ki skrbi za blokado motorja, pogojno ustreza. Brez lomljenja mehanske ključavnice in brez neke mehanske sile lahko vozilo vžgejo. Novejša kot so vozila, bolj je prefinjena zaščita vozil, storilci to težje odkrijejo. A če enkrat najdejo način, so postopki lažji kot kadarkoli prej. Pred desetimi leti na primer je moral storilec zato, da je lahko odpeljal audi odstraniti števec in namesto tega namestiti nek drug kos elektronike ali pa drug števec, ki je bil brez blokade motorjev. To je vzelo kar nekaj časa na kraju samem. Danes storilec pride do vozila z majhno črno ali sivo škatlico, jo priklopi na vtičnik, počaka 15 ali 20 sekund, da se blokada motorja izklopi, vžge motor in se odpelje.

Jaz vem, da sem sam vedno pozoren, ko zaklepam avto. Vedno poslušam, ali se je avtomobil resnično zaklenil oziroma, če se je sprožil tudi svetlobni signal. Če se ne zaklene, se usedem v avtomobil in se odpeljem na drugo parkirišče, saj je bil morda to znak, da ima nekdo, ki ga ni mogoče videti, slabe namene.

Bolj varna so vozila v stanovanjskih hišah, a tudi tukaj moramo opozoriti, da je potrebno tudi vozilo v garaži zakleniti in ključe vzeti s seboj. Če namreč storilec pride do originalnih ključev, avto lažje odpelje in tudi lažje proda, saj ni poškodovano. Če kraja še ni prijavljena in na avtu ni poškodb tudi ob morebitni kontroli policist težko posumi, da je bilo ukradeno.

Poleg tega pa bi omenil še rope vozil. Pri nas tega sicer ni veliko, vsako leto le od enega do pet takšnih primerov, a v sosednji Italiji se to dogaja bolj pogosto. Storilec enostavno na križišču pristopi do vozila, z orožjem prisili ljudi, da ga zapustijo, in se odpelje. S tem pridobi vozilo in ključ. Je pa res, da gre za rop, ki je hujše kaznivo dejanje kot je tatvina in je lahko storilec tudi huje kaznovan. Mogoče je tudi to razlog, da se pri nas storilci tega izogibajo.

Bi lahko rekli, da kakšnega vozila ne morejo odpeljati? Katere znamke so najbolj iskane?

Garbajs: Če ne gre drugače, ga odpeljejo z avtovleko. Na splošno so na našem območju bolj iskana vozila nemških znamk. V grobem so to volkswagni, audiji, BMW-ji, pogojno tudi mercedesi. Najmanj so iskana korejska in japonska vozila. Na naših cestah je veliko renaultov, kar pomeni, da je tudi večje povpraševanje po rezervnih delih, s tem pa je povezano tudi večje število tatvin. Načeloma se po številu ukradenih vozil na prvem mestu že leta izmenjujeta renault in volkswagen, sledijo audi, BMW, seat in škoda. Pri terenskih vozilih zdaj ni veliko tatvin, iz konteksta pa so tovorna vozila, ki so v glavnem ukradena zaradi tovora.

Kako se zaščitimo pred tatvino?

Garbajs: Opažamo, da se storilci izogibajo avtomobilom, ki imajo vgrajene dodatne varovalne naprave, bodisi mehanske ali pa elektronske. Med te naprave ne moremo šteti nekih kljuk za zaklepanje volana, ki stanejo borih 15 evrov. Sicer vsako varovalo, ki je v vozilu, pripomore nekaj k temu, da je vozilo težje odpeljati, a mi opažamo, da tudi serijska alarmna naprava to ni ovira.

Na splošno bi svetovali, da lastniki poskrbijo za zaščito svojih vozil. Eni načini so manj, drugi bolj ugodni za voznika. Če želimo preprečiti krajo, lahko to storimo že z vgradnjo skritega stikala, ki prepreči delovanje črpalke za gorivo. To v avtoličarskih delavnicah vgradijo brez težav, stane pa morda nekaj več kot 20 evrov. Glede na vložen denar in trud, je to stikalo odlična zaščita. Če želi lastnik to upravljati z daljincem, seveda cena naraste, odvisno pa je tudi od tipa vozila.

Tudi če vozilo kasko zavarujemo, imamo ob kraji velike neprijetnosti z zamujanjem v službo, na sestanke ali druge težave, ukradejo pa lahko tudi stvari, ki smo jih pustili v avtomobilu. Če imamo avtomobil za 30.000 evrov, tistih 100 ali 150 evrov za alarm oziroma varnostni sistem ni tako velik strošek.

Koliko vozil je najdenih?

Garbajs: Tatvine vozil statistično spremljamo od osamosvojitve dalje. Od tega leta dalje so tatvine kar v stalnem porastu. Takšen trend je po vsej Evropi. Če smo začeli s slabimi 500 ukradenimi vozili na leto, smo po osamosvojitvi hitro prišli na 1000 ukradenih vozil. Danes jih imamo 1400. Ob tem moramo povedati, da smo se ob vstopu v schengensko območje pripravili na možno povečanje zaradi več možnosti preverjanja. Postopek registracije smo prilagodili tako, da lahko policist ali organi za registracijo lažje preverjajo te stvari. Od leta 2008 dalje, se je tudi v Evropi trend spremenil. Vedno manj se krade zato, da se z uporabo številke šasije poškodovanega drugega vozila proda celo vozilo. Zdaj se kradejo vedno dražja vozila, saj se edino to še splača. Potrebno je namreč narediti orodje, jih pripeljati, legalizirati, narediti dokumente in tako dalje. Za vozila nižjega ali srednjega razreda pa se to ne splača, zato gre večina v kose. Ker je vedno več vozil, se potrebuje tudi vedno več avtomobilskih delov, s tem pa je tudi oteženo iskanje izginulih vozil. Zato nam delež preiskanosti upada, število ukradenih vozil pa narašča. Delež preiskanosti je lani znašal 19,8 odstotkov. Sicer zelo podoben kot v zadnjih petih letih, a vidimo, da imamo vedno več problemov z identifikacijo vozil.

