'Po razbitih talnih ploščicah sva se umikali kupom nesnage'

Nevihta je upočasnjevala vožnjo proti vzhodnemu delu naše dežele, kamor naju je tokrat vodila pot – do družin, ki naju niso pričakovale. Večkrat smo že povedali, da naši obiski niso napovedani, zato da staršev ne vznemirjamo že vnaprej, pa tudi da zares spoznamo stanje v družinah, saj se na obisk tako ne morejo pripraviti. Seveda za vsako družino, ki jo celostno obravnavamo v programu Veriga dobrih ljudi in ji tudi karseda učinkovito pomagamo, pred vsakim obiskom pridobimo kar največ informacij. Najbolj ključna pa je vselej tista neposredna – terenska.

Ko sva prispeli pred samotno, neurejeno hišo s kmetijskim poslopjem, ki je bila najin prvi cilj, je naenkrat povsem prenehalo deževati. Komaj sva izstopili iz vozila, otovorjeni s hrano in higienskimi pripomočki za družino, že so se na vratih pojavili štirje otroci, za njimi pa njihova mamica. Povsem shujšana, neurejena in prestrašena je bila. Če ne bi pred njo stali otroci, bi zagotovo stopila nazaj in pred nami zaprla vrata. Pa jih je le rahlo priprla. Oblačilca otrok, ki so šteli od pet do petnajst let, so bila umazana, zmečkana, strgana. Bosi ali v copatih so zakorakali v dvoriščno blato in se podali v kmetijsko poslopje, v katerem so jih čakali mačji mladički, pa račke in piščančki. Vsakemu otroku posebej sva se predstavili in se želeli rokovati. Dva sta sprejela pozdrav, druga dva sta zbežala proč. Zato sva mamici izročili pripeljano hrano in ostale dobrine. Nerodno se je prestopala na mestu, saj pred nama stvari ni želela odnesti v hišo. Povedali sva ji namreč, da sva zaradi opisa njihovega stanja, ki ga je podal predlagatelj za pomoč družini, prišli na pogovor in ogled domovanja. Mamica je povedala, da ne želi, da si ogledava notranjost, ki si jo delijo s tastom. Povedala je, da se zaveda, da ni tako, kot bi moralo biti. Še enkrat sva ji razložili, da sva na obisku zato, ker jim želimo pomagati in jih podpreti pri stvareh, ki jih sami ne zmorejo in pri katerih je družina šibka.

Vstopili sva. Vsega vajeni sva že v preddverju omahovali, ali naj sploh nadaljujeva ogled. Po razbitih talnih ploščicah sva se umikali kupom nesnage, tudi mačjim in pasjim iztrebkom. Na tleh je ležalo umazano perilo. Enako je bilo prav v vseh prostorih, ki jih je silovito napadla tudi plesen. Pohištva – razen razmajanih postelj in majhnih regalov, natrpanih s knjigami – sploh ni bilo. V vseh prostorih sta ob posteljah in po tleh ležali obutev in druga krama. Po kotih so bila oblačila in perilo, pomešana z igračami, posodo in šolskimi zvezki. Postelje so bile prekrite z umazanim posteljnim perilom. V vseh prostorih je bilo zadušljivo, neprezračeno. Mamica je povedala, da oblačil in perila ne more pospravljati, ker nimajo omar. V eni od sob je zidana kmečka peč, ki ob mrzlih dneh ogreva le dva prostora. Ko sva odprli vrata kopalnice, naju je zaustavil zadušljiv vonj po sečnini. Mamica je povedala, da zaudarja zato, ker ni tekoče vode. Do hiše naj bi bila napeljana, po njej pa ne, ker ni hidroforja. Tako se ne morejo ne tuširati ne temeljito umivati, stranišče pa splakujejo z deževnico. Ker ni bilo nikjer videti osrednjega prostora oziroma kuhinje, sva povprašali, kje pripravlja hrano in kuha za družino ter kje obedujejo. Mamica naju je vodila na dvorišče in v drug konec hiše. Odprla je garažna vrata. V prostoru je bil ob eni steni postavljen nedelujoč štedilnik, ob drugi pa police z orodjem, živili, posodjem in ostalo kramo. Na sredini prostora je stala velika industrijska miza, na njej pa vse, kar nanjo ne sodi. V garaži, v kateri je improvizirana kuhinja, so bili še deli traktorja in drugih delovnih strojev, tehnični predmeti, tekočine za različne delovne stroje in pršila za rastlinje. Nikjer ni bilo nobenega stola. Razumeli sva, zakaj je po sobah med oblačili tudi posoda. Mamica je s solznimi očmi nepremično stala v kotu garaže. Videlo se je, da se zaveda težkega stanja, v katerem životari družina. Tiho je povedala, da je lastnik objekta tast, ki ne pusti čisto ničesar premakniti, popraviti ali dopolniti. 

