Vedno več ljudi dela za prazen hladilnik

V službi z nasmehom, doma s solzami

"Delam vsak dan in to dvoizmensko delo, tudi vikende, pa še vedno se zna zgoditi, da ostanem brez denarja.  Včasih tudi 14 dni pred naslednjo plačo." Poslušam Saro. Nasmejana, energična in urejena ženska z veliko ustvarjalno žilico je moj prvi vtis, ko jo gledam, kako sedi pod eno izmed svojih slik, ustvarjenih za dušo. Dela kot prodajalka, a slikanje in ustvarjanje ji predstavljata terapijo, umirjenost in svet, kjer skrbi izginejo in kjer se ne rabiš skrivati. "Dajete kdaj ljudem občutek, da imate finančno stisko?" jo vprašam, medtem ko nama kuha kavo. "Seveda ne! V službi sem vedno nasmejana, se ne pritožujem in verjamem, da je tak vsak  drugi. Vsi dajemo videz zadovoljnega delavca, pridnega in zagnanega, ker tega seveda ne smeš pokazati navzven, v glavi pa sem prepričana, vsaki drugi nenehno preračunava, kaj bo tisti dan dal otrokom na mizo, kje bo dobil denar za novo položnico in ali bo naslednja plača dovolj za čez mesec." Sara nikoli ni želela živeti na plečih drugih, že od svojega 18. leta dela in kot vsi je tudi ona imela svoje sanje. "Majhna hišica, družina in topel dom," mi pripoveduje z rahlo grenkobo v glasu.  A  pred slabimi tremi leti so se ji začele sanje rušiti. Sprva s partnerjevim poniževanjem, bolestnim nadzorom in ljubosumjem, na koncu tudi s fizičnim nasiljem. Ko je ubežala temu, so se nadnjo zgrnile finančne stiske. Samohranilki z dvema otrokoma in nekdanjim partnerjem, ki preživnine ne plačuje redno, je priti čez mesec brez dolgov misija nemogoče. "Hvala Bogu, da imam starše," razlaga Sara: "Stanovanja in najemnine si ne bi mogla privoščiti. Res da si niti v najhujših sanjah nisem predstavljala, da bom pristala tu, kjer sem zdaj, samohranilka z dvema otrokoma, nazaj pri starših, ampak drugače ne gre."

Najbolj jo je strah bolezni. Ker ve, da vsak dan bolniške pomeni bolj prazen hladilnik ali eno plačano položnico manj. "Na jok mi gre, ko moj otrok odpre hladilnik, gleda, notri pa ni nič, kar bi lahko vzele ven njegove male rokice. Saj se znajdeš, še vedno imaš moko, vodo in kaj spečeš. Pa vendar ... Je to življenje, ki si ga zasluži nekdo, ki vsak dan odhaja v službo in dela zavzeto ter dobro?"

Po pomoč vse več višje izobraženih in zaposlenih

Res ni. Človeka takšne neenakosti jezijo. Hkrati pa grabi tesnoba. Navsezadnje se takšne zgodbe lahko zgodijo tudi čez noč. Marsikomu izmed nas. "K nam prihajajo ljudje, ki so še včeraj imeli dobro plačo, službo, so morda celo višje izobraženi, pa jih zadane morda bolezen, neki izredni dogodki ali stroški. Ponos in dostojanstvo jih silita, da ne poiščejo takoj pomoči. Rinejo, rinejo in pokličejo res, ko je včasih že skoraj prepozno," razlaga strokovna svetovalka na Verigi dobrih ljudi Nina Facchini. Na Verigi dobrih ljudi seveda nikoli ni prepozno, lahko pa traja dlje, da družine splezajo ven iz brezna revščine, če čakajo predolgo.

Obrazi revščine: na zunaj urejeni in nasmejani

Obiščem skladišče ZPM Ljubljana Moste-Polje na Zaloški. Police se šibijo od hrane. Odleže mi. No, pa le ni tako črna slika, si mislim. "Tole, kar vidite, bo vzdržalo nekje do februarja, marca, trajnejši izdelki mogoče do poletja," mi optimistične misli, kot bi vedel, kaj razmišljam, razdre Dejan Vučić, ki v vreče nalaga hrano za prehranske pakete, po katere bodo danes prišli njihovi uporabniki. Trenutno imajo okoli 400 družin. "Vse več jih kliče, če lahko prevzamejo popoldne, ker delajo in ne morejo priti po hrano," odgovori na moje vprašanje, zakaj imajo na razpolago tudi popoldanske ure. Medtem ko tudi jaz v vreče polagam stvari (seveda se trudim vtihotapiti čim več sladkarij in drugih priboljškov, saj vem, česa bi se razveselili moji otroci), razmišljam, kam smo prišli kot družba. Da živimo drug ob drugem, pa hkrati tudi drug mimo drugega, ker ne znamo videti tihih stisk ali pa nam tega ne dopustijo videti. Morda so to celo učitelji naših otrok, vzgojitelji, frizerke, prodajalke, vozniki mestnih avtobusov, bančni referenti, negovalke in babice, ki pomagajo novemu življenju na svet, navsezadnje naši sodelavci, ki morda delajo več služb hkrati, da preživijo, kdor koli med nami. 

Obraze revščine je danes težko prepoznati. Ker morda res imajo avto, so lepo oblečeni, celo nasmejani, za stenami pa skrivajo pomanjkanje. Pa morda niti ne toliko pomanjkanje hrane ali zdravil, ampak se izogibajo druženju, šolam v naravi, športnim udejstvovanjem, tečajem ali rojstnodnevnim zabavam sošolcev. In kar je najhuje, takšno vrsto revščine najbolj občutijo prav otroci. Ker bolj kot to, da je doma prazen hladilnik, na dolgi rok bolita vrstniška praznina in izključenost.