Pomagamo ji s plačilom najemnine, ki ji bo omogočila, da bosta z otrokom vsaj naslednjo noč in naprej imela streho nad glavo. Zgodba seveda s tem še ne bo rešena. Mamica je neozdravljivo bolna, otrok ima razvojne težave. Povsem jasno mi je, da bo ta sreda znova navrgla težke zgodbe.
Čeprav julija rešujemo le najnujnejše probleme staršev in otrok, saj smo prav vsi vključeni v počitniške programe za otroke in mladostnike, pa praktično ni dneva brez problemov in stisk družin. V reševanje prejmemo zares težke zgodbe, ki ne zmorejo čakati. Šele na stopnicah pred pisarno se zavem, da v roki držim štiriperesno deteljico.
Zagledala sem jo na svoji jutranji poti. Štiriperesnice so zame tisto sporočilo, ki mi ga je hči posredovala, ko še ni imela šest let. Veliko sva se sprehajali in v naravi preučevali prav vsako žuželko, ptico, skratka živali in rastlinje. Tako kot mnogo let pozneje s sinom. Toda drobne rokice hčere so bile vedno polne štiriperesnih deteljic. Na istem mestu, kjer jo je utrgala, tedaj sama nisem imela sreče najti te čarobne rastline. Pa vprašam hčerko, kako je mogoče, da je sama ne ugledam? In mi to zlato malo bitje reče: "Ja mami, zato ker narave ne opazuješ dovolj pozorno ali pa zbrano." Zamislila sem se. Res je, ves čas je bila moja pozornost usmerjena v to, kaj lahko še povem o katerikoli rastlini, ki nama je prekrižala pot. Od takrat so deteljice tudi moje spremljevalke. Hvala, Karmen, kdo pravi, da otroci niso naši učitelji?
Na pogovor imam najavljenih veliko ljudi, pred vsemi pa sprejmem gospo z invalidno hčerko, ki sta do nas pripotovali kar na avtoštop. Nimata za vlak ali avtobus. Živita v hiši, ki preprosto ne zmore nuditi niti najmanj varnega zavetja. S fotografije je videti, da je prepogosto prekinjana elektrika napeljana še na ovitih visečih žicah, tla se pogrezajo v zemljo, na posteljah so preperele žimnice. Dekle ima strahovite zdravstvene težave in preprosto ne morem verjeti, da po vseh diagnozah sedi pred menoj. Predstavita svojo stisko, ki je zares nepredstavljivo velika. Kljub hudim boleznim obeh pa ju najbolj bremeni bivalna stiska. Zares je pereča, še bolj pa dejstvo, da kot edini staroselki med novimi stanovalci njune rodne soseske nista sprejeti. Jezi me, da na pristojnih institucijah, ki bi jima morali nuditi pomoč, nista razumljeni. Dogovorimo se za obisk pri njih doma, na ogled bom povabila še pristojne z institucij tega okolja. Opremimo ju z dobrinami, ki jih nujno potrebujeta vsaj za osnovno preživetje.
Ob tej zgodbi zares težko sprejemam dejstvo, da so ljudje lahko tako neusmiljeni do te uboge družine, že je pred menoj mamica s sinom. Razlog obiska je rubež zelo skromnega premoženja. Tegobe zaposlene mame s sinom spremlja dejstvo, da je po pokojnem očetu sin podedoval del stanovanjske hiše, ki je za več kot petkratno vrednost obremenjen z dolgovi pokojnika. Upniki so planili po že tako majhnem premoženju mamice, ki se na vso moč trudi, da bi sama preživela sina, saj je njegov oče še v času življenja ubral pot odvisnosti od alkohola. Predstavita tudi nerazumevanje upnikov in absolutno nezmožnost poplačila dolgov, ki jih je za nepreskrbljenega sina dolžna plačevati mama. Ta pove, da z minimalno plačo preprosto ne zmore niti osnovnih življenjskih stroškov. In da že nekaj dni nimata niti sredstev niti hrane. Vrt, ki ga obdelujeta, pa ni dal pridelka, da bi se lahko nasitila. K reševanju nastalega stanja družine povabim sodelavko pravnico. Z družino napravimo načrt reševanja in jo opremimo s prehrano.
Telefoni zvonijo, vendar sodelavko prosim, da prevzame klice, saj so zgodbe tega dne tako zahtevne, da sploh ne zmorem še telefonskih pogovorov.
Na vratih je skrušena mamica. Njene oči izpričujejo utrujenost in izjokanost. Štirje otroci, dva od teh še obiskujeta osnovno šolo. Predstavi zgodbo strahotnega družinskega nasilja, ki se je zaključilo z ločitvijo. Sama pri sebi pomislim, da takšne situacije, polne sovražnosti, nasilja in groženj v vseh letih svojega prostovoljstva še nisem reševala.
Mamica je v veliki stiski. Četudi je redno zaposlena in skrbi za vse štiri otroke, je njihovo življenje eno samo pomanjkanje vsega, predvsem pa osnovne varnosti. Opazujem to mlado postavno žensko, ki sedi pred mano. Predstavljanje preteklosti in reševanja dnevnih problemov ji povzroča drgetanje telesa, pogled je usmerjen v tla, kjer se nabira luža solz. Ko pa spregovori o uspehih in željah otrok, se umiri in njeno govorjenje postane veselo in optimistično. Počitnic otroci ne bodo preživeli z nami niti z mamico skupaj kot družina. Prav vsi bodo ves čas delali, saj bodo le s tem malce okrepili družinski proračun. Sami so si našli delo in sami so se odločili, da bodo počitniške mesece porabili koristno za enostarševsko družinsko skupnost. Pogovorimo se o podpori, ki jo nujno potrebujejo, in mamica se nikakor ne more posloviti. Potrebuje veliko pogovora in še več razumevanja in spodbud. Tudi to nudimo v Verigi dobrih ljudi, saj vedno znova opažamo in poudarjamo, kako izrednega pomena je, da je človek v stiski slišan. Toda na hodniku so čakajoče usode še drugih staršev, ki prav tako potrebujejo našo pomoč.
Popoldne se z dobrotniki, ki nam pomagajo, odpeljem v našo Vilo Šumico v Kranjsko Goro, kjer nas prijazno pričaka vodja doma. V njej letujejo vse poletje otroci, nekateri spodbudnih in premnogi tragičnih usod in enodejank življenja, vendar tokrat naša pot ni usmerjena v druženje z njimi. Namenjena je pripravi za neobhodna gradbena in druga dela, za postavitev bivalnika, ki nam bo olajšal prostorsko stisko, in ostala nujna dela.
Pozno zvečer se vračam na Proletarsko, kjer srečam pedagoško vodjo izmene mladostnikov letovanja v Zambratiji. Videti je silno utrujena, delo z najstniki na letovanjih je namreč še posebej zahtevno. Skrbno pripravljamo vse programe za letovanja in potovanja in varstvo otrok. Mladostniki pa so posebna skupina, kjer se življenje v letovišču povsem prilagodi njihovim potrebam po druženju, zdravi zabavi in športu. Vseeno pa so jasno postavljena pravila, ki zagotavljajo varnost mladostnikov v času, ko so naša odgovornost. Veliko je pogovorov, veliko svetovanj, mladostniki na takih taborih zares lahko doživljajo pravo mladost skozi zdravo zabavo, vrednote, ki jih z njimi živijo njihovi spremljevalci.
Ko se vračam domov, poklepetam z vnukom. Vsakič z veseljem poslušam njegove počitniške prigode, ki mi jih pripoveduje.
KOMENTARJI (141)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.