Brez kančka obsojanja, le z globokim sočutjem in razumevanjem sva vprašali mamico, kako je mogoče živeti v takem neredu in umazaniji, skratka v stanju, ki nobenemu članu družine, še najmanj pa otrokom, ne nudi niti trohice možnosti za spodbudno in varno življenje. Nekaj časa je tiho zrla v naju, potem pa izpovedala svojo življenjsko enodejanko, ki je v njej vzbudila željo po pomoči in selitvi iz ujetosti v domovanju skupaj z otroki. 

Bila je nezakonska hči matere, ki jo je pri njenih devetih mesecih zavrgla. Oče je ni maral, saj je imel svojo družino. Dekletca se je nekajletnem prehajanju iz družine v družino usmilila babica, ki pa je že zelo onemogla. Njeno otroštvo je bilo pravi pekel. Z babico je za preživetje hodila na dnino. Že kot otrok je opravljala težaška dela – garala je v hlevih in na njivah, da sta z babico imeli kaj za pod zob. Zaradi podarjenih starih, strganih in umazanih oblačil je bila tudi v osnovni šoli izločena. Še več: obsojana. V šolo je zahajala le takrat, ko je opravila delo na njivah in v hlevu pri kmetih, od katerih je prejela hrano zase in za babico. Večkrat je bila tepena, ker ji je na paši številno govedo ušlo na sosednje njive. Z gospodinjstvom se ni nikoli ukvarjala, tudi pri babici, kjer je bilo približno tako, kot je sedaj v njeni družini, ne. Ves čas je živela z občutkom odvečnosti. Nikjer je niso marali. Bila je le majhna dekla. Pa je tako kot vsi otroci sanjala o varnosti, o objemih. O toplem ognjišču in družini, v kateri bi ji bilo lepo, kot je bilo njenim vrstnikom, ki se z njo niso hoteli družiti. V osnovni so na sistematskem pregledu ugotovili, da ima silno slab vid. Nihče je ni nikamor usmeril, in ko je odrasla, pomoči za izboljšanje vida ni bilo več. Tako ji je do danes ostalo le 20 odstotkov vida. Ni še bila polnoletna, ko je spoznala fanta, ki jo je pripeljal na svojo kmetijo in želel z njo ustvariti družino. Rodila je deklico, vendar je pri njenih šestih mesecih postala vdova. Njen mladi mož je doživel hudo nezgodo, v kateri je izgubil življenje. Po naključju je kmalu zatem spoznala sedanjega moža, ki jo je povabil v domovanje svojega očeta. To je bilo zanemarjeno in razdejano; potrebovalo je veščo, pridno gospodinjo. Kajti kmetija, na kateri sta živela sama z očetom, je tonila v temo s trenutkom, ko je umrla mama. In fant še ni bil polnoleten, pa tudi gospodinjenja ni bil vajen, saj sta z očetom ves čas skrbela za živino in polja. Toda mlada mamica se ni znašla v novem gospodinjstvu. Ves čas jo je oviralo tudi tastovo nasprotovanje vsemu, kar je želela spremeniti. Nikogar ni imela, ki bi jo poučil o pomembnosti vzpostavitve reda v hiši in o osnovni higieni, ki bi jo naučil, kako se kuha, čisti, pere. In ko so se rojevali otroci, ni pomagal noben obisk pristojnih služb, da bi uboga mamica dobila vsaj začasno, laično pomoč. Ves čas je imela voljo, znanja pa ne. Tudi mož ji ni bil v pomoč. Ta duševno oboleva že več let in je pogosto na dolgotrajnem zdravljenju. Ko pa se vrne, je njegovo delo v gozdu in na polju. Tast postaja dementen, vzkipljiv. Zaradi slabega vida je mamica uspešna le na polju in pri drugih kmečkih opravilih. V gospodinjstvu in starševstvu pa je družina kot celota povsem neuspešna.

