Vlaga in plesen: 'Ne morem se preseliti, ker se nimam kam!'

V energetski revščini živijo ljudje, ki nimajo primerno ogrevanega doma, zamujajo s plačili stanovanjskih stroškov (elektrika, ogrevanje) in živijo v neustreznih bivanjskih razmerah, pojasnjujejo na Zvezi Anita Ogulin in ZPM. Pravijo, da energetska revščina sicer ni nič novega, a da je po pandemiji covida-19 pokazala zobe z vsemi podražitvami.

V stiski se je znašla tudi 40-letna Ljubljančanka, ki sicer je zaposlena. Čeprav ima že 18 let delovne dobe in dela na strokovno-tehničnem delovnem mestu v javni upravi, jima z 10-letnim sinom ne znese pokriti vseh mesečnih stroškov. "Nečloveško je ljudem dajati mizerne plače, da bodo lahko prejemali še bolj mizerne pokojnine. Nekdo pa mora v vrtcu skuhati kosilo in poskrbeti za čistočo, prav tako v različnih inštitucijah za varstvo starejših," pravi. 

"Nizke plače vodijo v revščino najbolj ranljivih skupin, to so upokojenci. Nekega dne bomo vsi upokojenci. No, vsaj upam tako! Revščina vpliva tudi na zdravstveno stanje in tu se znajdemo v začaranem krogu," pravi. Prepričana je, da je sistem zrel za spremembo v smeri izboljšanja plač in pogojev napredovanja tudi za plačno skupino J in druge, kot pravi, "pozabljene plačne skupine".  "Odlično je poskrbljeno za uradnike, medtem ko so strokovno tehnična delovna mesta postavljena na stran. Gre za neenakopravno obravnavo uslužbencev," meni. 

'Živiva pod pragom revščine, minus na računu pa je velik stres'

Čeprav je zaposlena in od nekdanjega partnerja prejema preživnino, to ni dovolj, da bi lahko plačala vse položnice. "Trenutno živiva pod pragom revščine. Izračun za otroški dodatek je zelo slab, prihodki se delijo s številom članov gospodinjstva," je potožila in dodala, da je izračun za dvočlansko družino res slab. 

"Denarja ne ostane nič. Minus na računu predstavlja velik stres. To je sicer občasna rešitev, ampak se ta minus nikoli ne pokrije. Ko si sposodiš denar, ga moraš seveda vrniti. Starši in sorodniki ne morejo pomagati. Občasno pomaga šolski sklad, a to ni stalna pomoč, saj se po podatkih število 'revnih' družin povečuje," pojasnjuje. 

Finančna stiska je seveda močno povezana z bivanjsko, še zlasti, če nisi prepričan, kako dolgo boš še imel streho nad glavo. Naša sogovornica v Ljubljani stanuje že 10 let, zadnja štiri leta s sinom bivata v najemu. "Selila sva se štirikrat, stanovanja pa vsa vedno dobila samo prek vez in poznanstev. Trenutno stanovanje, kjer bivava, je na voljo še devet mesecev, potem pa bodo stavbo porušili," pojasnjuje. 

'Ne morem se preseliti, ker se nimam kam!'

"Leta 2023 sem bila pri iskanju stanovanja 35-krat zavrnjena, ker živim sama z otrokom," je povedala in dodala, da sta tudi stanovanje, kamor sta se trenutno zatekla, dobila prek poznanstev. Čeprav lahko v Sloveniji državljani zaprosimo za subvencijo najemnine, je 40-letnica poudarila, da najemodajalci te možnosti večinoma ne dovoljujejo oziroma zanjo niti ne želijo slišati. "Gre za neko pomoč, ki v praksi ne obstaja, saj 90 odstotkov najemodajalcev za to nima posluha," je povedala. 

Trenutno tako, ker druge izbire nista imela, živita v starejšem objektu, ki ni izoliran in ima dve okni. "Za prazno stanovanje, torej brez opreme, ki je veliko 30 kvadratov, najemnina znaša 500 evrov. Kopalnica in slabo opremljena kuhinja," je povedala. Kot pravi, prostor že sam po sebi tvori vlago. "Nikakor se je ne moreva znebiti. Zračenje ne pomaga. Plesen se je že pojavila. Vlaga seveda vpliva na poslabšanje stanja astme. Tudi dodatna kurjava ne pomaga, prej se znajdeš v savni," razlaga. 

