Življenjske stiske: sorodstveni spori tako nevzdržni, da sta zapustila skupni dom

Misli prekine naša terapevtka in mediatorka. Znašla se je pred resno težavo naše uporabnice. Mediacija med partnerjema kljub želji mamice ni mogoča, ker nasprotna stran želi pogovor zgolj ob prisotnosti tretje osebe. Dogovoriva se za nadaljevanje terapevtskih srečanj, ki jih mamica močno potrebuje.

Na vratih pa na pogovor čakata starša. Mamica trpi za hudo in redko boleznijo. Je tik pred zaključkom doktorata, ki ji ga njeno resno bolezensko stanje preprečuje opraviti. Ni zaposlena. Očka dela za minimalno plačo. Nimata avtomobila. Z otrokom živita v komercialnem podnajemu, ki ga komaj zmoreta. Zaposlitev očeta je oddaljena od kraja bivanja, zato pogosto uro in pol pešači ali pa poskuša do službe priti z avtoštopom, saj za avtobus pogosto zmanjka denarja. Gledam ta mladi par. Iz njiju veje bolečina. Nista brez premoženja, vendar so sorodstveni spori tako nevzdržni, da sta zapustila skupni dom in se z otrokom odselila daleč stran v mir in revščino. In zato nista deležna nobene družbene podpore ali pomoči. Seveda je niti ne pričakujeta. Njuna prošnja je le, da bi mamici pomagali plačati dodatno zavarovanje – da bi sploh zmogla do zdravil, ki so tako zelo nujna za lajšanje njene bolezni. Zelo draga so in družina jih ne zmore kupiti.

Komaj se poslovimo, že je pred menoj mamica z dekletom. Mirno bi ju lahko imenovala deklici, saj njuni suhljati telesi, bledica na obrazih in zaskrbljena pogleda skrivajo njuna realna leta. Povabim ju, da sedeta. Vprašujoča pogleda sta usmerjena vame, oči pa polne solz. Opogumim ju, da ubesedita problem, ki sta ga želeli deliti z nami. Besede pa kar niso prišle na dan. Po nekaj dolgih minutah molka se opogumi mamica. Dekle je bila zlata maturantka. Ko je obiskovala še srednjo šolo, smo ji pomagali z Botrstvom in štipendijo. Dekle želi nadaljevati študij, ki ga ne bo zmogla brez podpore. Družinske razmere so tako drastične, da ji mamica, ob hudo bolnem sinu, zares ne zmore pomagati. Smer študija, ki jo je izbrala, pa terja celodnevno prisotnost na predavanjih. Dogovarjala se je, da bi ob koncih tedna čistila, pa ji je delodajalec povedal, da potrebujejo pomoč ves čas in ne le ob koncih tedna. Vse počitnice je delala, da je prispevala v družinski proračun.

Sedaj bi potrebovala delo za svoje preživetje. Njuna prošnja, da bi podprli dekle tudi v času študija, mi je segla v dušo. Tedaj me je močno preplavila hvaležnost Fundaciji Iskrice – podjetja Iskra, ki številnim mladim brez priložnosti v Verigi dobrih ljudi nudi tako zelo potrebno finančno podporo. Le tako zmorejo uresničiti zadane izobraževalne cilje. In v teh dneh je pred nami novih več deset prošenj pridnih, prizadevnih in izjemno nadarjenih ter uspešnih mladih. Družinske razmere jim ne omogočajo nadaljevanja izobraževanja v želeni smeri. Mnogokrat razmišljam, kako krivično je, da tem mladim ljudem, ki jim življenje ni prizanašalo, ni omogočeno, da zaključijo svoje sanje. Da nadaljujejo svojo pridnost in dosežejo želeno izobrazbo. Sredi poti do uspeha jih dobesedno ustavljajo finančna šibkost družine, nezmožnost dela in zaslužka ob študiju, pa še neurejene družinske razmere.

Pogosto s sodelavci iščemo načine, da jim zares učinkovito pomagamo. Iščemo sredstva, nudimo jim vso podporo (pogosto tudi učno pomoč), kajti ti mladi ljudje bodo tako kot mnogi doslej vračali tej družbi. Vračali mnogo več, kot prejemajo. Le če bomo znali ta njihov trud, ko zaključijo izobraževanje, kot družba tudi nagraditi in ne dopustiti, da delo in zaslužek iščejo zunaj naše domovine. Veliko, zares veliko je mladih, ki smo jim pomagali na poti do izobrazbe. Kakšne trpke zgodbe smo skupaj premagovali. Danes so uspešni, prizadevni sočutni in pravični ljudje, ki z vsem svojim znanjem ustvarjajo ne le svojo lepo družinsko zgodbo, pač pa se vračajo v naše programe kot pomoč vsem tistim, ki jim tako kot njim življenje ni bilo naklonjeno. Zares sem ponosna nanje.

Popoldanski sestanek z mladim članom gibanja za podnebno pravičnost nama je s sekretarko preusmeril misli na izjemno potrebo po ukrepanju. Pogovorili smo se o sodelovanju, o aktivnostih, ki jih zmoremo skupaj. O spoštljivejšem odnosu do narave, ozaveščanju otrok in mladih, pa tudi staršev naših številnih programov in projektov, ki jih s sodelavci in prostovoljci ZPM Ljubljana Moste-Polje tako srčno in goreče uresničujemo. Potrudili se bomo za še večje ozaveščanje o potrebi po spremembah našega obnašanja in nujno potrebnem ohranjanju narave našim potomcem. Če ne bomo ukrepali na mikro ravneh, tudi globalno ne bomo uspešni. Mladenič se je opogumljen in zadovoljen poslovil, sama pa sem nujno morala na pot v počitniški dom Vila Šumica v Kranjsko Goro, kjer smo tudi pravkar zaključili počitniške aktivnosti. Te so številnim otrokom in mladim Slovenije ob zares bogatem počitniškem programu podarjale znanje tujih jezikov. Temu programu mirno rečemo zgodba o uspehu. Počitniški dom pa je potreben temeljitega vzdrževanja, zato se pogovorimo o tem, kaj je treba storiti, kdaj, s kom in kako.

Na poti tja in nazaj sem imela ves čas telefonske klice. Uporabnikov, ki so želeli osebni pogovor. Pa reševanje številnih drugih problemov, med njimi tudi predlog nove zakonodaje, ki bi ukinil dodatek za delovno aktivnost in finančno prizadel številne družine, otroke in posameznike.

V teh prvih septembrskih dneh čutim zares veliko utrujenost. Poletje je navrglo brezštevilne obveznosti – ogromno težav uporabnikov, poti do njih in vsega, kar smo v teh poletnih mesecih uresničevali in reševali. Prav vsak dan je bilo v počitniških dejavnostih, ki smo jih skrbno pripravili in izvedli, nekaj sto otrok in mladih. In ni bilo dneva brez obiskov prosilcev za pomoč in številnih klicev z goro elektronskih sporočil.

In utrujenost je izražala tudi moja vožnja nazaj domov. Kar nekajkrat sem nehote pozornost usmerila v razmišljanje in ne v promet, ampak konec dober, vse dobro.