Velike temne oči enega izmed dečkov so bile prevečkrat žalostne

V času jesenskih počitnic smo v varnem okolju počitniškega doma za otroke, Vila Šumica v Kranjski Gori, sproščene dni omogočili tudi otrokom iz družin Verige dobrih ljudi. Z njimi smo raziskovali bližnjo okolico, ustvarjali, se zabavali, neposredno spoznali pisateljico Jasno Markuš in njena dela, pričakali čarovnice, ki so začarale vilo in še in še. Veliko pa smo se tudi pogovarjali. O domu, družini, težavah otrok in bremenih, ki so jih prinesli s seboj.

Velike temne oči enega izmed dečkov so bile v tistem času prevečkrat žalostne, četudi je tako zelo rad sodeloval v skupnih aktivnostih, kazal več talentov, se veselil z vrstniki… Toda njegov pogled je bil ves čas preprosto žalosten. Prav ob vsaki pohvali, spodbudni besedi, objemu, aplavzu, ki je bil namenjen le njemu, je pričel bežati in kričati.

Jon. Deček, ki sebi ni priznal da je lep, pameten, spreten in sočuten. Želeli smo mu pomagati! Kajti kako je mogoče, da zdrav, nadvse talentiran, sočuten in pameten deček potone v tako zelo slabo podobo o sebi? Sam si je izbral sogovornika. Tako zelo pogosto se je skril v naročje svojega vzgojitelja takrat, ko ob njem ni bilo drugih otrok. Želel se je pogovarjati in izraziti svoja občutja, počutje trenutka, zato smo se z njim pogovarjali tudi v prostoru, ki je zagotavljal diskretnost.

Gledal je naravnost v oči. Obvladoval je prostor in se očitno z nami počutil varen. Preslišal je vprašanje, kako se ima. Kot bi čakal na pravo priložnost – so naravnost iz njegove majhne dušice priletele besede, o katerih ne bi smel razmišljati niti jih izgovarjati noben otrok. "Nočem živeti. Sploh nočem živeti. Samo enega prijatelja sem imel, pa še tega sem izgubil, ko je bila šola na daljavo. Saj nisem bil veliko povezan s šolo, ker nisem zmogel. Sedaj ima on druge prijatelje, pa vem, da ima tudi veliko dejavnosti in se ne moreva več igrati skupaj. Sošolci me sploh ne marajo. Če gremo kam in moramo hoditi v parih, nihče noče hoditi z menoj. Če bi se rad s kom pogovarjal – stečejo stran. V šolo in iz šole hodim vedno sam. Imam sestro in očeta in mamico. In mamica je moja prijateljica. Da je ne bi prizadel, njej ne upam povedati, da mi ni lepo živeti. Ne doma in ne v šoli. Očka, če je doma, se kar naprej dere name, saj se tudi na mamo in sestro. Mi govori, da sem štor, da nisem za nič sposoben, da sem butast, len ... Potem odide in ga več dni ni. Sestra je starejša in nima časa zame. Mamica pa je preveč obremenjena z drugimi stvarmi. In je pogosto utrujena in rabi mir. Tudi z očkom sta se večkrat hudo skregala. Zato sem najbolj vesel, če očka ni doma, ker imamo takrat mir. Ja, tukaj mi je fajn, ampak nekaj v moji glavi mi ves čas govori, da mi ne sme biti lepo. Ker mi ni nikjer drugje. In tudi vem, da lažete, ko mi pravite, da sem priden. Da sem pameten, spreten in pogumen. Ne, to nisem. In ne prenesem, da mi lažete."

Jon – otrok desetih let je ubesedoval svojo stisko in večkrat poudaril, da bi rad umrl. Da se bo ubil. Da mu tega ne bo mogel nihče preprečiti, ker ve, kaj bo storil. V objemu se je končno umiril. Potreboval je pomoč in to takoj!

