'Sram me je bilo priti do vas. Ne zmorem več tako naprej'

Saj ji nikoli ni nihče pomagal, čeprav je bil sama, tedaj zaposlena v zdravstvu, na voljo vsem, ki so potrebovali njeno moč in pomoč. Ko sta bila otroka še majhna, jo je zapustil mož in oče otrok, ki z otrokoma ne sodeluje. Pred kratkim je izvedela, da je zbolela za rakom. Ob tem so ji zdravniki povedali, da bo potrebna najprej operacija. Datuma še nima, ker mora razumeti čakalne vrste. Njena otroka sta prav tako bolna. Večjemu so te dni odkrili težjo bolezen, ki jo že bolnišnično diagnosticirajo, in upa, da bodo čimprej začeli tudi zdravljenje, medtem ko je tudi mlajši otrok bolan. V kratkem ga čakajo zdravniški pregledi in preiskave. Sama bi morala počivati, zaradi posega, s katerim so odkrili to hudo bolezen. Delodajalcu ne upa povedati, kako hudo je bolna, niti ne predstaviti trenutno stanje njenih otrok. In vsak dan odhaja, tako zelo bolna in šibka, na težaško delo. Zato ker ne zmore preživeti z bolniškim nadomestilom. Ker tudi z minimalno plačo, ki jo prejema, ne zmore. Ker ima dolgove. Ne zato ker bi se zadolžila z nakupom premičnin. Dolgove ima, ker ni zmogla sprotnih plačil položnic, saj ni imela dovolj sredstev, da bi lahko mirno preživela mesec. Pa že nekaj let vsaj petkrat obrne vsak cent. Tudi kolobarjenje s plačili položnic se ni izšlo. Ga nikomur ne priporoča. Danes ji bodo odklopili elektriko, izvršba prihaja iz šole, ker ni zmogla poplačati obveznosti preteklega šolskega leta, zaostajajo plačila komunalnih storitev. Tudi telefona nima, ker ne zmore stroškov. Njeno telo drgeta. "Hujšam, ne zaradi bolezni," pravi, "pač pa zato, ker se prehranjujem le na vsake tri dni. Sram me je in sram me je bilo priti tudi do vas. Ne zmorem več tako naprej gospa," pojasnjuje jokajoče. Objamem to mlado mamico in jo zadržim v objemu, da se umiri. Nato ji razumevajoče razložim, kako ji bomo pomagali. Opremimo jo z oblačili zanjo in otroka, pa hrano in higienskimi pripomočki. Ko mamica zapušča sobo, na mizi ostane kup položnic. Takoj se sestanemo z našimi dekleti  iz Verige dobrih ljudi in dorečemo vse podporne oblike pomoči tej mladi mamici in njenima otrokoma. Dogovorimo se še za izredni sklic Komisije za humanitarna vprašanja.

