Zadnje obdobje, ko se s sodelavko pozno zvečer vračava s terena, se pogosto sprašujeva, kako je mogoče, da v tej naši mali deželi toliko družin, pa tudi posameznikov, živi v zares težko opisljivi revščini. Kako je mogoče, da širša družina, sistem, soseska, znanci ali sodelavci ne opazijo te bede in pristopijo že takrat, ko nastaja … ko je še dokaj hitro rešljiva. Vanjo drsijo družine, kjer starši delajo, a so za svoje delo podcenjeno plačani. Pa družine, ki so do predkoronskega časa živele povprečno življenje. Drsijo tisti, s katerimi so se družili naši otroci in mladostniki. Družine, ki niso lene, pa tudi ne krive, da so se znašle tam, kjer jim življenje samo obrača hrbet. In kako je sploh mogoče, da tudi v vrtcih in šolah v tem že zimskem času niso opažena premajhna, neprimerna letna otroška obuvala. Pa garderoba, ki je pri nekaterih otrocih še vedno skoraj poletna, hlačnice, ki najstnikom segajo komaj do gležnjev ali pa še to ne? In namesto sočutja pri vrstnikih zbujajo zasmehovanje, ki že tako prikrajšanim otrokom segajo v dušo in jih še bolj potiskajo v sram in osamo. Vstop v stanovanja takih stanj zares terja razmislek, kakšno družbo predstavljamo, postavljamo in ustvarjamo.
Že na vratih prvega srečanja z enostarševsko družino tokratnih obiskov napove, da je stanje več kot slabo. Mamico vprašujočega pogleda ob našem obisku grejejo tri sprane jopice hkrati. Na nogah ima strgane natikače, zunaj je zmrzal. Ko naju prijazno povabi v hiško, ki to šele postaja, naju objame tisti hlad, ki povzroča drgetanje. Mraz se razlega po osrednjem prostoru, ki je predprostor, kuhinja in dnevni prostor hkrati in iz katerega vodijo nerodno speljane strme betonske stopnice v utesnjen gornji prostor, kjer je skupna spalnica mamice in otroka. Vidi se, da je oprema notranjosti hiške iz različnih obdobij in različno obrabljena. Najbolj izstopajo kuhinjski elementi, ki so oblečeni v plastično folijo, da se razpadajoča vrata ne drobijo v hrano, ki jo mamica pripravlja takrat, ko ima dovolj živil zanjo. Ker tudi v tej družini hrana ni samoumevna. V tej bedi življenja se je znašla po zares težkem obdobju, ki ga je preživela v družinski skupnosti duševno bolnega partnerja in očeta otroka. Večletno nasilje se je stopnjevalo do trenutka, ko nista več zdržala in sta zbežala. Ko je prispevala v družinski proračun, je skrbela za otroka, majhno kmetijo in opravljala triizmensko delo. Vse to ves čas. Ni poznala počitka, ni imela prijateljic, ni se srečevala z znankami in ni imela časa za obiske širše družine. Z garanjem je kupovala družinski mir. Pa ga ni hotelo biti. Vsakič, ko je srdito padalo po njej in otroku brez vsakega razloga, jo je le-ta prosil, naj odideta daleč stran. Stran od očeta, okolja in hiše. Stran od sošolcev, ki jih otrok ni upal povabiti niti blizu svoje hiše, pa tudi v njihovo družbo ni zmogel zahajati. Bil je izključen. Ampak mamica je verjela v ozdravitev očeta, če bi šel na zdravljenje. Več let ga je pripravljala na to. In ko je odšel, je bilo to zgolj ambulantno. Zdravila, ki jih je prejel, so še isti dan romala na kurišče. Stanje se je ne samo nadaljevalo, temveč je postajalo še bolj okrutno.
Ko je zasilno bivanje našla pri znanki, so njenega partnerja in očeta otroka pridržali policisti. Kmalu zatem je našla streho nad glavo v neobljudeni zidanici, ki jo tudi sama ureja za bivanje. Daleč stran od doma trpljenja, groze, bolečin duše in telesa. Seveda se je znašla v globoki stiski, kajti zaposlitev je morala prekiniti. Bila je daleč, predaleč od prejšnjega domovanja, kamor se ni več zmogla vračati. Takoj je pričela s prekvalifikacijo, saj v kraju, kjer nadaljuje z življenjem, ni zaposlitve za njeno izobrazbo in kvalifikacije. Do državne pomoči ni upravičena, kajti postopek ločitve še ni zaključen.