S podobnimi težavami, kot jih je podrobno opisal Jon, je bilo z nami več otrok. Tudi deklica, ki zares okusnih obrokov, tudi z domačimi pecivi, ki so jih ljubeče pripravljale naše kuharice v počitniškem domu, ni upala niti pokušati, ker jih ni poznala. Ker ji je bil tuj celo vonj hrane. Posegala je le po kruhu in namazih. Seveda je predstavila svojo zgodbo. Tudi Gaja, ki je na humanitarne mrzle jesenske počitnice prispela brez toplih oblačil in bunde ter ves čas s strahom sprejemala vse, s čimer smo jo opremili, da ji je bilo toplo. In Maja, ki se je ob tem, da je imela le tanke supergice za pohode v Krnico, Tamar in Zelence, zatekala v svoj pravljični svet. Ker je rada brala in se tako zelo poistovetila s knjižnimi junaki. Dejala je, da tako lahko ubeži krutemu vsakdanu lastne družine. Res je bilo veliko otrok, ki zavoljo svojih stisk takoj potrebujejo strokovnega sogovornika. In z njimi tudi njihovi starši. Kajti grožnje otrok je vselej potrebno jemati kar najbolj resno.

In prav zavoljo več desetletnih izkušenj celostne podpore in pomoči družinam, ki jim skozi celostni podporni program Veriga dobrih ljudi pomagamo, da zmorejo obvladovati družinsko življenje, stopati uspešno na svojo pot in s tem vzorčiti pogum, moč in vero, da se zmore, svojim otrokom in družbi vračati, ponudimo vsaki na novo vključeni družini prav vse oblike pomoči, da uspejo. Med drugimi tudi psihosocialno podporo in pomoč, ki se izraža v pogovorih, svetovanjih, terapevtskih obravnavah in mediacijah. Saj skoznje starši in otroci rešujejo medsebojne odnose, jih poglabljajo, se razbremenjujejo lastnih stisk in še in še. In tudi več družinam otrok, ki so bili z nami na jesenskih počitnicah, smo ob vključitvi v Verigo ponudili tovrstno pomoč. Tedaj je niso sprejeli, ker so menili, da je ne potrebujejo. V predstavljenih stiskah otrok, ki smo jih zaznali tudi mi, pa so začutili, da skupaj s svojimi otroki močno potrebujejo tudi psihosocialno podporo in pomoč, ne samo finančne, materialne, pravne ali učne. 

In zato je pravilna naša ugotovitev, da če ne bi v našem vseslovenskem humanitarnem programu imeli pripravljene celostne podpore in pomoči za družine v stiski, bi v tem negotovem in težkem času ta svet zapustilo ali poskušalo zapustiti mnogo več otrok in staršev, kot jih žal je. S takojšnjim ukrepanjem ne rešimo le trenutnih finančnih in drugih bremen, temveč močno preprečujemo tudi zdrs v dolgotrajno revščino ter ohranjamo družinsko duševno zdravje in kondicijo. Opremljeni z znanjem in veščinami, se starši lažje soočajo z izzivi reševanja svojega stanja in s tem najbolj pomagajo tudi svojim otrokom.

Zato se mi zdi povsem nedopustno, da tudi še danes kot družba in institucije države nismo odprli vrat vsem, tako otrokom, mladostnikom kot tudi odraslim, ki potrebujejo pomoč za reševanje čustvenih in duševnih stisk. Kot da opozorila strokovnjakov na področju duševnega zdravja otrok in mladostnikov niso dovolj. Kot da nam za hude stiske otrok in mladostnikov ni dovolj mar. In predvsem – kot da iz naše prihodnosti preprosto brišemo prizadevanja za enake možnosti otrok, mladostnikov, družin in drugih najranljivejših, kajti povečanje potreb po strokovni pomoči ne morejo reševati le obljube. Potrebna je konkretna dejavnost in to takoj. 

Resnično si želimo, da so otroci v svojih stiskah slišani, da jih skupaj s starši lahko učinkovito rešujemo takoj, ko nastajajo in ne, da jih puščamo dogoreti, kajti pred njimi je njihova in naša skupna prihodnost.