"Lastniki torej oddajajo stanovanja, ki sama tvorijo vlago in plesen, na koncu pa si ti kriv, ker 'kao' ne zračiš. Omare moraš postaviti vsaj 20 centimetrov od stene, da prehaja zrak, tako nimaš več 30 kvadratov uporabne površine. Za tako stanje pa zahtevajo 500 evrov," še pravi in vlado poziva, da bi morale biti varovalke za najemodajalce in najemojemalce bolj podrobno zapisane v zakonodaji. 

Edina logična rešitev je torej selitev, a v praksi to ni zares možnost. "Ne bom se selila, ker se nimam kam! Stanovanj ni, večino so, zaradi prenove študentskih domov, zasedli študenti. Niti ne bom hodila na oglede, saj že tako vnaprej vem, da bom zavrnjena" je obupana. "Mislim, da nepremičninski trg ne bi smel obstajati! Dom je neka osnovna dobrina, potrebna za bivanje, ta ne bi smela nikoli biti predraga ali nedostopna ljudem," pravi.  

'Imamo že 20 razpisov za neprofitna stanovanja, pa čedalje več vlog. Tu nekaj ne funkcionira!'

Kaj pa neprofitno stanovanje? "Znova opozarjam, da je treba po 20 letih določena pravila spremeniti, jih prilagoditi trenutni situaciji. Javni stanovanjski sklad Mestne občine Ljubljana dela krivico starejšim občanom in invalidom, saj vsako drugo leto objavlja razpis za mlade družine, ki sicer lahko kandidirajo tudi na klasičnem razpisu in z lestvice izrinejo najbolj ranljive skupine," pojasnjuje situacijo.

"Imamo že 20 razpisov za neprofitna stanovanja, pa čedalje več vlog. Tu nekaj ne funkcionira! Takoj lahko za stalno prijavo na razpisu upoštevajo točke samo petkrat, potem pa ne več? Republiški sklad deluje celo na podlagi žrebanja. Halo Slovenija, draga moja, ali je stanovanje stvar žrebanja? Meni se to zdi zelo žaljivo. Žalostno je tudi, da stanovanje prej dobijo tuji državljani. Ko na primer mož dela v Sloveniji, nato pa pripelje še svojo družino," je povedala. 

Poraženo je povedala, da ima, čeprav kandidira že več let, premalo točk. "Samohranilke in enostarševske družine nimamo nikakršnih prednosti. Prehitijo me mlade družine. Glede na to, da vem, da iz te moke ne bo kruha, mislim, da bova pristali v materinskem domu. Če se najde kdo, ki oddaja stanovanje po normalni ceni redni plačnici, bom zelo vesela," je dodala. 

'Brez humanitarnih organizacij ne vem, kje bi bila danes'

"Že zadnja štiri leta sta stiska in stres moja stalna spremljevalca. Ko enkrat ostaneš sam, se breme naloži na eno osebo. Opažam, da je premalo empatije do enostarševskih družin in mater samohranilk. Tudi od delodajalcev," pravi in pojasnjuje, da imajo starši na primer težave pri zagotavljanju varstva otrok v času šolskih počitnic. 

40-letnica se sicer trudi, da njen sin stiske ne bi opazil. "Niti mu ničesar ne razlagam. Bi pa on imel svojo hišo," je razkrila njegove otroške želje. 

Naša sogovornica že več let prejema pomoč Zveze Anita Ogulin in ZPM. "Brez humanitarnih organizacij, kot je ta, res ne vem, kje bi bila danes! Trenutno mi ne morejo pomagati s plačilom položnic, saj te plačujem z gotovino. Mi pa pomagajo na druge načine," je hvaležna. Pravi, da kot najemnica nima vpogleda v položnice, prav tako je v pogodbi navedeno, da stroške in najemnino plačuje z gotovino. Zakaj je pristala na takšen dogovor? Ker bi bila sicer na cesti.  

"Trudim se. Da bi se izognila višjim stroškom porabe elektrike, perem samo dvakrat mesečno. Podobno je s kuhanjem. Kuham samo ob sobotah in nedeljah. Žal. Otrok topel obrok dobi v šoli, jaz si pač spečem jajca. Stiska je tako povezana tudi s slabo prehrano in torej tudi zdravjem," je opozorila.

In še zdaleč ni edina, ki se je znašla v takšni situaciji. Energetska revščina namreč pesti več kot 109.000 ljudi po državi.