Stiska mamice: enega otroka je že izgubila, zdaj ima isto bolezen tudi drugi

Stiske, ki spremljajo vsakega od njih, so nepredstavljive. Pogosto jih starši skrivajo pred javnostjo, pogosto tudi pred okoljem, v katerem živijo. In prevečkrat je bitka za spremembe ali preprosto življenje, izgubljena.

Ko je moč staršev dovolj velika, da zmorejo tudi v medije, ki so v veliko pomoč ljudem v stiski, pa vsaka bitka za življenje postane vseslovenska. Zares sem globoko ganjena in srčno hvaležna nad odzivnostjo prebivalcev naše dežele v boju za Krisa. Kako zelo se nas je dotaknila njegova usoda. Pokazalo se je, kako pomembno je, da se ob stiskah ljudi medsebojno povežemo in stkemo verigo dobrih ljudi. Vključil se je skoraj vsak državljan Slovenje in širi se tudi zunaj meja.  Kako zelo upam, da bo deček eden tistih srečnih otrok, ki ga bo dragocen in učinkovit odmerek zdravila ponesel v življenje brez večjih tegob.

In prav zgodba dečka Krisa je opogumila tudi obupano mamico, ki nam je pravkar pisala. V tem mesecu je izvedela, da ima njen sinček mišično distrofijo večjih razsežnosti, medtem ko je zaradi iste diagnoze pred nekaj leti že izgubila otroka. Zmanjka mi besed. Tudi ta mamica potrebuje sredstva za zdravila, ki se doplačajo ... Povabimo jo na pogovor.

Nisem še zbrala misli, ko me sodelavka povabi v sobo za pogovore. S CSD so na nas napotili obupano šestčlansko družino, ki je ostala brez strehe nad glavo. Uničil jo je požar. In le za las je manjkalo, da ognjeni zublji niso pogoltnili še njihovega najmlajšega otroka. Družina s šoloobveznimi otroki in starimi starši je ostala čisto brez vsega. Imajo le še to, kar so tisti dan imeli na sebi. Mama je bila v službi, oče se je ravno vračal iz trgovine, in ko je zagledal požar, je tekel, kar so ga noge nesle. Prišel je pravi čas, da je iz objekta rešil še tretjega otroka. Mamica sploh ni zmogla besed, po licih so ji tekle solze. Medtem ko je očka, tudi v joku, predstavil njihovo zgodbo. Tu, kjer so živeli, nimajo sorodnikov. Nimajo nobene socialne mreže in nimajo prav nikogar, ki bi jim lahko ponudil vsaj začasno streho nad glavo. So pa to storili na Mestni občini Ljubljana, saj so jih namestili v hotel za čas, ko bodo pomagali najti nadomestno stanovanje, v kolikor si medtem ne bodo zmogli pomagati sami. Pa si sami zares ne bodo zmogli pomagati. 

Popolnoma izgubljeni v času in prostoru ne vedo, kako naprej. Vsi odrasli v družini so zaposleni in kljub minimalnim dohodkom so zmogli sproti poravnavati obveznosti, samo da ne bodo nikomur nič dolžni. Kar je ostalo, so imeli za hrano. Babica in mamica znata plesti in šivati in veliko oblačil za družino sta izdelovali sami. Sestavljali so mesec z mesecem, nikoli doslej pa niso prav nikogar prosili za nobeno pomoč. Ko se jim je zgodil požar, ko so izgubili čisto vse, kar so imeli, pa morajo prositi za hrano, oblačila, šolske potrebščine. Povedali so, da jih je sram, opravičevali so se … Takoj smo jih opremili z vsem, kar so potrebovali. Ko se bodo preselili, pa bodo prejeli še več pomoči. Zgodbam ni konca.

Na terenu se pogovarjamo s hudo bolno mamico. Zaposlena je, vendar je zaradi resne bolezni že več kot pol leta v bolniškem staležu. Nadomestilo zanj pa je tako majhno, da ne zmore več sproti poravnavati obveznosti. Dva osnovnošolca se tako zelo bojita za svojo mamico, da ko zjutraj ne zmore pripraviti zajtrka zanju, se dogovorita, kdo bo izostal od pouka, da ji bo pomagal. Družina potrebuje več vrst pomoči. Na stisko družine nas je opozorila soseda, ki ugotavlja, da mamice ni več na spregled, otroka pa se zaskrbljena ne družita več z otroki na vasi.