Z dekleti se hitro razpršimo, saj je na hodniku ogromno ljudi od vsepovsod. Prav vsako od nas čakajo starši s svojimi stiskami. S pravnico nadaljujeva pogovore z mamico z vzhodnega dela naše dežele. Tudi ta gospa je pred časom hudo zbolela za onkološko boleznijo, ki naj bi jo za zdaj premagala. Nekaj mesecev je že brez terapij in močno upa, da se bolezen ne ponovi. Tudi ona je sama. S tremi otroki. Eden od njih je že polnoleten in odhaja svojemu življenju naproti. Dva sta še v osnovni in srednji šoli. Bolezen jo je za več mesecev priklenila na bolniško posteljo in takrat ni bila sposobna misliti na prihajajoče in neplačane položnice. Komaj je  ozaveščala svoje stanje, in če je bila pri močeh, je mislila le še na svoje tri otroke. Za katere so v času njene dolgotrajne odsotnosti poskrbeli prijazni sosedje. Pravi, da nikoli ne bo pozabila njihove podpore, in jim je neskončno hvaležna. Toda ko se je vrnila v domačo oskrbo, je prejela sodni sklep o deložaciji.  Zbrala je vse moči in si tudi izposodila denar, da je takoj poravnala celoten dolg, ki je nastajal med bolnišničnim zdravljenjem. Stanovanjski sklad tistega kraja pa je prijazno prosila, da je ne deložirajo. Ugodili so njeni prošnji. Hkrati pa je prejela novo najemno pogodbo za stanovanje, tokrat za določen čas. Od tedaj je tako kot pred boleznijo, redna plačnica vseh položnic. Čeprav je ves čas trudoma spajala mesec z mesecem in skupaj z otroki živela in živi na meji preživetja, je vse podredila rednim plačilom obveznosti.  V tem času je večkrat obiskala referat stanodajalca in ga prosila za sklenitev nove najemne stanovanjske pogodbe,  za nedoločen čas. Zato ker so tam, kjer živi, rojeni njeni otroci, ker se dobro razume s sosedi in sosesko in ker je to njen dom. Ni bila uslišana in izteka se rok najemne pogodbe. Obveščena je bila, da mora stanovanje  izprazniti do določenega datuma. Ob pripovedovanju jo oblijejo solze. Ihti in pripoveduje o skromnem življenju, ki ga je živela v preteklih letih. Do nenadne hude bolezni, ko je še zmogla redno delo kljub trem otrokom, večkrat po vse dni. Ko so, kljub temu da jih je zapustil mož in oče otrok, živeli lepo. Ponosna je na svoje otroke, ki jih je še, ko so bili še majhni in ona povsem zdrava, naučila gospodinjstva, urejenosti, pridnosti.  Ves čas so se imeli in se imajo radi. In vsi trije so pridni, talentirani in uspešni. Močno so ji pomagali  in ji bili v največjo oporo v času bolezni. Pomagajo ji še danes. In njihovo stanovanje, čeprav skromno, je urejeno in čisto, kot iz škatlice. S sodelavko ji predstaviva možnosti podpore in pomoči. In tudi to mamico oskrbimo s hrano in ostalimi dobrinami in oblačili zanjo in za otroke.

To nista edini zgodbi tega dne, na hodniku je pred 14. uro še veliko staršev z zgodbami. Vsi se trudijo za preživetje vsak dan in za preživetje svojih otrok. Skoraj vsi so bolni. In prav vsi so o svojih stiskah spregovorili najprej z nami. Za to, da nam zaupajo svoje najhujše strahove, smo jim hvaležni. Ker to pomeni, da verjamejo v nas in naše programe.

Ob tem našem vsakdanu še enkrat opozarjam na to, da je meja med  tem, da danes zmoremo, jutri pa smo potrebni moči in pomoči, izjemno tanka. In vsi, ki s prstom kažejo na tiste, ki ne zmorejo, na tiste, ki naj bi bili leni, ker nimajo, se ne zavedajo, kako nevarno je njihovo početje. Kako nevarne so nepremišljene sodbe ljudi. S takim vedenjem se podpihuje nestrpnost celo med revnimi. Širi še večjo razslojenost in socialno izključuje in izloča vse, ki ne krivi ne dolžni bijejo bitko z boleznimi, s preživetjem zase in svoje otroke prav vsak dan. Tako se v družbi ustvarja še večja stigma in ljudem je še težje priznati, da ne zmorejo več brez podpore in pomoči. Ljudje, ki sestavljajo naš vsakdan, niso lenuhi. Niso tisti, ki nočejo delati. In niso tisti, ki se vozijo z dragimi avtomobili, skrivajo premoženje in živijo na račun države. Takih pri nas ni. Ker vedo, da  preverjamo, da nam je mar in, da se pojavimo pred vrati njihovih domov takoj, ko ugotovimo, da je kdo v stiski ali da ni upravičen do pomoči, ki jo nudimo.

Ko pozno popoldne zapuščam naše prostore, ker me delo čaka tudi doma, me na izhodnih vratih ustavi zgodba gospoda, ki je prišel od daleč. Seveda ji prisluhnem.