Po poroki se je vrnila v svoj dom, ki je tak, kot je bil, ko je bila še otrok

Med vse pogostejšimi vožnjami do družin v stiski ne zmoremo občudovati naravne lepote, kulturne dediščine in znamenitosti naše dežele, kajti usmerjenost v zgodbe družin in zapletene poti do njih terjajo zares prav vso pozornost. Večkrat zaidemo celo v takšne konce, kjer nehote odpove navigacija. In to se je zgodilo tudi pri tokratnem obisku družine. 

Vas, kjer živi družina štirih nepreskrbljenih otrok, trije so s precejšnjimi težavami v razvoju, je ujeta med vinorodne griče. Cesta, ki naj bi vodila do tega predela, je bila zavoljo prenove povsem zaprta. S pomočjo navigacije sva se s strokovno sodelavko usmerili na poljsko pot, ki je vodila v zaraščen gozd. Z rastlinjem zastrta kamnita steza je bila komaj vidna. Zato je bil dvom v pravilnost navigacijske usmeritve z vsakim metrom večji. Kar naenkrat se je pot končala tik pred previsom. Naprej ni bilo mogoče, nazaj tudi ne. Elektronske povezave so bile tod prekinjene. Ogledovali sva si teren in vendarle našli neko prečno rešitev, ki naju je vodila še globlje v gozd. Veliko truda in pomoči bližnjega kmeta je bilo potrebno, da sva se skobacali iz goščave. In vožnja za traktorjem nama je pomagala, da sva prispeli do več kot skromne in na prvi pogled neobljudene hiške. Izstopili sva in pristali do gležnjev v blatu. Nikjer ni bilo videti žive duše. Le na pol razpadajoča okna in vrata objekta so naznanjala, da je vendarle življenje v njej. In tedaj je izza vogala pokukal mladostnik. V rokah je držal mladega zajčka. 

Predstavili sva se mu in fant naju je nelagodno povabil v prostor, ki naj bi bilo stanovanje. Gole stene, v sredini peč, tla betonska. Iz tega prostora pa so razmajana in udrta vrata vodila v več prostorov. Kuhinja je zmogla štedilnik. Ni bil zakurjen, čeprav je bilo hladno in vlažno. Stoli so bili močno razmajani, raztrgan dvosed je bil podprt z drvmi, kuhinjske omare pa so komaj še visele na steni. Prav vsa močno razpadajoča okna so bila zastrta z okvarjenimi roletami, ki so edine zadrževale mraz. V skupni spalnici so štiri postelje podpirale druga drugo. Da niso klonile pod težo teles otrok, so jih podpirali zidaki. Vzmetnice, odeje in blazine so bile brez prevlek in rjuh. V kopalnico nismo mogli vstopiti, ker so bila vrata tako povešena, da jih ni bilo mogoče odpreti. Surov beton po tleh je bil deloma prekrit s strganimi preprogami. Pohištvo je bilo povsem razpadajoče, vonj po vlagi pa je lezel v oblačila in kožo. Fanta sva vprašali, če je v tem prostoru sploh mogoče živeti. Povedal nama je, da je res težko, da pa razume mamo in očeta, ki sta se trudila, da bi privarčevala denar vsaj za zamenjavo oken. Pogovor s fantom je prekinila zgubana, suhljata ženica, ki je močno izražala utrujenost od življenja. Nezaupljivo nas je ošvrknila z jeznim pogledom in nam po gestikulaciji izražala, naj čim prej zapustimo prostor. 

Odšla je v vrt in nato v kokošnjak. Midve pa sva ji sledili. Predstavili sva ji najin namen obiska in hkrati pojasnili, da je družino v Verigo dobrih ljudi, za celostno podporo in pomoč, usmeril pristojni Center za socialno delo. Saj je pravilno ocenil, da družina potrebuje še več podpore. Šele pogovor o vrtninah, pa pasmah kokoši in otrocih, ki imajo zares velike razvojne težave, je mamo pripravil na sodelovanje. 

Povedala je, da je to njena rojstna hiša, ki jo je zapustila kot otrok, ko sta ji umrla starša. Potikala se je po kmetijah sorodnikov, kjer je za preživetje pomagala pri kmečkih opravilih. In hkrati hodila v šolo. Več kot osnovne šole ji ni uspelo narediti. 

