'Za pomoč ljudem pod pragom tveganja revščine je potreben celostni pristop'

Jesen nas je že popeljala v tople barve, ki budijo občudovanje. Prav zavoljo teh čudovitih barv narave tokrat pot po ozki gozdni poti ni bila težka. Upočasnila sem vozilo, da bi trajalo čim dlje. Ko prispem pred staro, majhno hišo, ki jo je tako zelo načel zob časa, me pred njo pričaka suhljata mamica srednjih let. Njena skromna oblačila poudarjajo razpadajoči preveliki copati. Iz smetišča so, je dejala, ko je videla moj pogled uperjen vanje. S tesnobo sem sledila povabilu v notranjost. Svetloba majhnih oken je prijazno legla na miniaturno, a sila urejeno stanovanje, v katerem je bilo tako zelo čisto, da je dobesedno dišalo. Močno se trudi, da čisti in zrači, saj je sicer hiša vlažna, zavese je zašila sama. Po vseh elementih in stojalih so se bohotile lončnice. Ene cvetoče druge košate in lepe. Čudila sem se lepoti cvetja. Takrat se je iz kotička oglasil otroški glas, ki je povedal, da ima mamica rada rožice. Kamor koli gre, prinese domov kako zavrženo koreninico, potem pa iz njih rastejo te lepe rožice, je bila gostobesedna deklica. Mamica namigne deklici, naj se umakne v tesno, ampak pravljično sobico.

Ko sva v prostoru, ki je hkrati kuhinja, dnevna soba in mamina spalnica ostali sami, mamica  hiti predstavljati svoje življenje. Tako je gostobesedna, da ji je zares težko slediti. Povedala je, da je, ko se še ni zavedala sebe, izgubila oba starša. Za druge sorodnike nikoli ni izvedela, kajti njen spomin seže v čas, ki ga je preživela v sirotišnici.  To je bila zanjo hiša groze, saj še danes ni zmogla pozabiti trpinčenja, zlorab, poniževanja, kar je doživljala vse dotlej, dokler ni pristala pri družini, ki je potrebovala pomoč na polju,  pri gospodinjstvu in varstvu otrok. Kot bi prišla iz dežja pod kap! Epizode zlorab so se ponovile. Ni jih pozabila, prikradejo se tudi še v spanec tega časa.  V hlastanju po ljubezni je pred koncem strokovne šole spoznala fanta, ki je kaj hitro postal njen partner. In jo odpeljal, najprej k sebi domov. Ko pa sta želela ustvariti lastno družino, so jima  starši partnerja omogočili nakup stanovanja. Družina se je povečala za štiri zdrave in lepe otroke. In njej se je uresničila želja – imeti veliko družino. Skrbeti zanjo tako, da njeni otroci ne bodo nikoli doživljali tega, kar je morala preživeti sama. Skrbela je za  vzgojo, gospodinjstvo, red v stanovanju, medtem ko se je mož in očka otrok povsem posvetil svoji obrti. Dobro jim je šlo, je povedala mamica.  Otrokom sta lahko privoščila vse potrebno za izobraževanje, jih vključevala v vse dejavnosti, saj so imeli res veliko talentov. Skupaj so vsaj dvakrat letno lahko odšli na dopust in potovanje po svetu. Mlajša dva sta bila še majhna, eden v vrtcu, drugi prvem razredu, ko je izvedela, da si partner, ki je bil zadnje obdobje veliko odsoten, oblikuje drugo družino ... 

Šok, ki ga je doživela, se je odrazil na njenem zdravju. Mož jo je dobesedno izselil. Večja otroka, eden študent, drugi srednješolec – sta želela ostati z očetom, saj so živeli v kraju njunega izobraževanja. Mamica pa je iskala čim cenejše najemno stanovanje izven mesta in našla to razpadajočo hiško. Notranjost  je bilo potrebno urediti. In jo je. Sama. Polagala je ploščice, uredila notranje omete, pleskala, vse do selitve z mlajšima otrokoma. Seveda ji pomaga CSD, vendar nima sredstev za vključevanje otrok v šolo v naravi in plačljive dejavnosti. Čeprav bolna, si želi dela in bo tudi delala, saj je vajena dela in je bila že kot otrok odgovorna za druge. Pogumna je, odločena, da bo uspela – z otrokoma sama. Ima lep odnos tudi z večjima otrokoma, ki jo obiskujeta. Skozi program Veriga dobrih ljudi bomo mlajšima otrokoma omogočili plačilo šole v naravi, mamico vključili v obravnavo pri terapevtu, otroka pa vključili še v botrstvo, tabore, letovanja in druge dejavnosti. Seveda pa jih bomo oskrbeli tudi s plačili nujnih položnic, hrano, z oblačili …

Ko sem bila znova za volanom do nove družine, je pot prekinil  telefon obupanega očeta. Z mamo si delita vzgojo in skrb za otroka. Ta noče več živeti z mamo, ker naj bi bil njen novi partner do otroka nasilen. In ko je bil znova pri očetu, je grozil s samomorom, če ga odpelje nazaj k mami. Zato je očka obvestil vse pristojne in otroka zadržal pri sebi. Zatem je prejel sklep, da mora otroka nemudoma  izročiti materi, če ne, bo moral plačati globo 5000 evrov. Ko je obupani oče govoril, je otrok zadaj na glas jokal, da raje umre, kot gre nazaj k mami. Očetu svetujem, kaj naj stori in predlagam, da otrok z nami v Kranjski Gori preživi jesenske počitnice, da se razbremeni stiske, ki ga spremlja.