Klic babice iz Primorske mi je dobesedno naježil kožo. V hudi stiski in jokajoče je predstavila življenje vnučka, ki naj bi že od tretjega leta trpel brutalen odnos svojega očeta, tako do njegove mamice kot do njega. Oče naj bi bil silno pretkan, da je na vseh institucijah predstavil, da je nasilna do otroka njegova mamica, ki ga je skupaj z otrokom zavoljo vsega, ker se je med njima dogajalo, zapustila. Uspelo naj bi mu dobiti skrbništvo nad otrokom. Vendar otrok doživlja velike stiske, saj naj bi ga oče vzgojno in fizično močno zanemarjal. Babica je v svoji izpovedi povedala tako srhljiva dogajanja, da sem takoj po pogovoru poklicala pristojni Center za socialno delo in želela izvedeti, kaj se dogaja z otrokom in če opravljajo obiske na domu enostarševske družine in preverjajo, kako poteka skrbništvo očeta in vzgoja otroka. Povedali so, da ocenjujejo, da obiski na domu niso potrebni in povabili, da jih o slišanem pisno obvestim. Babico sem usmerila tudi na Institut varuha človekovih pravic. Povedala je, da se je obrnila že na vse mogoče institucije, ki njenih ugotovitev niso resno obravnavale. Ne morem, preprosto ne morem prepustiti zadeve, dokler ne izvem, kako je poskrbljeno za otroka, ki po pripovedih babice izjemno trpi. Odločim se za poziv ukrepanja pristojnim službam.  

In to je dan, ko so prihajali k sodelavkam na pogovor tudi starši, ki zmorejo naprej v življenje samostojno in brez pomoči, saj so v projektu Veriga dobrih ljudi znova pridobili moč in ustrezno podporo in pomoč. Ena od teh je iz Dolenjske. Starša z dvema dečkoma. Prvič sta nas obiskala pred skoraj dvema letoma. Tedaj je bila mamica brez dela, očka pa je bil zaradi hude bolezni v dolgotrajnem bolniškem staležu. Njihovi nizki prihodki niso dopuščali poravnave vseh obveznosti, čeprav so ohranili le najnujnejše izdatke. Širša družina jim ni zmogla nuditi pomoči, ker tudi sami živijo na robu revščine. Dečkoma, ki sta bila navdušena športnika, sta morala prekiniti treninge, pa tudi vse šolske plačljive obveznosti. In ko je očka nujno moral na težji operativni poseg, je mamica zbrala pogum in s kupom izvršb vsa obupana prišla do nas in predstavila vse razsežnosti njihovega stanja. Starša nista bila niti dodatno zdravstveno zavarovana. Celo družino smo vključili v vse podporne programe. Otroke v Botrstvo, športne in druge dejavnosti, letovanja, tabore … staršema smo nudili pravno pomoč, svetovanje, usposabljanje, terapevtske obravnave, družini finančno, materialno pomoč, skupne počitnice. Skoraj dve leti.

Danes je očkovo zdravstveno stanje obvladljivo in redno dela, mamica je zaposlena. Oba sta složna in zadovoljna. Športno talentirana otroka napredujeta v svojih dejavnostih, tudi učno sta uspešna. Družina odhaja v svoje novo, dostojno življenje.  Kako lep je občutek, da je naša Veriga dobrih ljudi, ki nudi družinam celostno podporo in pomoč, tisti projekt, ki tej družbi nudi zgodbe o uspehu. Kot jih otrokom in mladim nudi tudi projekt Botrstvo. Ki skozi tako uspešne akcije – kot so dražbe naših znanih in priznanih športnikov, ki jih uresničuje srčna ekipa Vala 202 – nudi mladim talentom iz projekta Botrstvo tisto podporo, ki jo tako zelo potrebujejo za uspešno napredovanje na športnih in drugih področjih. Za vsako zgodbo otroka, mladega človeka, družine – za vsako zgodbo o uspehu me obdaja občutek neizmerne hvaležnosti prav vsem, ki se razdajate, ki podpirate, ki pomagate, ki ste preprosto – dobri ljudje.