Mamica tako ni imela nobenih sredstev preživetja, zato sta bila z otrokom na mrzlem. V notranjosti te hiške je bilo manj kot 10 stopinj. Nisva je spraševali, kako se lahko otrok uči v takem mrazu in kako lahko sama biva ter se pripravlja na izpite prekvalifikacije. Ni imelo smisla. Sva pa razumeli njene želje, da z otrokom ustvarjata tako zelo potrebne pogoje za mirno življenje. Zato sva z dobrinami, ki sva jih pripeljali, družini zagotovili hrano, tudi toplo obutev in oblačila. Takoj smo naročili drva, da bo edina peč, ki jo premore hiška, lahko zakurila in jima bo z otrokom toplo. Seveda bomo poskrbeli še za ostale dobrine in vključevanje tako mamice kot otroka v psihosocialno podporo in pomoč, da bosta lahko predelala dogodke, ki jih ne bi smeli podoživljati. Otroka smo takoj vključili tudi v program Botrstvo. Ko bo mamica opravila dokvalifikacijo in bo lahko začela z delom, ki ji je obljubljeno, pa bo s svojo voljo in zagnanostjo zagotovo zmogla skrbeti za njuno mirno življenje tudi sama.
Če sva s sodelavko vso pot do nove družine utrinjali slišano in videno pri mamici samohranilki, pa je obisk družine očka samohranilca z dvema otrokoma le še utrdil uvodne misli tega dnevnika. Očka samohranilec je delaven človek – zaposlen z minimalno plačo. Sam, povsem sam skrbi za dva šoloobvezna otroka, najemno stanovanje in vsi življenjski stroški pa ga že sredi meseca pustijo brez centa v žepu. Prepričal naju je o skrbnem razpolaganju s sredstvi, tudi več kot skrbnem gospodinjstvu, saj je bilo stanovanje izjemno čisto in pospravljeno. Zares vse na svojem mestu. Stroški najema, elektrike in komunale ter ostali stroški znašajo več kot očetova plača, zato je v času najinega obiska teden dni po izplačilnem dnevu pokazal 2,50 evra, ki sta mu ostala do konca meseca. Meseca decembra. In meseca, ko njegova otroka kot vsi otroci živita v skromnem pričakovanju, da bo tudi njiju obiskal dobri mož, namreč sta pridna in pomagata očku pri gospodinjstvu. Očka je povedal, da sta tudi več kot skromna in bosta zadovoljna že z eno majhno čokoladko, ki je zanju čisti luksuz. Seveda naju je zanimalo, zakaj ne prejema otroškega dodatka, zakaj ne preživnine za oba otroka. Pa je očka povedal, da je mama otrok zapustila tako njega kot otroke, saj je ugotovila, da ne zmore obveznosti partnerske skupnosti, pa tudi materinstva ne. In odšla je z novim partnerjem v tujino, od koder je tudi prišla. Mama z otrokoma ni želela in nima nobenih stikov. Zato je očka sprožil postopek ločitve, ki pa nikakor ne steče. Prav tako otroški dodatek nakazujejo mami, čeprav je že kar nekaj let odsotna. Očka nikakor ne zmore skozi birokratske ovire, ki tako zelo zaznamujejo življenje družine in otroke ropajo zdravega razvoja. Predstavil nama je zajeten fascikel dokumentacije, ki priča o njegovih prizadevanjih, da omogoči sebi in otrokoma boljše življenje.
Seveda sva očka in oba otroka potolažili, da jih bo obiskal dobri mož in tudi položnice, s katerimi kolobari in je vse več neplačanih s pretnjo izvršbe, bomo poravnali. V reševanje pravnih zagat smo vključili še našo pravnico. Otroka bosta novo leto dočakala na počitnicah v Vili Šumica v Kranjski Gori, kjer bosta doživela pravi obisk dedka Mraza in njegovo toplo dlan z darili.
Snežinke so zastirale pogled na cesto. Prilagojena vožnja vremenskim razmeram je bila priložnost, da sva bolečine videnega in doživetega tega dne v veliko družinah, ki sva jih obiskali, lahko ubesedili. Sedle so v najine duše in prevzele misli, kajti nahajamo se v času pričakovanj. V času, ko žalost otrok spodbudi starše, da izstopijo iz teme in povedo, kako jim je skupaj z otroki težko. Ne, ne vsi. In žal nam je vsake, ki tega ne zmore. V družinah, ki jih obiskujemo, so otroci, ki ne živijo enakosti, še manj enakovrednosti. So otroci, ki niso pisali pisemc dobrim možem – ampak imajo želje odraslega človeka – da bi se zbujali v topla jutra in mamic in očkov ne bi skrbelo, če bodo zmogli preživeti mesec, če bodo imeli za hrano in če bodo v naslednjem mesecu še imeli streho nad glavo. Dostojno preživetje premnogih družin po Sloveniji ni več samoumevno. Odvisno je od razumevanja, sočutja in odgovornosti institucij države, okolja in lastne moči. Da vsem tem družinam pokažemo, da niso same v teh decembrskih dneh, smo se odločili, da ljudi pozovemo k pletenju Praznične verige dobrih ljudi. Zato, dragi bralci, pozivamo tudi vas, da postanete člen Praznične verige dobrih ljudi. Če ne zmorete donirati s poslanim SMS sporočilom, pa zagotovo lahko za koga naredite dobro dejanje in mu s tem polepšate dan, če ne celo praznike. Zdaj je resnično čas, da smo ljudem ljudje.