To je bil tudi dan, ko sem bila povabljena na pogovor z dijaki ene od srednjih šol na temo solidarnosti kot ene pomembnih vrednot časa in prostora. Pri vhodu srečam dekle, ki je že nekaj let "naša". Skočila mi je v objem in družno sva nadaljevali pot v dvorano …

Ko sem zapuščala šolo, saj sem v tem delu naše dežele imela načrtovanih še nekaj obiskov družin, me je pred vrati pričakal očka naše srednješolke Nine. S solzami v očeh sva se spontano objela tudi midva, saj je to ena od družin, ki je doživela novo rast z našo pomočjo.  

Usoda te človeške duše pa je bila več kot kruta. Ko je imel očka komaj  nekaj mesecev, je doživel strahovito družinsko tragedijo. Njegova mati je imela težko duševno motnjo in je z očetovo pištolo (oče je bil policaj) ponoči ustrelila moža in očeta štirih otrok, hkrati pa tudi enega brata in dve sestrici. Tudi v njegovo telesce je priletela krogla, vendar so ga zdravniki rešili. Postal je sirota in živel pri sorodnikih, kjer mu ni bilo vselej lepo. Izšolal se je za gostinca in ta poklic tudi uspešno opravljal. Sam  je zgradil lep dom. In ko je imel že nekaj čez trideset, je pripeljal vanj tudi ženo. S prihodom hčerke so postali srečna družina. Žena je imela svoje podjetje in življenje je teklo mirno in lepo. Dokler očka ni doživel srčnega zastoja. Komaj so ga rešili. Toda rehabilitacija je na tega pridnega in skrbnega človeka nalepila še druge težke, neozdravljive bolezni.  Za delo, ki ga je z ljubeznijo in uspešno opravljal, ni bil več zmožen. V tistem času je nenadna huda bolezen doletela tudi ženo in mamico. Preko noči je družina ostala praktično brez vsake možnosti preživetja, kajti tudi mamica s težko boleznijo ni zmogla niti misli na trgovino, ki jo je vodila in upravljala. Država pa je terjala svoje. Družina je pričela prejemati opomine ne samo za tekoče stroške, ampak tudi za davčne obveznosti iz naslova dejavnosti, ki jo je do bolezni uspešno vodila mamica. Družina je v svoji bolezni, stiski in obupu ostala povsem sama in tonila v brezno revščine. V dokončen obup jih je potisnil sodni sklep rubeža njihovega doma in vsega, kar so v vseh letih dotlej prigarali. Obupani očka je razmišljal le o tem, da zaključi svojo življenjsko pot in s tem hčerkici in ženi omogoči pot v življenje. Poskus samomora, hvala nevidnemu, ni uspel. V družino smo vstopili, z vsem kar smo imeli, zmogli in znali. V nekaj letih smo jim s sredstvi in drugimi podpornimi programi vrnili vero v življenje, olajšali neozdravljivo bolezen in deklico vključili v Botrstvo. Uresničila bo svoje sanje in potenciale, verjamem, da bomo o njej in družini še slišali. In ko očka ni popustil v želji, da jih obiščem, saj sem bila prav v njihovem kraju, sem vendarle pristala na obisk.

Toplina v srcu se je razširila na zlato jesen. Kajti doživela sem srečno, složno družino. Tudi zdravje mamice se je okrepilo in zmore skrajšan delovni čas. Na poti do nove družine, ki potrebuje našo pomoč, sem čutila tako veliko hvaležnost. Da smo tukaj in sedaj. Da lahko družinam, otrokom, mladostnikom, pa tudi drugim najranljivejšim, ki ne krivi ne dolžni tonejo v breznih revščine, skozi program Verige dobrih ljudi vračamo moč, pogum in jih opremljamo za dostojno življenje in samostojno pot v prihodnost. Ta je vselej pogojena s tem, da se dejavno v reševanje vključujejo tudi starši, kot so se v pričujoči zgodbi. In kako lep je občutek, da prejemniki celostne podpore in pomoči znova vračajo družbi. In vselej več, kot so prejeli. Srčno sem hvaležna za vsakega donatorja, prostovoljca in sodelavca, ki mu je mar za ljudi v stiski.  

In ker je stisk, prošenj in nemoči med družinami, otroki, mladostniki in drugimi najranljivejšimi vse več, je skrajni čas za sistemske premike v celostni podpori in pomoči ljudem pod pragom tveganja revščine. Niso za to potrebne zgolj dobrine in sredstva, potreben je celostni pristop, ki ga nudi program Verige dobrih ljudi. Potrebna je vera v ljudi, da zmorejo, če imajo ob sebi nekoga, ki verjame vanj, ga sliši in vodi do izhoda iz stiske.