'Tema je legla v duše otrok in mame, vsak od njih je potreboval pogovore s strokovnjaki'

Stigma, občutek krivde in sramu prizadete odmika od najbližjih in okolja. Vzroke pa seveda ob stanju naše družbe mirno lahko pripišemo tudi družbeni materialistični naravnanosti, ki se vse bolj odmika od vrednot človeka samega. Kajti če človek ni enak tistim, ki imajo, zmorejo in znajo, so dobro preskrbljeni, ni ali pa ni več dobrodošel v socialnih mrežah preteklosti, ko je tudi še sam zmogel obvladovati preživetje. Je preprosto izločen, izključevan, pa tudi obsojan. In to se žal vse bolj dogaja tako staršem kot otrokom, bolnim in invalidnim, da ne govorimo o ostarelih. Olje na ogenj tem pojavom pa seveda priliva politični in družbeni diskurz. 

Zato so najtežje in najbolj izčrpavajoče poti, kjer naletimo na družine, ki so jim zdrs v revščino povzročile bolezni, nasilje, tragedije ... In prav v času razglašene prve in druge epidemije se pogosteje srečujemo z zgodbami, kjer je pomanjkanje sredstev za golo preživetje starše tako močno prizadelo, da so se v njih rodila najtežja čustva obupa. Terenski obiski prizadetih družin pa so tisti, kjer se z družinami potapljamo v vzroke za taka stanja, hkrati pa skupaj iščemo rešitve iz danih razmer in vzpostavljamo takojšnjo podporo in pomoč. Veliko jih je. Mnogo preveč. 

Tudi na tokratni poti do družin vzhodnega dela naše dežele smo se pri vseh sedmih srečali s podobnimi usodami. Ena zadnjih tega dne je bila petčlanska družina, ki je domovala v tako zakotnem kraju, da so tod odpovedale elektronske naprave. Ker smo na poti trikrat morali vprašati za pravi cilj, je bilo zanimanje, kam natanko smo namenjeni, zares veliko. Radovednosti vprašanih je sledilo  povabilo, da pridemo tudi k njim, ker je preživetje v tem času pretežko zanje. 

Že v mraku smo zavili na neurejeno dvorišče. Nismo se še založili z dobrinami za družino, ki smo jo pripeljali, ko je za nami pripeljala glasna katrca. Iz nje je izstopila mamica. Ni se javljala na naše telefonske klice, zato nismo zmogli napovedati obiska. Pa vendar mamica ni izražala večjega presenečenja ob našem srečanju. Vračala se je z dela, zaposlena je za skrajšan delovni čas. 

Zgolj en dohodek v šestčlanski družini

Njena napredujoča kronična bolezen jo je močno odmikala od zaposlitve. Med izrednimi razmerami, ki jih je država uvedla kot ukrep za preprečevanje širjenja koronavirusa, ji je delodajalec prekinil zaposlitev. Takoj ko je bilo znova mogoče zaposlovati, je na njeno moledovanje izrazil razumevanje in jo zaposlil za skrajšan delovni čas. Kajti prihodek, ki je edini v tej družini, ji vendarle omogoča poravnavo vsaj nekaj položnic, ne pa vseh. 

Mamica je povedala, da se z razmajano katrco, ki ni registrirana, pelje le do avtobusne postaje in jo tam v goščavi tudi parkira. Pot do dela nadaljuje z avtobusom. Prijazno nas je povabila v notranjost neometane hiše, zgrajene pred skoraj dvajsetimi leti. Z možem in očkom njunih štirih otrok sta jo gradila sama. Vsak cent, ki sta ga zaslužila, sta vlagala v material, delala pa sta sama. Mož je bil silno spreten pri prav vseh opravilih. Za novo opremo ni bilo sredstev, sta pa z rabljeno in podarjeno skromno opremila večino prostorov. Ob vstopu v veliko kuhinjo so ob mizi sedeli vsi štirje otroci. Dva sta pisala domače naloge v zvezek, dva pa sta vsak na svojem računalniku uresničevala šolske obveznosti. 

