Umrl jim je očka, nato še mamica ... Nebo je polno zvezdic, ki sijejo otrokom

Takoj ko je bil sestavljen seznam otrok z njihovimi posebnostmi, smo pripravili program. Za vsakršno vreme. Tokrat ni poletnih vsebin. So pa tiste, ki otrokom v varnem in zdravem okolju nudijo ogromno učnih vsebin, socialnih in športnih iger, izletov, ustvarjalnic, zaupnih in pogovornih uric, zabave in še in še. Predvsem pa druženja z vrstniki in nami, ob ves čas prisotnem spoznavanju – da smo si različni, vendar smo enakovredni. Osvobojeni vseh spon, ki otroke tako zelo krivično in boleče ločujejo v okoljih, kjer živijo, se izobražujejo ... In so spodbujani v nenehnih potrditvah in spoznanjih, da jih imamo radi. Prav take, kot so! Seveda jih tudi učimo, saj bodo, ko se vrnejo nazaj, v hramih učenosti že preizkušali njihovo pomnjenje in domače učenje v kontrolnih nalogah.

In tako kot vsakokrat so z nami otroci iz zelo različnih družinskih okolij in opremljeni s številnimi izkušnjami, ki v premnogih primerih ne sodijo v njihova mlada življenja.

Z njimi smo mi. Ob meni naši vzgojitelji ZPM Ljubljana Moste-Polje. Ki so animatorji, učitelji, psihologi, terapevti, študentje z neprecenljivimi znanji in spoznanji, ki so jih tudi sami nizali v podobnih kolonijah. To so mladi ljudje velikih src in plemenitih misli in dejanj. Taki, kot bi morali biti vsi – ki otroke na njihovi poti razvoja spremljajo in vzorčijo vrednote življenja. Predvsem tiste, ki odražajo odgovornost, sočutje, solidarnost ... Pa seveda tudi znanje, zdravje in še bi lahko naštevala. Kajti ti mladi ljudje v otrocih, ki preraščajo otroštvo, puščajo tako plemenita sporočila, da dobesedno oblikujejo nove, mlade, bodoče vzgojitelje in spremljevalce, pa animatorje, ki bodo prevzemali njihovo vlogo, ko odrastejo.

Zakaj toliko pišem o dobrih, mladih ljudeh? Preprosto zato, ker si to zaslužijo. Že mnoga desetletja jih vodim med otroke. Res da zadnje obdobje manj kot v prejšnjih letih, toda skoraj vsak, zadnja leta pa zares čisto vsak, je v mojem srcu pustil lepo in neizbrisno sled. Zato, ker je znal in zmogel – ob vsem znanju in izkušnjah, ki mu jih je življenje podarilo – v sebi ohraniti tistega pristnega, iskrenega otroka, ki zna slišati, videti, dojeti in nikoli soditi. Ki zna in zmore vstopati v življenja otrok, jih opogumljati, bodriti, verjeti vanje.

Kako in koga naj sodimo? Otroke, ki se ne znajo in ne zmorejo umiriti? Ki na različne načine kričijo bolečino telesa in uma? Ki bi morali živeti otroštvo, kot se spodobi, pa ga ne ... Ko jih zares spoznamo, ko je povezanost vzajemna, ko otroci začutijo ljubezen in toplino, predvsem pa varnost, ko spoznajo, da nam je mar zanje, se umirjajo. In naši objemi jih sproščajo do te mere, da začutijo – sebe.

