Številne družine s praznim hladilnikom, skladišča humanitarnih organizacij se praznijo

Anita Ogulin, predsednica ZPM Ljubljana Moste-Polje, opozarja, da so že nekaj let priča močnemu porastu revnih zaposlenih. Gre za ljudi z minimalnimi dohodki, ki pogosto ne dosegajo praga tveganja revščine, samostojne podjetnike v nekaterih storitvenih dejavnostih, prekarne delavce. V  najhujših stiskah so se tako zdaj znašli tisti posamezniki in družine, ki so pred izbruhom virusa in ukrepov za njegovo zajezitev, normalno delali in prispevali v državni proračun, nekateri tudi nekaj prihranili. V času zaprtja pa so prihranki hitro skopneli, nekateri tudi niso bili upravičeni do državne pomoči. "Gre za ljudi, ki so vajeni dela in jim je prositi za pomoč izjemno težko, svoje stiske skrivajo, s tem pa propadajo celotne družine. Z gotovostjo lahko trdim, da imamo v naših programih družine, ki imajo željo po delu in samostojnemu preživetju," pojasnjuje Ogulinova. 

Izkušnje preteklega in letošnjega leta namreč potrjujejo, da revščina ne izbira. Prav vsak se lahko hitro znajde v situaciji, ko ne zmore skozi življenje brez konkretnih pomoči, pravijo na ZPM Ljubljana Moste-Polje in si želijo, da bi država po dolgih letih pozivanja in prošenj za odpravo sistemskih anomalij, ki najranljivejše skupine prebivalstva potiskajo pod prag tveganja revščine, s tem pa tudi v socialno izključenost, uporabila vse vzvode in omogočila prebivalcem Slovenije enakovrednost in dostojno življenje. 

Se pa na Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje soočajo tudi s praznimi policami skladišča. Družine, ki vsak mesec preračunavajo, koliko lahko namenijo za nakup hrane, so ob napovedanih podražitvah v še hujši stiski. Dodaten problem so tudi karantene šoloobveznih otrok in povečane potrebe po hrani, starši pa otrokom v času, ko so doma in se šolajo od doma, ne zmorejo zagotoviti zadostnih količin hrane. Da bi družinam v stiski lahko zagotovili pomoč, v ZPM Ljubljana Moste-Polje prosijo za pomoč pri zbiranju prehranskih izdelkov. 

Poročilo Powerty Watch, ki je nastalo v okviru EAPN Slovenija, pritrjuje, da so revščini najbolj izpostavljeni starejši, zlasti ženske, revni zaposleni, katerih plače so pod eksistenčnim minimumom, brezposelni, mladi in otroci iz revnih družin, enočlanska gospodinjstva ter enostarševska gospodinjstva, med katerimi prevladujejo materinska enostarševska gospodinjstva. 

V Sloveniji je minimalni dohodek določen kot cenzus za dodelitev denarne socialne pomoči in je postavljen tako nizko –  402,18 evra –, da ne omogoča preživetja. Prag tveganja revščine namreč znaša 739 evrov. Skoraj 60 odstotkov prejemnikov in prejemnic je denarno socialno pomoč prejemalo v daljšem obdobju, in sicer vsaj dve leti v zadnjih treh letih. To kaže na dolgotrajno odvisnost od denarne socialne pomoči, majhne možnosti za izhod iz revščine in težji dostop do trga dela, opozarjajo. 

Socialno pomoč prejemajo tudi zaposleni, zlasti tisti z minimalno plačo, ki delajo prekarno in hkrati preživljajo več otrok. Minimalni dohodek, ki je določen kot cenzus (402,18 evra) za dodelitev denarnih prejemkov, je bistveno nižji od minimalne plače (1.024 evrov bruto oz. 736 evrov neto) z namenom spodbujanja ljudi k iskanju zaposlitve. Vendar minimalna plača, ki se giblje blizu praga tveganja revščine, ne more zagotavljati dostojnega življenja, temveč ustvarja revne zaposlene. 

Članice EAPN Slovenija ugotavljajo tudi, da se je dostop do institucij pri urejanju statusno-administrativnih zadev v času pandemije omejil, zato opozarjajo, da je treba zagotavljati večjo dostopnost in odprtost Centrov za socialno delo – neposreden stik z ljudmi, ne le preko vložišč in e-pošte, zagotavljanje časa in možnosti za strokovno socialno delo, ki bo omogočalo ljudem sogovornika in nujno potrebno oporo v težkih življenjskih situacijah. Hkrati je nujno preprečevati administrativne zastoje, ki onemogočajo, da bi ljudje prišli do potrebne pomoči (npr. izdaja odločb CSD, ki povzročijo zakasnitve izplačil). 

Kot še ugotavljajo, so v veliko pomoč in podporo nevladne organizacije, ki ljudem z izkušnjo revščine pomagajo zgraditi plan za izhod iz trenutne situacije ter nudijo tehnično, strokovno, materialno, socialno in emocionalno pomoč. Nevladne organizacije pomembno dopolnjujejo sistem socialnega varstva, predvsem z izvajanjem socialnovarstvenih programov in humanitarnih dejavnosti, še piše v poročilu.