'Nikoli, nikoli več ne bom klonila in hlapčevala'

Vročinski val, ki nas je popeljal v težko pričakovano poletje, se močno odraža tudi v prometu. Če ni nezgode, so dela na cesti. Če ni popravil, so preusmeritve, povsod pa se pojavijo vozniki, na katere moraš paziti bolj kot na samo pot, da ne bi povzročili nezgode. Vsebinski cilj je za vsako našo pot enak. Reševati stiske družin.

Že na poti se še enkrat povežemo s pristojnimi CSD-ji, ki so družine današnjega obiska usmerili k nam. Prijazne strokovne delavke so podrobno predstavile zares velike stiske petih družin, ki jih bova obiskali. To so pomembne informacije, kajti odzivi staršev ob našem vstopu v njihov dom so različni. Po več kot dveurni vožnji se pripeljeva do na videz sveže postavljene hiške sredi travnika. Pred njo sta se igrala dečka. Njune igrače so bile opeka, trava in pesek, iz katerega sta postavljala dom za žuželke. Predstavili sva se jima in ju kar takoj razveselili z darili, ki so povsem preusmerila njuno igro. Vprašali sva, ali je kdo doma. Začudeno sta naju pogledala. "Najin očka je vedno doma," je dejal večji deček in ga pričel klicati. Pri razmajanih vhodnih vratih se je pojavil na videz mlajši moški. Ni odzdravil, le dal je znak, naj vstopiva. Znašli smo se v pospravljenem predprostoru s trojimi vrati. Ena so vodila v kuhinjo, v kateri sta stala štedilnik in jedilna miza, druga v sobo, v kateri je bila za tri osebe pripravljena le ena postelja, in kopalnico, ki je niso mogli uporabljati, saj je bil prekinjen dotok vode.

Stanovanje je bilo čisto, pospravljeno, vendar silno pomanjkljivo opremljeno. Informacije, ki smo jih prejeli za pomoč družini, so poudarjale nujnost podpore otrokoma. Nujni bosta vključitev v Botrstvo in v dejavnosti ter pomoč očetu pri opremi stanovanja – ljubečemu očku je bolezen odvzela dobršen del funkcionalnosti. V pogovoru z njim sva bili zelo previdni. Počasi in čustveno je predstavil stanje. Bil je zaposlen in je sredi dela omedlel. Njegovo dolgotrajno zdravljenje mu ni povrnilo funkcionalnosti, kakršno je imel pred nesrečno nenadno možgansko kapjo. Vse se je dogajalo, ko je imel drugi otrok komaj tri mesece. Nekaj mesecev zatem se je vrnil v domačo oskrbo, potreboval je pomoč. Po mesecu dni pa ga je zapustila žena in odšla z novim partnerjem neznano kam. Trudil se je, kolikor je le zmogel, vendar skrbi za gospodinjstvo in  otroka ni povsem zmogel. Zato je na pomoč priskočila babica, ki je prevzela gospodinjstvo, sam pa je z največjo očetovsko ljubeznijo skrbel za otroka. Seveda je izgubil delo. Z državno podporo in otroškim dodatkom komaj preživi otroka in sebe, zato nima niti za popravilo vodovodne napeljave, hiša pa je že mesece brez tekoče vode. Hiška, ki je deloma obnovljena, kolikor je zmogel sam, nima niti ogrevanja. Prisotna je vlaga, problem pa predstavlja tudi pomanjkljivo pohištvo. Pogovoru se je pridružila tudi babica. Povedala je, da je medtem zbolel še njen mož in bo morala vnuka z otrokoma zapustiti, saj mož potrebuje nego in pomoč.

Zaskrbljen pogled očka je videl tudi večji deček in pristopil k njemu ter ga objel. Osemletnik mu je obljubil, da bo on skrbel za gospodinjstvo in mlajšega bratca, ki je živahno skakljal in želel pokazati prav vse spretnosti.

Družino sva oskrbeli s hrano, higienskimi pripomočki in oblačili za otroka. In ko sva odhajali, je očka znova stal pri razmajanih vratih in ob pozdravu tiho dejal: "Saj ne bom ostal sam z otrokoma, kajne da ne? Mi boste pomagali?" Seveda sva mu obljubili pomoč in se odpeljali, otroka pa sta tekla za vozilom. Če bi lahko, bi ju povabili in odpeljali s sabo. S sodelavko sva se bodrili, da ju bomo kmalu gostili v našem počitniškem domu v Zambratiji, na letovanju … in seveda bosta deloma postala tudi naša.

