Kruta resnica današnjega vsakdana je, da takšne zgodbe niso izjeme. Številne zgodbe prikrajšanih otrok, ki jih je "brezplačno" osnovnošolsko izobraževanje osamilo, izločilo, prizadelo in jim preprečilo zdrav in spodbuden razvoj, so že več deset let stalnica v našem delu. Namesto da bi šolsko okolje zmanjševalo neenakosti med otroki, jim omogočalo nova znanja in priložnosti za boljšo prihodnost, je to prostor, kjer se vse bolj reproducira neenakost.
Borut
Borut je na poti k pouku in nazaj vedno sam, zato si pot lepša in krajša z mislijo na mamico, ki mu bo postregla s skromnim kosilom. In če bo dovolj pri močeh, bo šla popoldne z njim na sprehod. Mamica je njegova najboljša družba že več kot dve leti, odkar je neozdravljivo zbolela. In ima čas zanj.
Z Borutom živita v najetem enosobnem stanovanju izven mestnega vrveža, v katerega je bil Borut rojen. Tudi prejšnje stanovanje, v katerem je živel z očkom in mamico, je bilo povsem spodobno, njihovo življenje pa obvladljivo. Še na kakšen izlet so lahko odšli in si takrat privoščili kosilo izven doma. Začetek svetovne epidemije, ko je očka izgubil delo, pa je družino pahnil v veliko stisko.
Mamica je bila zaposlena v zdravstvu in je v tistem obdobju lahko opravljala svoje delo. Z njeno plačo so bile redno plačane položnice in dolg od nakupa vozila, ki ga je potrebovala za vožnjo do oddaljene zaposlitve. Toda očka ni prenesel brezdelja in dejstva, da ne more poskrbeti za svojo družino. S stisko so se začeli družinski odnosi krhati. Nestrpnost je naraščala in se stopnjevala, vse dokler ni prerasla v nasilje. Da bi otroka zavarovala pred uničujočimi družinskimi odnosi, se je mamica z Borutom preselila v skromno najemno stanovanje na podeželju.
Skoraj leto dni sta se borila zgolj za preživetje. Mamica je za šest evrov presegla cenzus za subvencionirano prehrano in doplačilo šolskih dejavnosti in tako je Borut v novo šolo vstopil prikrajšan ne le za trendovske šolske potrebščine in oblačila, temveč tudi za šolsko prehrano in dejavnosti. Mamica jih s preostankom plače preprosto ni zmogla poravnati, saj se dolg, ki ga je odplačevala, ni štel v priznan strošek. Borut ni nikoli pozabil dneva, ko ga je mamica posedla za mizo in mu dejala: "Borut, pameten deček si. Zbolela sem in ne morem na delo, zato imam manjši prihodek in res ne morem poravnati stroškov, ki jih nalaga osnovna šola." Objela ga je in oba sta jokala.
Borut je bil pameten in priden deček, tudi šolske ocene so to potrjevale. Sošolci pa ga niso sprejeli medse. Ko sta nam z mamico predstavljala svojo žalostno enodejanko življenja, je dejal, da je njegova edina želja, da bi bile šolske dejavnosti in prehrana brezplačni. Da bi se lahko s prijatelji družil po pouku in v dejavnostih, ki združuje učence in učitelje. Saj ni edini, ki ostaja povsem sam, več jih je – le poti drug do drugega ne najde nihče od njih.
Urška in Sanja
Urška in Sanja sta deklici s še dvema sestricama. Starša nista funkcionalna. Mamica je neozdravljivo bolna in prejema minimalno invalidsko pokojnino, očka pa nobenega, tudi fizičnega dela ni zmogel na dolgi rok. Čeprav ves čas nekaj počne, je prihodek družine tako mizeren, da jim tudi kolobarjenje s položnicami ni pomagalo, da ne bi zdrsnili v brezno revščine. Deklice z družino živijo v stari vlažni hiši, več kot potrebni prenove.
Ogrevajo se zgolj v kuhinji in eni sobi, toplo ni niti v kopalnici. Nobena od deklic v vseh letih ni bila deležna niti enega izleta s sošolci. Nobenega kulturnega dneva, pa tudi šole v naravi ne. In če je že katera od njih bila povabljena, da bi šolski sklad kril del stroškov, pa starša nista zmogla zagotoviti oblačil, obutve in ostalega potrebnega za izlet. Njihova skromna oblačilca so bila ponošena druga od druge in preveval jih je močan vonj po vlagi. Njihova čustvena stiska pa je vidna že na daleč.