Družino spremljamo že od časa druge popolne zapore države, ko jih je na nas usmerila šolska svetovalna služba, saj otroci niso imeli ne računalnikov ne elektronskih povezav do domovanja.  Ker so otroci imeli primanjkljaj znanja, ki ga niso zmogli nadoknaditi brez pomoči, smo jim ob elektronski in tehnični opremi omogočili tudi učno pomoč in vključitev v program Botrstvo. In tedaj smo skozi stiske otrok zaznali, kako težke razmere vladajo v družini. 

Mož je postajal nasilen do žene in otrok

Oba starša sta bila zaposlena v storitvenih dejavnostih in sta ob zapori države sočasno izgubila delo. Zaman sta iskala rešitve, da bi z lastnim delom zmogla tudi kak evro zgolj za preživetje. Povsod sta bila zavrnjena. Mož je postajal vse bolj nestrpen. Prej miren in delaven zdaj ni zmogel več dela na vrtu, niti urejanja okolice hiše. Vsako dopoldne je odhajal zdoma in se vračal pozno ponoči. Z nobenim od družinskih članov ni želel komunicirati, ženo pa je pričel vidno sovražiti. 

V začetku se je vračal domov zgolj opit, po mesecu in več pa je postal nasilen. Najprej do otrok, nato še do žene. Nasilje se je iz dneva v dan stopnjevalo. Mama se je z otroki dogovorila, da bodo očetovo ravnanje skrivali pred daljnimi sorodniki. Stanje družine so skrivali tudi pred bližnjimi vaščani, s katerimi so poprej živeli v dobrih odnosih. Družina je kmetom iz naselja večkrat pomagala pri delu na polju, predvsem pri spravilu sena. Kmetje so jim vloženo pomoč vračali z ozimnico. A v danih razmerah so ostajali brez vsega – hrane in primernih oblačil, ker so jih otroci že prerasli, pa tudi sprotnih stroškov niso več zmogli plačevati. 

Otroci, ki so imeli radi oba starša, so prosili očeta, naj preneha s pitjem. Predvsem pa naj preneha z nasiljem, ki je postajalo vse pogostejše in je vsakega od njih umikalo od dela za šolo. Oče je svoje dnevne pohode zamenjal za nočne. In ker je podnevi razgrajal in razbijal, so se zelo pogosto prav vsi razbežali od doma, ker so se ob vsem bali tudi težkih udarcev. 

Ko je odprl vrata, je v mlaki krvi našel očeta

Tistega dne se je zvečer prvi vrnil domov največji otrok. Kolo, s katerim se je ves dan vozil okoli, da je pozabil na domače razmere, je želel pospraviti v garažo. In ko je odprl vrata, je v mlaki krvi našel očeta.

Tema je legla v duše otrok in mame. Občutki krivde za tragičen dogodek so popolnoma ohromili tudi mamico otrok. Vsak od njih je potreboval pogovore s strokovnimi sodelavci, da so jih in jih še razbremenjujejo krivde za stanje, v katerem se je znašla družina. Kupi neporavnanih položnic, izvršb in tudi rubežev pa so še dodatno dušili družino, ki ji celostno pomagamo v programu Veriga dobrih ljudi. 

In če imamo možnost nuditi vsakršno pomoč družinam v nepredstavljivih stiskah po vsej Sloveniji, ne moremo vračati življenj ljudem, ki so svojo situacijo imeli za nerešljivo. Zato je tako zelo pomembno, da smo posebno v teh temnih dneh še bolj pozorni na svojce, sosede, sodelavce, prijatelje in znance. Da pristopimo, če opazimo spremenjeno obnašanje, da jim pomagamo odstirati stiske ali pa pomagamo do najbližjega strokovnjaka, ki bo zmogel in znal primerno ukrepati.