Pred izstrelitvijo Apolla 14 so se ljudje že dvakrat sprehajali po Luni. To je bilo leta 1969 med poletom Apolla 11 in Apolla 12. Tretji pristanek, šlo je za Apollo 13 , je zaradi okvare servisnega modula odpadel, trije astronavti pa so se komaj rešili. Zato je Apollo 14 izpolnil vse tisto, kar bi moral že Apollo 13. V posadki Apolla 14 so bili Stuart Roosa, Edgar Mitchell in Alan Shepard. Slednja sta na področju Fra Mauro po Luni za seboj vlekla znamenit dvokolesni voziček, imenovan rikša, v katerem sta prevažala orodje, instrumente in vzorce luninih kamnin. Odprava je potekala brez težav. Astronavta sta na Luni postavila novo znanstveno postajo in zbrala 43 kilogramov kamnin, pri tem pa sta se od lunarnega modula, s katerim sta pristala, oddaljila največ en kilometer. Polet se je 9. februarja 1971 uspešno končal. Po vrnitvi na Zemljo se vesoljcem prvikrat po vrnitvi z Lune ni bilo potrebno umakniti v kontejnerju podobno karanteno. Znanstveniki so po analizah vzorcev tal, obleke in obutve vesoljcev Apolla 11 in 12 ugotovili, da na Luni ni niti sledu kakršnihkoli mikroorganizmov. Zato so do takrat obvezno osamitev vesoljcev ukinili. Vsi trije astronavti Apolla 14 so po poletu Apolla 14 svoje skafandre obesili na klin. Roosa je umrl leta 1994, Shepard pa štiri leta kasneje.
Preden je človek lahko poletel na Luno je bilo treba preveriti ali so lunina tla dovolj trdna. Mnogi znanstveniki so se bali, da je tam debela plast prahu, v katerega bi se lahko vesoljska ladja pogreznila kot v živi pesek. Za prvi dokaz o trdnosti tal na Zemljinem naravnem satelitu je poskrbela sovjetska samodejna sonda Luna 9, ki so jo na kozmodromu Bajkonur izstrelili na današnji dan pred 35 leti. Luna 9 je mehko pristala na Luni, ki se je pri tem izkazala za dovolj trdno, da bi na njej lahko pristajala tudi težja vesoljska plovila. Pristajalni odsek sonde je imel televizijsko kamero, ki je 3. februarja 1966 posnela prve panoramske televizijske posnetke na površju Lune. Postaja je posnetke poslala na Zemljo.
Na Cape Canaveralu je 31. januarja 1961 ameriška nosilna raketa vrste redstone ponesla za kratek čas v vesolje slavnega šimpanza Hama (1956-1983). Pri tem je šlo za preizkus vesoljske ladje vrste mercury za polet človeka. Polet je trajal 16 minut in pol. Na višini 70 kilometrov, dve minuti in deset sekund po vzletu, se je vesoljska ladja ločila od rakete. Po načrtu bi morala ladja doseči hitrost največ 6720 kilometrov na uro. Raketa je zaradi napačnega delovanja naprav za dovajanje kisika že po 137 sekundah ali pet sekund prej kot so načrtovali porabila vse gorivo. Varnostni sistem je to zaznal in sprožil reševalno raketo, ki je ladjo od rakete odtrgala in ji hitrost povečala na 9200 kilometrov na uro. Zato je šimpanz Ham namesto na višino 185 kilometrov poletel kar 250 kilometrov visoko, ladja pa je pristala več kot 600 kilometrov daleč od načrtovanega območja. Ker so med zadnjim delom poleta z ladjo izgubili zvezo, je poteklo več kot tri ure, preden so ladjo našli in potegnili iz morja. Kljub vsemu pa je 17 kilogramov težek in 90 centimetrov visok Ham izstrelitev in pristanek prestal srečno. Opica je bila med poletom privezana in je lahko premikala le glavo in roke. Po programu bi morala z levo in desno roko v določenih presledkih prižigati lučke različnih barv. Če tega ne bi storila, bi jo na to opomnil šibek električni sunek. Znanstveniki so hoteli na ta način preveriti, ali šimpanzovi možgani delujejo in če lahko premika roke. Ham je moral med izstrelitvijo prenašati 18-kratne pospeške, kar je dvakrat več kot prvi astronavti.
Polet opice, ki je v ZDA postala nekakšen narodni heroj, je pripomogel, da je že 5. maja 1961 ali manj kot mesec dni za Jurijem Gagarinom na podoben način kot Ham poletel tudi Američan Alan Shepard. Shepardov podorbitalni polet je trajal 15 minut in 22 sekund. Raketa Redstone je bila prešibka, da bi ga lahko ponesla na pot okoli Zemlje.
Na današnji dan po ameriškem lokalnem času, na jutrišnji po srednjeevropskem času, pa je bil izstreljen tudi prvi ameriški satelit Explorer 1. Po več neuspelih poskusih ameriške mornarice in potem, ko je takratna Sovjetska zveza v letu 1957 utirila 83,6 kilograma težek prvi umetni satelit Sputnik in 508,3 kilograma težek drugi umetni satelit Sputnik 2 s psico Lajko, je ameriška kopenska vojska s 24 metrov visoko raketo vrste jupiter C utirila Explorer 1 z maso 8,3 kilograma, ki je celo skupaj z zadnjo, to je, četrto raketno stopnjo, tehtal 13,5 kilograma. Raketo jupiter C so razvili iz rakete redstone, raketo redstone pa iz nemške vojaške rakete A-4, ki je bila med drugo svetovno vojno bolj znana po imenu V