Po poroki se je vrnila v svoj dom, ki je še danes tak, kot je bil, ko je bila še otrok. Zaposlili so jo v podjetju, kjer je pridno delala več kot dve desetletji. Pred dvema letoma pa je šlo podjetju vse slabše in po pol leta dela, brez plače, je šlo podjetje v stečaj. V času zaposlitve je postala mama štirim otrokom. Le zadnji, ki ima komaj pet let, je rojen zdrav. Kot da ni bilo dovolj bolezni otrok, je po zadnjem porodu zbolela tudi sama. Nikoli ni bilo dovolj denarja, da bi lahko z možem preuredila hišo, zamenjala okna in ostalo, kar so tako močno uničili čas in otroci. Kajti vselej so živeli iz rok v usta. Mama je dejala, da je bilo njej najbolj pomembno, da otroci niso bili lačni. Zato je veliko zelenjave pridelala sama na vrtu. Sadna drevesa pa so podarjala sadje. Za oblačila, obutev, higienske pripomočke ni bilo nikoli dovolj denarja. Tudi za res nujno prenovo hiše ne. Čeprav sta z možem nekaj časa, kot je dejala, vztrajala, da vsak mesec prihranita vsaj kak evro, se ni izšlo. Niti vozila si niso mogli privoščiti, čeprav še danes do njihovega doma ni avtobusnih povezav. Mož naj bi imel veliko smolo z zaposlitvami. Večkrat je moral menjati delodajalce, saj se je dogajalo, da za delo ni prejel plačila. In iz čistega obupa je v nekem obdobju padel v odvisnost od alkohola, ki jo je premostil popolnoma sam. Ves čas korone je bil obupan doma, zadnja dva meseca pa mu je uspelo dobiti delo v gradbenem podjetju, kjer je prejel tudi že plačilo. Sama ni zaposlena, najprej zaradi bolezni. Pa tudi otroci jo silno potrebujejo pri njihovih težavah. Povedala je še, da z možem nimata dolgov, saj bi ju bilo sram, da ne bi imela plačanih položnic – čeprav se kdaj zgodi, da jih poravnata z zamikom. Vozniški izpit je mož pred mnogimi leti opravil. Ampak ga ni podaljšal. In ne ve, če še velja. 

Še nikoli v življenju niso bili na morju. Pa tudi na kakem izletu ne. Mama je povedala, da za tak luksuz nikoli ni bilo denarja. Otroci živijo v naravi, je dejala, pa živali imajo in drug drugega. In po njeni oceni ne pogrešajo morja, če ga niti ne poznajo. Šola na daljavo jim ni šla. Dolgo časa niso imeli elektronskih povezav. Pa tudi ne računalnikov. Je pa prijazna in skrbna učiteljica pripravljala gradiva, jih dostavljala na dom, da bi se lahko pripravljali na pouk. Ampak jim ni zneslo. Sama jim ni znala pomagati ...  

Njeni otroci so vajeni rabljenih oblačil. Problem pa je večkrat predstavljalo pranje, ker je zmanjkovalo pralnega praška. Tudi v času obiska ga niso imeli. Vsak od otrok se zaveda, da v ničemer ni enak sošolcem, zato so se tudi ves čas umikali pred njimi. Telefonov nimajo. 

Mamo sva pobarali, kaj si želi zase. Pa je v hipu dejala, da zase kavo. Da bi jo skuhala obema z možem. Pa pralni prašek, da bi lahko oprala kup umazanega perila. Pa več posteljnega perila in brisač. In zelo si želi, da bi lahko otrokom uredila dom. Popravila razpadlo streho, skozi katero že teče deževnica in menjavo oken in vrat, da ne bo več pihalo in bo toplota, ko bodo zakurili, ostala v prostorih, pa nova tla in pohištvo ... 

Hrano, higienske pripomočke in vse trenutno potrebne dobrine smo družini pripeljali. Tudi kavo in pralni prašek. Pa oblačila za otroke. Za ostale nujne oblike pomoči in celostno podporo, ki jo družina potrebuje, pa je izrazila veliko pripravljenost sodelovanja. Ob slovesu je mama nekaj desetkrat v solzah izrazila hvaležnost za obisk in pogovor in pomoč, ki jo bo družina prejela v Verigi dobrih ljudi. In ko sva odhajali, je pritekla za nama in naju objela. Njen pogled naju je spremljal do družine – nove enodejanke življenja. Kajti terenski obiski družin v stiski vse izraziteje odražajo globoko neenakost naše družbe.