'Boli me, da pri teh letih prosim za pomoč, ko pa sem prej vse zmogla sama'

Končno sva zagledali skromno hiško z dotrajano streho, brez fasade. Na pragu naju je pričakala mama, ki je s toplim nasmehom in prijaznim mahanjem poskušala zakriti, kako zelo jo tarejo skrbi.

Pozdravili sva jo in se lotili nošenja hrane ter drugih potrebščin, ki sva jih prinesli za družino. Mama se nama je opravičila, da nama pri nošenju ne more pomagati, saj je njeno telo zaradi zdravstvenih težav in poškodb povsem izčrpano.

Vstopili sva v hišo, ki je bila kljub skromnim razmeram topla in polna drobnih otroških ustvarjanj: risbic, nalepk in fotografij. Mama nama je ponudila čaj, pri tem pa sem opazila, da le s težavo stopa po kuhinji, boleči kolki ji namreč onemogočajo suverene korake.

Prosili sva jo, da nama zaupa svojo zgodbo. Takrat je vidno pogoltnila slino in tiho, skoraj sramujoče, začela pripovedovati: "Pred nekaj leti sem se razšla s partnerjem. Bilo je težko, a zaradi otrok sem stisnila zobe. Preselili smo se nazaj v mojo rojstno hišo. Ostal mi je še kredit za opremo stanovanja, v katerem smo živeli prej, ki sem ga brez težav odplačevala, dokler sem delala. Potem pa se je zgodila poškodba pri delu. Rama in oba kolka. Od takrat sem na bolniški, že skoraj eno leto. Dohodek je zdaj tako nizek, da komaj pokrijem osnovne položnice."

Mama sedaj čaka invalidsko komisijo, ki jo bo verjetno za štiri ure upokojila, za štiri ure pa vrnila na lažje delovno mesto.  

Videla sem, kako so se ji ob pripovedovanju orosile oči. Njeno življenje, ki je bilo dotlej stabilno, se ji je v trenutku sesulo. Iz meseca v mesec se dolgovi kopičijo, zaradi bolniške in brez dodatnih nadur preprosto ne zmore poravnati vseh stroškov. Nekaj so ji pomagali starši s svojo skromno pokojnino, a razmere so izredno težke. "Boli me, da jih pri teh letih prosim za pomoč, ko pa sem prej vse življenje zmogla sama," je dejala.

Družini so na pomoč priskočili dobri sosedje in prijatelji, ki ji občasno podarijo rabljena oblačila in čevlje za otroka. Občina je poskrbela za šolski prevoz mlajšega, starejši otrok pa mora kljub temu pešačiti pol ure do avtobusne postaje. Mama ima sicer v lasti avto, ki je že zelo star in s sabo prinese veliko stroškov, a ga za življenje nujno potrebuje. V zimskem času ga mora pustiti v dolini in se do doma prebijati peš.  

"Najhuje je, ker svoje družine ne morem postaviti nazaj na noge brez podpore drugih ljudi," je priznala s pogledom, usmerjenim v prazno.

Ta zgodba se me je močno dotaknila. Ko sva zapuščali njihov dom, sem zaznala, da kljub revščini v tej hiši živita družinska povezanost in trud, da ohranjajo medsebojno toplino. Otroški smeh iz sosednje sobe je dokazoval, da se še vedno iskri majhno, a dragoceno upanje.

V življenju pridejo trenutki, ko preprosto ne zmoremo več sami. Zato je program Veriga dobrih ljudi tu, da pomaga. V naš program je vključenih več kot 60 odstotkov zaposlenih družin, ki so čez noč zabredle v stisko. To nam vedno znova pokaže, kako hitro nas lahko udarijo nepredvidljive življenjske situacije. Ravno zato pa na Verigi dobrih ljudi ne ponujamo le finančne in materialne pomoči, temveč tudi psihosocialno in pravno pomoč – da skupaj, z roko v roki, najdemo rešitev.