Večje dekle živi že samostojno in tudi njeno življenje ne poteka v smeri prekinitve večgeneracijske revščine. Štirje otroci pa živijo z velikim primanjkljajem prav na vseh področjih. Seveda jih ima mamica rada, toda otrokom ne sama ne družina ne zagotavlja varnosti, kaj šele zdravega razvoja. In ujetost v stanje, v katerem živijo, se močno odraža v njihovem obnašanju in odnosih, pa ne zgolj v družini. Problemi nastajajo tudi v vrtcu in šoli. 

Družina nujno potrebuje celostno pomoč kot jo lahko nudi program Verige dobrih ljudi. Otroke bomo takoj umaknili na počitnice, da bodo doživeli druženje z vrstniki in da bodo zmogli in znali poskrbeti za osebno higieno, urejenost. Medtem je treba higiensko urediti dom in ga opremiti s pohištvom, če bo dedek pristal na spremembe. Ostali nujna podpora in pomoč pa bosta morali potekati tudi v sodelovanju s strokovnimi službami in CSD-jem. Mamica je nanje pripravljena.

Večkrat naletimo na družine, ki so funkcionalno silno šibke, tako kot ta. In prav nikoli ni jih ni umestno obsojati, kajti prav vsaka zgodba kaže na nepredstavljivo težko, pogosto celo tragično življenjsko pot enega ali obeh staršev. Njene posledice se poznajo tudi v njuni sposobnosti urejanja osebnega in družinskega življenja. S tem želim poudariti, kako silno pomembno je, da se pri nudenju pomoči povezujemo in sodelujemo. V konkretnem primeru zgolj materialna pomoč ne bi zadostovala, saj bi pomenila le obliž na rano, ki se še naprej širi. Ker smo že davno tega ugotovili, da ena sama vrsta pomoči zelo pogosto ne zadošča za rešitev situacije, smo zasnovali program celostne podpore. S tem pa lahko družine dvignemo nad prag revščine in prekinemo večgeneracijsko potapljanje v globino nemoči.

Ob tem je izrednega pomena tudi odmikanje otrok od razmer, v katerih živijo. Tudi v konkretnem primeru bomo otroke vključevali v več dejavnosti. Deset dni na morju in  taboru jih bo za začetek pripeljalo do novih spoznanj in priložnosti. Z vrstniki se bodo lahko družili v okolju, v katerem so in bodo varni, spodbujani, vsi enakovredni. V katerem bodo stkali trdne vezi s spremljevalci, se naučili slediti preprostim pravilom obnašanja in ugotovili, da so ta potrebna za to, da skupina deluje kot podporna celota. Hkrati pa jim bodo spremljevalci ves čas na voljo za pogovor, usmerjanje na njihova močna področja ter uresničevanje njihovih potreb in želja. To počnemo ves čas, da otroci usvojijo dnevni red, ritem ter skrb zase in za skupnost, za osebno higieno, za sočloveka. Ves čas ugotavljamo, da otroci, ki ne prejmejo tako pomembnih sporočil in vrednot, ki ne živijo v varnem in spodbudnem okolju in ki nimajo priložnosti razvoja svojih potencialov, to tudi kot odrasli težko dosežejo. In tako se nadaljuje ta začarani krog. In zgolj soljudje smo tisti, ki lahko končamo ujetost v revščino, jo ustavimo in poskrbimo, da bo naslednja generacija te družine zmogla zaživeti drugače, človeku dostojno in družbeno koristno ter aktivno življenje. Zato se nikoli ne ustavimo in širimo Verigo dobrih ljudi. Nikoli ne smemo pozabiti, da je vsaka družba močna, kot je močan njen najšibkejši člen.

In zato prav v vsakem pogovoru ali zapisu poudarjam, da nikoli, prav nikoli ne obsojajmo ljudi okoli sebe, kajti sodbe ne koristijo, še manj pomagajo. V premnogih primerih pa se tragedije zgodijo prav zaradi njih.