Tako kot so Najo – le eno od tisočerih usod. Deklico, ki je živela samo z mamico, ki je pred skoraj desetimi leti postala njena zvezdica. Imela je še dve sestrici. Že pred mnogimi leti je v nesreči izgubil življenje očka. Čeprav niso živeli skupaj, jim je pomagal, da so zmogle sestavljati mesec za mesecem. Mamica je bila samostojna podjetnica. Bila je izobražena, vendar v njeni dejavnosti ni bilo zaslužka, ki bi omogočal preživetje družine. Očka je s starši živel v tujini. Pomagal jima je, saj sta bila stara in onemogla. K mamici in deklicam je prihajal le za kratek čas. In prav ko je mamica oznanila, da bodo kmalu zaživeli skupaj, so prejele sporočilo, da ni preživel hude prometne nezgode. Odtlej se je njihovo življenje močno spremenilo. Morale so se preseliti v drug kraj, v čisto majhno sobico na deželi. Mamica je morala močno obračati vsak cent, da so lahko preživele. In Naja, ki je tedaj imela devet let, je prevzela skrb za sestrici, ki sta šteli štiri in šest let. To skrb ji je naložila mamica, saj je verjela vanjo, ker je že prej pridno pomagala v gospodinjstvu, skrbela, da je sestrica imela urejeno torbico, napisane domače naloge, pogosto je hodila tudi po mlajšo sestrico v vrtec. Mamica je, odkar so se preselile, pogosto izostajala od doma. Po dan, dva, včasih tudi več. Naji je dejala, da hodi prevajat. In da ji zaupa skrb za sestrici, saj je že velika. Skoraj leto dni so živele na vasi, deklice pa niso poznale prav nikogar. Otroci iz vasi so imeli svojo družbo. Če so se pojavile ob njih, so jih odslovili. Na poti iz šole domov pa so srečevale prijazno teto. In Naja je bila vajena vsakega mimoidočega pozdraviti. In ko je Naja s sestricama korakala mimo, jo je večkrat prijazna teta pobarala, kje imajo starše. In Naja je povedala, da je očka umrl in da mamica vse dni dela. Gospe so se deklice zasmilile in pogosto jim je ponudila domače pecivo. Ki so ga takoj pojedle, saj so bile vse tri, ko mamice ni bilo doma, tudi lačne. Če so imele doma jajca, jih je Naja spekla za vse tri. To jo je naučila mamica. Namesto mleka so pile vodo. Je tudi mamica dejala, da je bolj zdrava kot mleko. Jezna je bila na mamico, ki je bila toliko odsotna. Saj je sama imela preveč dela s sestricama. V šoli je zato močno popustila, ker ni imela časa za učenje. Pogosto tudi za domače naloge ne. Odločila se je, da bo, ko se mamica vrne, zahtevala, da nikoli več ne odide od doma za več dni. In tisti dan so se popoldne deklice igrale na dvorišču hiše, kjer so stanovali. Obnemele so, ko je pripeljalo reševalno vozilo. Iz njega je počasi in ob pomoči reševalca stopala mamica. Vse tri so stekle k njej in jo objele. Vse tri deklice so ji pomagale do sobice, kjer je mamica legla. Potiho jim je zaupala, da je hudo bolna. Da je od doma hodila na zdravljenje in da se lahko zgodi, da bo kmalu odšla za očkom.

Naja se je tisto noč stisnila k njej in obžalovala jezo, ki jo je nosila v sebi. Mamica ni imela navade objemati svojih deklic. Tisto noč pa je Najo tako močno objela, da bi ta najraje večno ostala v njenem objemu. In to je bil Najin edini objem iz otroštva, ki ga je ohranila v spominu.

Leta vsakršnega trpljenja brez mamice, ki so sledila, je deklica želela izbrisati iz svojega spomina. In postala je naša kolonistka. V skupini največjih deklet. Ves čas je iskala pozornost. Na zares nesprejemljive načine. Vzgojiteljica jo je po drugem dnevu letovanja pripeljala do mene in predlagala, da jo prevzamem, ker je bila upornica vsem in v vsem. Njen kljubovalen pogled je izražal prezir in jezo. Prosila sem jo, naj sede. Čez nekaj časa je sedla, toda na tla. In sem sedla k njej. Več kot uro sva bili čisto tiho. Pogled je imela uprt v tla. Približala sem se ji. Jo objela prek ramen in začutila njeno močno drgetanje. V tistem hipu se ji je iz oči dobesedno ulil potok solz. Sunkovito se je obrnila in obraz skrila v moja ramena. V joku je prosila, da jo objamem močneje, tako kot jo je pred leti, tik pred smrtjo, objela njena mama ...

O, koliko usod otrok se je zvrstilo v vseh desetletjih. Otrok, ki so kot Naja, Peter, Nejc, Ana, Riko, Ula, izgubljali starše, sorojence, skrbnike ... in so jih težke usode ponesle v naš objem.

In nebo je polno zvezdic, ki sijejo tudi otrokom, ki so z nami te jesenske počitnice, tu v Zambratiji in naši Vili Šumici v Kranjski Gori.