'V skoraj polovici od 351 družin je vsaj eden od staršev bolan'

Nekateri izmed staršev so tako bolni, da ne bodo zmogli več vstopati na trg dela, nekateri so na dalj trajajoči bolniški odsotnosti, skoraj vsem pa je skupno to, da so bili pred boleznijo redno zaposleni, aktivni člani družbe, sedaj pa zaradi bolezni in posledično zmanjšanih prihodkov potrebujejo pomoč humanitarnih organizacij. 

Število klicev družin, ki potrebujejo pomoč, tedensko narašča, prav tako število vlog za vključitev v program, ki jih prejmemo. Trenutno je v Verigo dobrih ljudi vključenih 351 družin, od tega se v skoraj polovici družin eden ali oba starša soočata z boleznijo. 

V tem tednu sem se prvič srečala na razgovorih s tremi starši, ki jih ravno bolezen omejuje pri vsakdanjih opravilih ter onemogoča, da bi se ponovno zaposlili. Ob sredah namreč poleg uradnih ur s sodelavkami opravljamo tudi uvodne pogovore z družinami, ki so že oddale vlogo za vključitev v humanitarni program. Glavni namen omenjenih pogovorov je osebni stik z družinami, možnost, da svojo situacijo razložijo še bolj podrobno, saj jim jo je pogosto lažje povedati kot pa napisati, in da lahko skupaj določimo prve korake oziroma cilje, ki bodo pripomogli k izboljšanju njihove situacije. Na pogovorih družinam tudi predstavimo oblike celostne pomoči v sklopu Verige dobrih ljudi in celotne organizacije ZPM Moste-Polje, ki jih lahko ponudimo. V dogovoru s starši jih začnemo tudi čim prej udejanjati. 

Prvi je na pogovor prišel očka mladoletnega sina. Že ob pozdravu se mu je na očeh videlo, da ga je sram in da mu je težko. Nikoli si namreč ni mislil, da bo on tisti, ki bo potreboval pomoč drugih, saj je celo življenje služil svoj denar, sinu omogočil skoraj vse, kar si je želel, in marsikdaj sam sodeloval v dobrodelnih akcijah. Po končani srednji šoli se je zaposlil v uspešnem podjetju, sredi dvajsetih postal oče in do pred dvema letoma z družino živel mirno, spokojno življenje. V času epidemije so med njim in partnerko začela nastajati nesoglasja, ki jih kljub trudu ter želji nista zmogla rešiti, zato sta se sporazumno razšla, skrbništvo nad sinom pa je bilo dodeljeno njemu. Mama ima s sinom redne stike, preživnino prav tako plačuje, zato se očetu finančno stanje po razhodu ni tako drastično spremenilo. Situacija se je poslabšala šele letošnje leto spomladi, ko je oče zbolel in po več kot 15 letih ostal brez zaposlitve. Ker je ves čas opravljal fizično težja dela, je to začelo vplivati na njegovo telo in zdravstveno stanje. Po dveh tednih nujne bolniške odsotnosti so ga ob vrnitvi na delovno mesto odpustili zaradi poslovnih razlogov. Oče je kljub slabi novici takoj začel iskati novo zaposlitev, a se je kaj kmalu zatem njegovo zdravstveno stanje še poslabšalo, zdravniki pa so mu do operacije odsvetovali kakršno koli delo, saj bi ponovno poslabšanje lahko ogrozilo njegovo življenje. Očetu ni preostalo drugega, kot da se s situacijo sprijazni in da naredi vse, da s sinom ne bi živela v pomanjkanju in zapadla v dolgove. 

Čez poletje sta se preselila v garsonjero, saj so stroški in sama najemnina nižja, kredita, ki ju je do sedaj redno plačeval, je na banki združil v enega in vzel polletni moratorij. Menil je, da bo v tem času že nekako preživel z denarnim nadomestilom iz zavoda, prestal operacijo in se v začetku naslednjega leta ponovno zaposlil. A se sicer zelo dober in odgovoren načrt žal ni tako razpletel. Oče še dandanes ni dobil datuma operacije, nadomestilo se mu izteče že decembra, prav tako moratorij za kredit. Ne ve, kako bo z naslednjim letom zmogel redno plačevati stroške in kredit, sama misel na to pa ga spravlja v hudo stisko in skrbi, da bi s sinom celo ostala na cesti. Zdravstveno stanje se mu je v zadnjem mesecu še poslabšalo. Nekoliko ga pomirja le dejstvo, da bo lahko s tem mesecem začel uveljavljati subvencijo najemnine, saj mu zaradi poleti prejete odpravnine, s katero je pokril limit in plačal varščino, ni pripadala. Oče je bil, še preden se je obrnil na nas, zelo aktiven pri reševanju situacije in je postoril vse, kar je lahko. Glede na situacijo bomo očetu do operacije in ozdravitve pomagali, mu nudili materialno in finančno pomoč, sina vključili v Botrstvo in letovanja. Povabili ju bomo tudi na dogodke, namenjene tako otrokom kot staršem, saj je povedal, da že celo leto ni imel sredstev, da bi s sinom lahko šla v gledališče ali na izlet. Dogovorila sva se, da se naslednji mesec, ko bo začel prejemati denarno socialno pomoč, ponovno srečava, da pregledava finančno stanje in narediva finančni načrt. Oče mi je ob zavedanju, da mu bomo stali ob strani, močno stisnil roko in dejal, da se mu je odvalil ogromen kamen od srca, da še vidi upanje ter da komaj čaka, da ozdravi, da bo lahko sam pomagal tistim, ki se bodo znašli v podobni situaciji kot on. 

Po pogovorih z družinami in skoraj na koncu delavnika, me je presenetil klic mame, ki je bila v humanitarni program Veriga dobrih ljudi vključena od konca lanskega leta. Na nas se je obrnila v času svoje daljše bolniške odsotnosti, saj ni zmogla poplačati poračuna plina, in ker je potrebovala pomoč pri sanaciji kopalnice, ki je stara več kot ona sama. Ker družina ni iz Ljubljane in ker je mama omenjala slabše bivanjske razmere, sva s sodelavko opravili terenski obisk. Družini smo od obiska naprej mesečno pomagali s prehranskimi in higienskimi paketi, poplačali smo poračun in s pomočjo podjetja tudi material za sanacijo kopalnice. Ker bivši mož ni redno plačeval preživnine, smo jo takrat povezali z našo pravnico, ki deluje v okviru brezplačne pravne pomoči, hčerko pa vključili v Botrstvo. Mama mi je veselim glasom povedala, da se je le želela zahvaliti in sporočiti, da se ji situacija počasi izboljšuje. Prebolela je raka, invalidska komisijo jo je razvrstila v III. kategorijo, a se ji kljub temu obeta boljša zaposlitev, kot jo ima. Mama se je namreč pred nastopom bolezni poleg redne službe še dodatno izobraževala in je mesec dni nazaj diplomirala. Tudi oče hčerke je začel redno plačevati preživnino, zato naše pomoči kmalu ne bo več potrebovala.

Vsaka novica, ko družina sporoči, da se ji situacija izboljšuje, je krasna novica. Šele takrat se namreč zelo jasno pokaže, zakaj je pomembna v prvi vrsti zelo hitra in celostna pomoč, da je družine res smiselno in nujno podpreti ter jim pomagati v situacijah, ko ne zmorejo več same naprej. Le tako lahko čim prej pridejo na zeleno vejo, s tem ne bremenijo države in svojih bližnjih. Ravno to pa je tudi smisel Verige dobrih ljudi.