Nadaljevali sva pot in se ustavili čez dobrih trideset kilometrov. Tik ob meji stojijo lične vaške hiške. Zgledno naselje je kazila razpadajoča, improvizirano krita uta. S sodelavko sva obe na glas upali, da v njej ni življenja, ko sva opazili v omet izdolbeno hišno številko. Komaj sva ustavili vozilo in začeli iz njega jemati stvari za družino, že je ob naju stala mlajša mamica s štručko v naročju. Po obrazu je imela vidne brazde od poškodb, prav tako po rokah. Oblečena je bila zelo skromno, poleg nje je stal majhen deček. Predstavila se je in povedala, da sva na pravem naslovu. Ker se je na ulici pogovarjalo nekaj sosedov, je kar takoj odprla vrata tiste razpadajoče ute. Ob pogledu v notranjost nama je zastal dih. Smrad po plesni je puhnil v naju, da sva se morali za trenutek umakniti in se nadihati. Medtem je deček stekel v hišo, ki je imela zasilno urejen en sam bivalni prostor. V njem je bila velika postelja, pravzaprav vzmetnice za vse tri. Pa nekaj omar, nametano perilo in velika delujoča televizija.

V pogovoru z mamico sva izvedeli, da je to njena rojstna hiša. V njej je živela z dvema sestrama, mamo in očetom. Ko so bile deklice še čisto majhne, je mama umrla, očka pa je zanje skrbel zelo nerodno in pomanjkljivo. Bil je delavec in še čisto majhne so prevzele gospodinjstvo. Nobena od njih še ni bila polnoletna, ko je odšla od doma. Z zaključeno osnovno šolo je šla vsaka k svojemu partnerju, pri katerem so našle pravi dom in svoje starše nadomestile s partnerjevimi. Dvema sestrama je partnerski odnos uspel, njej pa žal ne. Partner je živel s starši in bratom na veliki kmetiji, ki je potrebovala delovno silo. In ona je bila delavna. Pomagala je na poljih in v hlevu, gospodinjstvo pa ni bila njena domena. Vstajala je ob zori, spat je hodila pozno ponoči, ko je bilo zunaj vse postorjeno. Toda nikoli ni bilo dovolj, da bi bili partner in njegovi starši zadovoljni. Najprej je prenašala kričanje in poniževanje, kasneje pa so padali udarci – ne le od partnerja, ampak tudi od njegovih staršev in brata. Živela je kot najslabša in nevredna dekla. Prav ničesar ni naredila prav. Najhuje je bilo, ko je bil partner pijan. Tedaj ni izbiral pripomočkov za udarce po njej. Ranjena po telesu ni upala k zdravniku, ostajale pa so brazgotine v duši in na telesu. Skrbela je za otroka, garala in upala na boljše življenje. Po nekaj letih ni zmogla več. Verjela je, da ji lahko pomagata sestri. Z otrokom je zbežala k njima, vendar so prišli ponjo, jo pred sestrama pretepli in odpeljali z otrokom nazaj na kmetijo. Po rojstvu drugega otroka je pristala v varni hiši, nato pa spet prispela v razpadajočo rojstno hišo. K sebi je vzela še sina. In v ta svoj dom težkih spominov bi želela dati vso sebe. Sama je pripravljena graditi, ker to zna. Ker bi rada otrokoma uredila vsaj zasilno streho nad glavo, dokler se ne zaposli in ne najde boljše rešitve. Močna je. Ve, kaj hoče. Pripravljena se je boriti za svoja otroka in zase. Dejala je, da nikoli, nikoli več ne bo klonila in hlapčevala. Seveda ji bomo pomagali. Z vsem, kar družinam v stiski nudimo v programu Verige dobrih ljudi in Botrstva. Pomagali ji bomo, da bo zmogla zbrati moč in pogum ter da bo skupaj z otrokoma zaživela lepše in boljše življenje.

Mnogi, ki so ujeti v svoje težke življenjske zgodbe, ne zberejo poguma za nov začetek. Zato je prav, da smo tistim, ki se za to odločijo, na voljo z vso podporo in pomočjo. Kajti prav vsak si zasluži dostojno življenje in lepšo prihodnost. In zato je pomembno, da pravočasno odkrijemo otroke, ki živijo v neurejenih razmerah, da ne bodo njihova življenja pisala zgodb, kakršnim smo vsak dan priča.