Garbajs: Tatvina se zgodi na nekem kraju. Če tam ni kamer ali očividcev, policija tam nima kaj dosti za preiskovati. V času od tatvine do legalizacije vozila pa preteče kar nekaj časa in vpletenih je veliko ljudi. Nekdo je moral narediti orodje, nekdo je vozilo odpeljal na drugo lokacijo, najverjetneje nekomu, ki je naročil krajo vozila, ta pa ga nato odpelje k nekemu kleparju, kjer ga nekdo razkosa ali predela. Številke šasije je odtisnjena na večih mestih, pod vetrobranskim steklom, identifikacijski in servisni nalepki ali drugod. Če želi storilec kvalitetno predelati vozilo, mora vse to ponarediti. Novejše kot je vozilo, več dela je z njim. To je njihov vložek v to, da bo nato avto na trgu dosegel polno ceno. V vseh teh vmesnih spektrih ima policija možnost, da zbere neke podatke. Če je vozilo legalizirano in nimamo nekih podatkov, ga je težko odkriti. Oznake, ki jih pregledujemo na cesti, so ponarejene. Vozilo se prodaja za normalno tržno ceno, saj so se predelovalci že naučili, da so tako manj sumljivi. Vseeno pa policija spremlja razbita in ponovno registrirana vozila. Lahko smo pozorni na določene znamke vozil, ki so redke in so nato znova registrirane. Lahko smo pozorni na storilce in kleparje, ki smo jih že imeli v postopku. Več načinov zbiranja informacij obstaja.

Kje vse najdete ukradena vozila?

Garbajs: Vozila visokega cenovnega razreda še vedno potujejo v smeri iz Zahodne Evrope preko Srednje Evrope proti vzhodu. Ker se policije med seboj vedno bolje povezujejo, pa tudi z organi registracije in zavarovalnicami, je vedno težje vozilo spraviti v promet. Zato si želijo storilci ta odpeljati izven EU ali izven Evrope, kjer imamo nato mi vedno večje težave s komunikacijo in pridobivanjem informacij. Iz Evrope danes vodita dve poti. Po eni poti gredo ukradena vozila na sever proti azijskemu delu Rusije, drugi del poti pa vodi po južnem delu Evrope preko Turčije proti vzhodu. Naša vozila so bila tako najdena tudi izven Evrope. Eno smo našli v Tuniziji, eno na Arabskem polotoku, najdlje najdeno vozilo pa je bilo v Južni Koreji. Nobenega od teh vozil nismo uspeli pridobiti nazaj, saj so stroški vračanja tako veliki, da so se zavarovalnice nekako dogovorile za tamkajšnjo prodajo vozila.

Kako lahko lastnik ukradenega vozila pomaga pri iskanju?

Na samem kraju policija zavaruje neke sledi, pomembno je pa tudi to, da od lastnika pridobimo podatke. Dobro je, če smo čim prej obveščeni o pogrešanem vozilu. Oškodovanec mora ponuditi čim več podatkov o vozilu, izjemno pomembno je tudi, da ni v vozilu pustil prometnega dovoljenja. Povedati mora, če je bilo vozilo kjerkoli poškodovano, predelano, zaleteno in katere predmete je imel v vozilu. Pogosto se zgodi, da sicer vozila ne najdemo, najdemo pa predmete, ki so bili v njem.

Kako ugotovite, da je nek avtodel z ukradenega vozila?

Garbajs: Cenejša vozila se razstavljajo tako pri nas, kot v tujini. V zadnjih štirih letih ugotavljamo, da raste delež te trgovine z avtodeli. Ko gledamo oglase na spletnih straneh, lahko včasih naletimo na kakšnega prodajalca, ki v enem oglasu prodaja na primer prvi odbijač, dva blatnika, pokrov motorja in prednjo masko vozila. V drugem oglasu prodaja armaturno ploščo, zračne blazine, volan in ostalo notranjo opremo, v tretjem pa še zadnji odbijač. Seveda se takoj vprašamo, kje je bil ta avto razbit? Če sta oba odbijača cela, sploh ni bil.

Lahko povemo, da so lansko leto kolegi odkrili v Avstriji delavnico, ki ni bila ilegalna. Bila je v bližini meje z Madžarsko, ukvarjali pa so se s predelavo razbitih vozil in prodajo avtomobilskih delov. V hišni preiskavi so zasegli okoli 800 menjalnikov in okoli 1000 motorjev ukradenih vozil. Ko smo to preverjali, smo ugotovili, da so bila tam tudi slovenska vozila. Ugotovili smo, da so k temu mehaniku prispela vozila iz vse Evrope. Zanimivo je to, da je on nato te avtomobilske dele prodajal po vsej Evropi. Se pravi, da je mogoče, da oglas na slovenskih spletnih straneh v resnici ni slovenski, oziroma se ta del nahaja nekje drugje. Morda ob nakupu rabljenih avtomobilskih delov velja pomisliti, da so prav ti last našega soseda.