Deklice so bile od vstopa v šolo pa vse do danes povsem izključene, zaničevane in šikanirane s strani sošolcev. Druga drugi so bile najboljša in tudi edina družba poleg kužkov, muck in kokošk z domačega dvorišča. Tudi v njihov dom, tako kot Borutov, ni stopil noben drug otrok. Rojstnih dni doma ni praznovala nobena. Njihov učni uspeh ni dober in nobena ne mara šole. Ker šola ne mara njih. Vse štiri deklice ne hrepenijo po nadaljnjem šolanju, pač pa le po čimprejšnji vključitvi v delo, da bodo staršem pomagale preživeti.
Mark
Očka samohranilec svojemu sinu ni mogel privoščiti niti osnovnih dobrin, da bi se deček počutil enak vrstnikom. Mamica ju je zapustila, ko je bil Mark tik pred vstopom v osnovno šolo. Odšla je neznano kam. In tako je očka ostal sam z dečkom – zaposlen, vendar obremenjen s krediti za stanovanje. Ves čas sta se bojevala z osnovnim preživetjem, ki ga nista zmogla. Oče je pred nami sedel objokan, sključen pod težo samoobtožb. Ker svojemu sinu ni zmogel omogočiti niti osnovnega enačenja z vrstniki, ki so ga povsem izločili. Ker se sin, danes dvanajstletnik, počuti nevrednega, saj nima sošolcev, s katerimi bi se lahko družil in meril, nima dejavnosti, ki bi okrepila njegova močna področja v športu in glasbi.
In ogromno je otrok, ki skozi naša humanitarna programa Botrstvo v Sloveniji in Veriga dobrih ljudi, naše programe za krepitev duševnega zdravja, letovanja, tabore, izlete ... kričijo enake zgodbe. Zgodbe prikrajšanih otrok, ki jih je brezplačno osnovnošolsko izobraževanje osamilo, izločilo, prizadelo in onemogočilo zdrav in spodbuden razvoj.
Brezplačno osnovnošolsko izobraževanje, ki staršem vsako leto viša cene dejavnosti otrok v obveznem izobraževalnem procesu. Ki že desetletja ne sliši ne otrok in mladih, ne nas, humanitarcev in nevladnikov, ki opozarjamo na neenakosti. Ki otrokom odvzema osnovne pogoje enakosti in enakovrednosti ter jim preprečuje, da kljub potencialom ne morejo izražati svojih sposobnosti. Ki otroke izključuje, zasmehuje in ponižuje, ker so rojeni v družine, ki jim ne zmorejo kriti vse dražjega osnovnega izobraževanja.
Zakaj končno institucije države ne spregledajo, da ti otroci predstavljajo našo prihodnost? Da čustvene stiske, v katere podlegajo zavoljo tako dragega in selektivnega izobraževalnega sistema, rušijo njihov notranji svet, zavirajo njihov duševni in fizični razvoj, jih socialno razgrajujejo in poškodujejo za vse življenje? Zakaj več tisoč otrok našega vsakdana vsako leto bolj izpričujejo vse večjo neenakost že v osnovni šoli – pa naj so jo deležni sami ali njihovi sošolci, prijatelji, znanci?
Trudimo se zanje, prav sleherni dan. Mnogo zgodb je rešenih zaradi prizadevanja številnih civilnodružbenih in humanitarnih organizacij, kot je naša. Ogromno pa je še nevidnih otrok, ki ostajajo prezrti, spregledani, izključeni. Otrok, ki kljub našemu več desetletnemu boju niso uslišani.
Skrajni čas je za sistemske spremembe – za spoštovanje ustavne pravice do brezplačnega osnovnošolskega izobraževanja. Čas je, da nova vlada sprejme ustrezne zakonske spremembe in uresniči zavezo, ki je bila zapisana ob nastopu mandata – da morata javna in brezplačna vzgoja ter izobraževanja ostati temelj solidarne družbe. Ne pozabimo, otroci, ki nimajo možnosti zdravega razvoja in so odmaknjeni od vrstnikov, socialno izključeni in odraščajo z zavedanjem, da nimajo enakih možnosti, bodo enkrat odrasli.
Srčno si želimo, da bodo tokrat naša prizadevanja obrodila sadove v dobro otrok.
