Žanova zgodba: 'Ni zmogel govoriti. Le jokal je in prosil, da ga odpeljejo domov'

Vožnja na ZPM Ljubljana Moste Polje to jutro je terjala kar nekaj postankov. Po poti do prve avtobusne postaje je kar pol ure peš hoje. Za srednješolce hitrih nog morda malo manj, za ostarele pa še več. Na tej poti vozilo pogosto ustavljam. Tokrat sem trikrat. Ostareli babici, ki je bila na poti k zdravniku, pa še dvema srednješolcema, ki sta že skoraj  zamujala prvo šolsko uro. Eden od njiju je dejal, da je zaspal in se boji, kaj bo ker ima napovedano kontrolko za prvo šolsko uro. Zato se kar družno odločimo, da odpeljem vsakega zase, do njegovega cilja. Seveda pa najprej fanta do šole, da ni zamudil pisnega preverjanja znanja.

Med vožnjo do Proletarske misli prekine telefonski klic "našega"  Žana. Večkrat pokliče. In danes se je znova zahvalil za štipendijo in Botrsko pomoč in povedal, kako ju je porabil in da mu gre tudi v tretjem letniku srednje šole zares odlično. Z očetom, invalidskim upokojencem, živita v majhni, silno skromni hiši. Na deželi. Njegovo rano otroštvo pa je bilo ena sama bolečina duše in telesa. Mama in oče se nista razumela. V družini je vladal alkohol in nenehni prepiri in pretepi med staršema. Tedaj je v njunem domu živela še bolehna babica. Bila je edina zaveznica otroka. Navezan je bil nanjo in njena majhna sobica je bila edina varnost, ki jo je deček poznal. V vrtec ga starši niso dali, saj njegova mama ni bila zaposlena. Je pa pogosto odhajala zdoma in se po več dni ni vrnila. Tudi očka je imel tako delo, da ga včasih ni bilo domov po dva do tri dni.  Žanov otroški svet je predstavljala  bolna babica, ki pogosto ni zmogla niti kuhe in  dvorišče pred hišo, polno kamnov in lesenih desčic. Iz njih je gradil hiške in vanje postavljal navidezne otročke, ki so s starši živeli varno in srečno otroštvo. Te pravljične hiške pa so veselo podirali hišni mački in njegov kuža.

Tisti dan se je dopoldne, po nekaj dneh odsotnosti, vrnila mama. Pripeljal jo je neznani gospod. Žan je stekel k vozilu, vesel povratka mame. Ni ga pogledala. Jezno je odšla v spalnico. Deček je tekel za njo. Pred njim je zaprla vrata in zavpila, da potrebuje mir, ker bo spala. Pozno popoldne se je vrnil z dela očka. Bil je opit.  Vpraševal je dečka kaj je ves dan počel. Žan je povedal, da je čakal mamico, da se zbudi. Oče je odhitel je v spalnico in grobo dvignil mamo iz postelje. Pričela je vpiti in pričela sta se pretepati. Mama je tekla v kuhinjo, očka pa za njo. Žan se je želel  skriti k babici. Ko pa je zagledal v maminih rokah nož, je od groze otrpnil. Obrnil se je k steni in zaslišal top udarec. Na tleh je videl krvavečega očeta. Stekel je iz hiše kar so ga majhne noge nesle in na ves glas kričal. Prvi sosed je živel vsaj 100 metrov stran. Zaslišal  je otroške krike in skupaj z ženo sta pritekla k otroku. Gospa ga je vzela v naročje in odhitela nazaj, mož pa je tekel do Žanove hiše. Pozno zvečer so sosedje otroka vrnili babici. Na kuhinjskih tleh je bila  mlaka krvi. Babica je jokala. Objel jo je. In babica ga je močno objela in zaihtela ...

Še isti večer so sosedje odpeljali otroka v njihov dom. Drugi dan pa sta prišli ponj dve gospe in ga peljali v lepo hišo, polno otrok. Nekaj časa je bil z njimi. Imel se je lepo. Igrali so se in bil je na toplem in imel je veliko hrane, ki je doma pogosto ni bilo. Še sam ne ve koliko časa je trajalo druženje z otroki, želel si je ostati z njimi. Pa sta znova prišli gospe in mu povedali, da ga peljeta v družino, kjer bo imel dva večja polbrata in se bo imel lepo. Žan ni bil vajen ljudi. Bal se jih je. Njegove majhne roke so gospe, ki sta ga pripeljali v čisto neznan kraj, zgrabil za roki in prosil, da ga ne pustita med neznanimi ljudmi. Takrat je pristopil mlajši fant, ki je bil zelo velik. Zgrabil ga je za roko in odpeljal v hlev. Pokazal mu je veliko živali in povedal, da bo skrbel zanje.

