Vanjo se je naselil strah, da ne more presekati gordijskega vozla revščine

"Počutim se, kot bi mi dali palico in sem z neba sklestil zvezdo," mi je ta teden dejal mladenič, ki smo mu skozi Botrstvo pomagali uresničiti sanje. Postal je uspešen športnik in upam, da mu bo ta zvezda, "ki jo je sklatil z neba", še dolgo prinašala srečo. Srce mi ogreje spomin na dražbo rumene majice Tadeja Pogačarja, ki je prejšnji teden potekala na Valu 202. Presrečna sem, ker nam športniki svetovnega kova zaupajo in podarijo svoje rekvizite za dober namen. Presrečna sem tudi, ker obstajajo ljudje, ki podpirajo naša prizadevanja in donirajo tako neverjetno visoke zneske. In ko pomislim, kaj vse smo že lahko s pomočjo donatorjev dosegli in kaj še lahko dosežemo ... se mi zdi vse skupaj zares neverjetno. Hvaležna sem, ker lahko spreminjamo prihodnost otrok in ker nas toliko Slovencev podpira pri teh prizadevanjih.

Kljub temu da bi naj bila pregovorna značilnost pri nas zavist, imam občutek, da znamo stopiti skupaj. Da se zavedamo, kako pomembno je sodelovanje, solidarnost. Ogromno ljudi je pripravljenih pomagati. Samo ne razumem, kje se ta pripravljenost izgubi, ko je treba napisati zakone, ki bi nas pri teh dobrih značajskih lastnostih spodbujali. A po drugi strani doživljamo ogromno obupa, ponižnosti, vdanosti, kadar se ljudje k nam obrnejo po pomoč. Ta teden sem v sončnem predelu naše dežele obiskala mamico, ki je s tako globokim sramom prosila za pomoč, da me je zaskelelo pod rebri. Zbrala sem vse sočutje in občutja do mamice, pa hkrati še dobre besede, ki so nam jih kdaj položili na srce donatorji, podporniki, prostovoljci ... Toliko energij je bilo potrebnih za opogumljanje v preseganju izražanja sramu za stanje, ki jo je doletelo.

Otroštvo je preživljala v pomanjkanju vsega. Ni poznala varnosti doma, spodbude staršev, dobrin za zdravo rast in razvoj. A kljub vsem preprekam je z izjemno borbenostjo uspešno končala najprej poklicno šolo, nato je ob delu opravljala izpite za splošno maturo, da se je lahko vpisala na fakulteto. Končala je še to in kmalu začela partnersko zvezo. S partnerjem sta živela izjemno delovno usmerjeno življenje. Službenim obveznostim je namenjala po 12 ur dnevno, pogosto tudi več. Delala je ob vikendih in praznikih. Ko je le uspela dobiti nekaj dni dopusta, sta s partnerjem odpotovala ali denar usmerjala v urejanje skupnega bivališča. Večkrat je potarnala, da je vse bolj utrujena in da ne zmore več. V njej se je prebujala želja po materinstvu, a s partnerjem v tem delu nista našla skupnega jezika. Bil je starejši od nje in želje po družini nikoli ni začutil. Nekega dne, po petnajstih letih odrekanja, študija, dela in ustvarjanja, se je v službi zgrudila.

Srečala se je z izgorelostjo. Koščke sebe je sestavljala skoraj leto dni, da bi se lahko vrnila na delo. Partner je ni razumel. Nekega dne jo je preprosto pustil pred vrati doma, ki sta ga ustvarila skupaj. Začela je ustvarjati svoj novi dom, ko je prejela še obvestilo o odpovedi delovnega razmerja. Takrat je za njo prišla njena preteklost. Leta in leta se je trudila in vlagala vse v izboljšanje svojega položaja. Vse v to, da bi ustvarila varno zatočišče za družino. Počela je vse, da bi prekinila pomanjkanje, ki je pestilo njo, njeno mamo, pa njene stare starše ...

Začela je od začetka. Iskala je redno zaposlitev, v vmesnem času pa si preživetje zagotavljala s priložnostnim delom, pa tudi z delom na črno. Uteho je iskala v umetniškem izražanju in našla novo ljubezen. Bila je prepričana, da je v letih, ko je prepozno za materinstvo, zato je željo po družini potisnila stran. A vendarle se je zgodilo, da je zanosila. V času nosečnosti pa so vanjo kot val butnili dolgovi, ki sta jih za seboj pustila starša. Vse, kar je ustvarila, je spet morala prepustiti. Takrat se je vanjo naselil strah. Strah, da kljub vsemu trudu ne more presekati gordijskega vozla revščine, ki se vleče skozi generacije njene družine.

Rodila je zdravo deklico. Oče deklice se je odločil za svojo pot. Sama je spraskala še zadnje cente, da je za dojenčico in zase le zasilno uredila kotiček v nedokončani hiški, ki ni bila namenjena bivanju. Hlad od zunaj prihaja v hišo in nemogoče ga je pregnati. Sploh pa ne z dohodki, ki jih ima na voljo. Tla prekriva z odejami in preprogami, da se dojenčica lahko varno giblje in razvija. Z zvezanimi rokami v trenutni situaciji mama čaka na konec porodniške, da bo znova iskala službo. A poti do tja ne bo zmogla sama. Seveda ji bomo stali ob strani, z vsemi podporami, ki so skozi Verigo dobrih ljudi v čas in prostor dvignili že mnoge družine. In glede na vse videno, slišano, doživeto in preverjeno smo prepričani, da bo zmogla, opremljena z novimi izkušnjami in podporo, stopiti na stabilno življenjsko pot, opustiti sram in pregnati strah.