Terenski obisk Verige dobrih ljudi naju je s sodelavko ponesel do večjega blokovskega naselja v eni od slovenskih regij, ki so bile predlani avgusta najbolj prizadete v poplavah. Na vhodu naju je že čakala mama, ki naju pozdravi s toplim nasmehom in povabi naprej v skromno stanovanjce.
Stanovanje, v katero vstopimo, je majhno, a svetlo. Veža, dnevno-bivalni prostor, kuhinja in majhna otroška sobica so dom tričlanske družinice, mame in njenih dveh hčerk. Mama ni skrivala, da je trenutno v precejšnji stiski, a je bilo iz njene pripovedi in njihovega doma jasno videti, da si nadvse prizadeva otrokoma omogočiti občutek varnosti in ljubljenosti.
Izveva, da je bilo ob vselitvi stanovanje, ki je last republiškega sklada, povsem prazno, tako da si je z minimalnimi sredstvi lahko uredila le najbolj osnovno opremo ter z veliko mero iznajdljivosti in vloženega truda družinici ustvarila varen pristan. Dolgo je imela le improvizirano kuhinjo, pred kratkim pa je uspela kupiti rabljeno. "Prej smo imeli vse bolj skupaj zbito. Zdaj imam končno kuhinjo, kot se spodobi," ponosno pove.
Otroška soba pa ostaja večji izziv, saj je pohištveni sestav star in poškodovan. Spodnja izvlečna postelja je zlomljena, zato mlajša hči spi z mamo na kavču. Upa, da bo s pomočjo izredne denarne pomoči lahko kupila dve novi postelji in da bosta imeli deklici končno svojo sobico, svoj košček miru in zasebnosti.
Med boleznimi, vrstniškim nasiljem in upanju po lepši prihodnosti
Starejša hčerka je na pragu srednje šole, a za sabo nosi težke izkušnje. V zadnjem letu šolanja je bila deležna vrstniškega nasilja, zato na neki točki ni več želela, niti zmogla redno hoditi v šolo in še danes potrebuje psihološko pomoč. Zdaj sicer spet obiskuje pouk, a ji je precej težko. "Tako meni kot njej je v tolažbo misel na to, da jeseni začne znova, v srednji šoli, v novem okolju, z novimi sošolci," zaskrbljeno pove mama.
Žal obe hčerki pestijo tudi zdravstvene težave. Starejša ima izrazite motnje pozornosti in govora ter hudo obliko astme, mlajša hčerka, ki hodi v prvi razred, pa ima za seboj že številne preglede pri različnih specialistih in trenutno čaka na biopsijo jeter. Zaradi teh pogostih obiskov pri zdravnikih družina nujno potrebuje avto. "Upam, da nam bo avto, ki ga imamo zdaj že 20 let, še dolgo služil, saj si nakupa drugega, niti rabljenega, enostavno ne morem privoščiti," pravi mama in pove, da so jih nedavni stroški popravila in registracije hudo udarili po žepu.
Sledili so neplačani računi in položnice za najemnino, ki jih mama ni imela s čim plačati. Mama se trudi reševati situacijo in zapadle obveznosti plačuje po malem, "vsaj delni znesek, samo da ne pademo še globlje." Najbolj jo bremenijo položnice za upravnika, ki v zimskem času nanesejo tudi čez 350 evrov.
Mama prejema nizko plačo, otroški dodatek in nekaj malega preživnine, vendar vse skupaj ne dosega višine minimalnega dohodka za tričlansko družino. Mama je zato upravičena še do manjšega zneska denarne socialne pomoči, za hčerki pa smo poskrbeli z našim sestrskim humanitarnim programom Botrstvo v Sloveniji. Mlajša s pomočjo mesečne podpore botra obiskuje glasbene vaje, kjer se uči igranja bobnov. Doma bobnov nima, a komaj čaka dneve, ko gre lahko na vaje. "Ko igra, je povsem drugačna, sproščena in srečna. To jo tako osrečuje," s toplim nasmehom pove mama.
Poletje, ki bolj bremeni kot razveseljuje
Mama je zaposlena za polovični delovni čas na podlagi pravice do krajšega delovnika zaradi starševstva. Pogosto je na bolniški, tako zaradi otrok, kot svojih lastnih zdravstvenih težav, ki jih je vse več. Ko sedimo v kuhinji, nama zaupa svoje skrbi – delo, ki ga opravlja, zahteva precej telesne moči. Sprašuje se, kaj bo z njeno službo, če se ji bo zdravstveno stanje poslabšalo.
Dodaten vir skrbi in negotovosti prinaša dejstvo, da se ji prihodnje leto izteče pravica do krajšega delovnega časa. "Nimam varstva, otrok ne morem pustiti samih celo popoldne ali čez noč, moja mama je že v letih ..." pove.
Na očeta otrok se žal ne more zanesti, saj stiki potekajo le občasno. Že prihajajoče prvomajske, predvsem pa poletne počitnice družini vsako leto predstavljajo izziv z varstvom, saj ni šole in sta deklici v času mamine odsotnosti prepuščeni sami sebi. Na srečo je starejša hčerka dovolj stara, da lahko popazi tudi na sestrico, ki je premajhna, da bi bila sama brez nadzora.
Ker je pogovor ravno nanesel na poletje in počitnice, vprašam mamo, kdaj so bili nazadnje na počitnicah. Tišina. Nato pa s pogledom, polnim tihe žalosti, le spregovori: "Nazadnje ... mogoče pred leti. Ne spomnim se več. Težko mi je, ko me hčerki sprašujeta, zakaj nikamor ne gremo. Res si ju želim peljati kam, a ne zmorem".
Družinske počitnice so za mnoge starše v stiski nedosegljive, za otroke pa zgolj neuresničena želja in pogosto nekaj, o čemer slišijo le od vrstnikov. Prvi skok v vodo, prvi zamahi brez rokavčkov ob spodbujanju mame ali očeta – za te neprecenljive trenutke s starši so številni otroci prikrajšani. Ravno zato smo se pri Verigi dobrih ljudi letos povezali s Pro Plusom v kampanji Podarimo brezskrbne počitnice, da bi otrokom pa tudi družinam, kot je ta in mnoge druge, omogočili vsaj nekajdnevni oddih, kjer lahko skrbi zamenjajo z nasmehi, ustvarijo nepozabne dragocene spomine in kjer so lahko otroci samo otroci.