Žan razen domače družine mačkov in majhnega kužka ni bil vajen živali. Strah je prežemal majhno telo ob pogledu na krave in konje in prašiče. Medtem so gospe odšle. In Žana so privedli v kuhinjo. Vsi naenkrat so mu hiteli govoriti, kaj vse bo moral početi. Nič si ni zapomnil.  Iz te zgodbe se spomni le, da je bil večkrat tepen kot sit. Da so ga brcali in, da je ves čas jokal.  Vpraševal je gospoda in gospo, kje sta njegova mama in oče in prosil, da ga odpeljejo domov. Govorili so mu, da ni nikogar več. Ni se več spomnil obrazov staršev niti babice. Utapljal se je v solzah.

Čas v tej družini se je zanj ustavil. Ni zmogel več. In nekega večera, ko so vsi domači sedli k večerji – sam nikoli ni obedoval z njimi, je odšel. Taval je po poljskih poteh, ko se je znašel na veliki cesti. Bos je v pozni jeseni hodil po njej – ko se je ob njem ustavila policija. Odpeljali so ga. Nekaj časa je živel v kriznem centru z večjimi otroki.  Bili so vsi tako zelo prijazni.  In po skoraj mesecu ali več so mu vzgojitelji povedali, da bo moral nazaj v družino, od koder je ušel. Obšla ga je groza. V misli so se mu prikradli vsi udarci, ki jih bo zagotovo dvojno dobil, če se vrne. Tedaj je prosil, da mu povedo kje so njegovi starši in babica. Rad bi šel k njim. Ni prejel odgovora. Odpeljali so ga. K drugi družini. Tudi v tej družini se ni čutil sprejet. Zgodba prve se je ponovila.  Le, da so po nekaj mesecih prišli tisti, ki so ga pripeljali v to družino pogledat kako se počuti. Ni zmogel govoriti. Le jokal je in prosil, da ga odpeljejo domov. In so ga. Odpeljali. Povedali so mu, da je dovolj velik, da razume, da ne more domov.  V novi družini tudi ni zmogel ostati. In zgodba se je ponovila. Odpeljali so ga tudi iz te družine znova  v krizni center in nato spet  v novo rejniško družino.

Vdal se je v usodo. V tretji  družini je ubogljivo opravil vse, kar so mu naročili.  Vsak dan pa je prosil rejnico in rejnika, ki sta bila prijazna do njega, da  mu pomagata priti nazaj domov. Rad je hodil tudi v šolo, čeprav tudi tod ni imel prav nobenega prijatelja. Še več, sošolci so se ga v velikem loku izogibali. Neko nedeljsko jutro, ko je krmil kokoši in zajce, pa ga je znan glas poklical po imenu. Srce mu je pričelo razbijati. Je slišal prav? Obrnil se je in v daljavi zagledal očeta .. Košara koruze je padla iz njegovih rok. Tekel je preko dvorišča in se vrgel očetu v naročje. Čakal je besede očeta. Sanjal je o njih, "pote sem prišel moj  Žan". Zgrabil je očeta za zapestji in ga vlekel k vozilu. Ni zmogel slovesa od rejnikov. Celo telo je drgetalo v bolečini joka. Bil je z očetom. Domov, domov, domov so bile besede, ki jih je še zmogel.

Prispela sta domov. To ni bila več hiša, ki jo je Žan zapustil.  V njej ni bilo več babice. Ni bilo več njegovega  kužka, tudi mačja družina je odšla. Imel pa je očeta. Ki je opustil alkohol. Poškodba, ki mu jo je zadala žena in mama Žana, je pustila težke posledice. Ostal je invalid. Odtlej Žan živi z očetom. Ko se je vključil v šolo domačega okolja, pa je doživel nove in nove stiske. Bil je povsem izključen žalosten in ranjen otrok.

Ko smo Žana pred sedmimi leti prvič gostili na letovanju v Zambratiji, je bila njegova prtljaga za deset dni le polivinilasta vrečka. V njej pa majčka in zobna ščetka. Vse kar je imel na sebi pa tako preperelo, da je vsak korak povzročil še dodatno strganino. Že prvi dan smo se z njim diskretno pogovorili in ga opremili z garderobo in vsem kar je potreboval za letovanje. Bil je silno nezaupljiv in njegov pogled je bil ena sama bolečina. Dan za dnem je postajal bolj odprt, vesel otrok. Vsak dan pa nam je v objemu varnosti, spodbude in ljubezni zaupal več epizod njegovega tragičnega otroštva, ki sem jih morala izpisati. Kajti Žan je odtlej tudi naš! Podprt v vsem. Ponosni smo nanj. Je zelo uspešen mladostnik. Poln razumevanja, odgovornosti zase in očeta. Fant, ki strmo stopa svojim izobrazbenim in življenjskim ciljem nasproti. Pravi, da bo postal  znanstvenik. In pomagal očetu – ker mu je, čeprav živita skromno, z njim lepo. Pogreša babico, imel jo je zelo rad. In v srcu nosi tisti njen zadnji objem slovesa ...