Z mercedesom hodijo po socialno pomoč

V Ameriki poznajo podoben pojav, za katerega so skovali celo izraz "Cadillac Queen". Izraz, ki bi ga lahko prevedli kot kraljica kadilaka, opisuje žensko, ki se naokoli vozi s prestižnim avtomobilom, z nalakiranimi nohti, natupirano frizuro in visokimi petami, živi pa od socialne pomoči. "Povsod po svetu poznajo neko različico tega," opozarja dekanja Fakultete za socialno delo, Vesna Leskošek. "A gre za popolno demagogijo. Če bi bile vse te zgodbe o ljudeh z mercedesi resnične, potem bi moralo biti na desetine teh mercedesov vsepovsod, a to je povsem neresnično."

Koliko jih goljufa sistem?

Gre pravzaprav za zelo premeteno demagogijo, razlaga Vesna Leskošek. Ideja je v resnici preprosta: če trenutna oblast uspe prepričati večino, da so ljudje, ki dobivajo socialno pomoč, goljufi, na ta način takoj spremeni odnos večine do teh ljudi. Spremeni jih v goljufe. "Takoj je nekdo, ki dobiva pomoč ali varstveni dodatek, nekdo, ki izkorišča pridne davkoplačevalce. To je zelo premeteno, ker je to všečno, javnost se zagreje in takoj lahko spremenite socialni sistem." S pomočjo tovrstnih  demagogij je zmagala socialna zakonodaja leta 2010, ki je močno omejila dostop do denarne socialne pomoči številnim, ki so bili prej do nje upravičeni ali pa je znižala zneske, ki so jih prejemali, pravi Leskoškova: "Verjeli smo temu, da ljudje goljufajo, temu smo vsi nasedli! In to ob tem, da nimamo niti enega podatka v državi, koliko je goljufij."

Edini podatek o goljufijah in izkoriščanju socialnega sistema prihaja iz Velike Britanije, kjer so izračunali, da je tovrstnih prevar manj kot 1 %. V Sloveniji realnega podatka nimamo: "Je pa ravno zaradi te demagogije ogromno ljudi, ki za pomoč ne zaprosijo, čeprav bi bili do nje upravičeni."

Revni ljudje so krivi sami

Podobno trdovratno je prepričanje, da so vsi, ki so se znašli v socialni stiski, za to krivi sami. Vendar pa izkušnje ljudi, ki so se znašli na robu revščine, kažejo, da se padec v revščino pogosto zgodi zelo nenadno. Dovolj je en sam nepredviden dogodek, da izgubite službo vi ali vaš partner, da eden od obeh zboli, se v družini rodi otrok, ki je bolan in potrebuje neprestano prisotnost enega starša. Še včeraj je bila to "povprečna slovenska družina", danes pa družina v stiski.

"Nižje prihodke, kot jih imaš, večja verjetnost je, da se moraš zadolžiti za povsem običajne stvari," o spirali revščine pravi Vesna Leskošek. "Dovolj je, da se ti pokvari pralni stroj ali hladilnik. Ljudje nimajo dovolj denarja, da bi dali to popraviti, zato vzamejo kredit. In ko enkrat ostanejo brez službe, to pomeni, da ostanejo brez denarja in z dolgovi."

Če človek ne dobi kmalu nove zaposlitve, ampak dolgotrajno ostane brez dela, se lahko zgodi, da pade v past revščine. "Še bolj postanete revni. Imate avto, avto prodate, kar pomeni, da niste več mobilni, da ne morete več iskati službe izven svojega kraja," o tem, kako se ljudje ujamejo v vse bolj strmo spiralo, razlaga dekanja Fakultete za socialno delo. "Dlje časa kot ste notri, težje pridete ven."

Višja kot je pomoč, manj verjetno je, da bodo iskali delo

"To sploh ne velja!" zavrača tovrstne trditve Vesna Leskošek. To pojasnjuje s tako imenovanim dekomodifikacijskim učinkom. "To pomeni, da se ljudje s tem, ko dobijo nekaj denarja, ki jim omogoča osnovno preživetje, lahko osvobodijo od pogojev trga dela, dobijo samozavest, da postavijo svoje pogoje in izberejo službo, ki jim najbolj odgovarja." Po besedah Vesne Leskošek to hkrati pomeni tudi, da se morajo delodajalci dovolj potruditi, da ljudem omogočijo prihodke za dostojno preživetje. "To nikakor ne pomeni, da ljudje ne bodo več hoteli delati, ampak nam to šele omogoča, da lahko o svojih željah, o svojih ambicijah in o svoji karieri začnemo razmišljati."

Ob tem je zelo jasna, da je revščina vedno le odraz države: "Socialna država pomeni, da mora država sprejeti odgovornost za preživetje svojih ljudi. Vemo, da trg dela tega ne počne, trg dela kuje profit. Kako dobro trg sam skrbi za zaposlene, lahko vidimo, pa število zaposlenih revnih." Zadnji podatki kažejo, da pri nas živi kar 56 tisoč ljudi, ki hodijo v službo in delajo, pa kljub temu ne zaslužijo dovolj za dostojno preživetje. Najbolj pa bi nas moralo skrbeti, da število zaposlenih revnih raste.