'Pripotovala je na naslov, kjer moža že dve leti ni bilo več. Zlomljena se je vrnila domov'

Kako zelo pomembna je takšna ponudba za družine, ki nimajo prav nobenih možnosti preživljanja počitnic zunaj kraja bivanja. Pa naj si bo na morju ali kje drugje. Kako ganljive so zgodbe družin, ki v svojih življenjih sploh še niso doživeli skupnega dopusta. Celo ne s svojimi starši, pa tudi sami kot starši jih ne zmorejo. Ker so vpeti v večgeneracijsko revščino. In ko jim uspemo omogočiti vsaj nekaj dni odmika od trpkega vsakdana, obveznosti, tegob in pomanjkanja, se vračajo rosnih oči in srčne hvaležnosti. Pravijo, da njihovo življenje po taki prvi izkušnji poteka povsem drugače. Na oddihu so se zbližali, odnosi so postali boljši, opremijo se z doživetji, ki jih lahko delijo z redkimi prijatelji, otroci z vrstniki. Da, življenje poteka odtlej drugače, bolj motivirano in jim daje nov zagon.

Še danes mi zvenijo besede naše terapevtke, ki je bila s polnim avtobusom družin konec tedna v Zambratiji. Tja smo jih odpeljali maja – da bi s spremljevalci, psihologi in terapevti doživeli drugačnost odnosa – kot tedaj, ko so se vključevali v naše podporne programe. Ko so bili v najtežjih življenjskih obdobjih. To počnemo z družinami naše Verige dobrih ljudi, ki zapuščajo naš humanitarni program, ker so opolnomočene do te mere, da bodo zmogle same naprej. In terapevti tudi neposredno preverijo dinamiko odnosov znotraj posamične družine. Kako drugače kot neposredno, v počitniških domovih, kjer so skupaj starši in otroci. No, in ko so vstopali na avtobus, je ena od mamic prosila, če jo počakajo vsaj dve minuti. Stekla je iz avtobusa k morju, poljubila je vodo in plažo in se zahvaljevala nebu, da ji je bilo dano prvič v življenju doživeti počitnice v nebesih. Samodejno so ji po licih tekle solze sreče – v avtobusu pa so v objemu pristali kot družina, vsi štirje otroci in oba starša.

In prav danes je poklical koordinatorko projekta Botrstvo oče samohranilec, ki je tudi prvič pri svojih 47 letih s šestletnim sinkom na morju. Bil je tako srečen in vesel – hkrati pa poudarjal, da ne more verjeti, da je tudi on vreden tega božanskega občutja – ko oba s sinom objemata morje, ko imata pripravljeno in postreženo hrano, ko spita v čudoviti sobi s kopalnico. Ne, tega ne bo nikoli v življenju pozabil, je hvaležno dejal. In še to, da ni mogel počakati, da bi vse to povedal, ko se vrne, ampak takoj, saj se mu zdi, da sanja.

To so zgodbe – ki puščajo sledi. Ne le njim in nam. Družbi kot celoti. Kajti ljudje, ki doživljajo revščino, se počutijo nevredni, nespoštovani, obtežijo se s sramom, obolevajo tako duševno kot fizično, usiha jim funkcionalna pismenost. Revščina danes ni več taka, kot je bila pred desetletji in več. In ne predstavlja zgolj materialne prikrajšanosti – ampak posledično prinaša nepredstavljivo socialno izključenost. Osamelost in odmaknjenost od vsega, čemur pravimo življenje. In se strahovito prenaša na otroke. Zadnja leta dnevno opažamo zaskrbljujoč pojav, da otroci prevzemajo skrb za preživetje družine. In otroci seveda za to nimajo opreme. Posledice pa čutimo na vsakem koraku, pa naj si gre za slabšanje zdravja otrok, neenakost, nedostopnost do izobraževalnih in drugih vsebin.

V času samostojne Slovenije smo izgubili generacije otrok, ki svoje stiske skrivajo že celo pred starši. V naših programih pa se z njimi, in tudi posledicami le teh, ves čas srečujemo. Zato ni čudno, da nam je raziskava Inštituta za socialno varstvo uradno postregla s podatki, da je tudi znanje slovenskih najstnikov vse bolj odvisno od ekonomskega, kulturnega in socialnega statusa ter izobrazbe staršev. Kot družbo in državo bi nas moral skrbeti podatek, da revščina preprečuje dostojno življenje tudi do petim generacijam. Otroci iz družin v stiski so prepogosto izločeni, izključeni iz družbe vrstnikov, nimajo dostopa do znanj in izkušenj, ki bi jim pomagali v življenju preseči začarani krog revščine. Zato se dnevno trudimo in prizadevamo za enake možnosti otrok. In če želimo biti učinkoviti, nam izkušnje nalagajo, da moramo učinkovito vstopati v družine, ki so postale obrobje družbe.

Ko to pišem, je petek. In s sodelavko se običajno tudi ta dan odpraviva na oglede družin. Danes se ne bova. Kajti Komisija za humanitarna vprašanja ima ogromno vlog – in treba jih je obravnavati, kajti uporabniki pričakujejo odgovor. Medtem pa potekajo terapevtske obravnave staršev in otrok. Če so petki v javni upravi tisti, ko ljudje gredo lahko prej z dela, pa so naši petki kot drugi dnevi v tednu. Nikoli, prav nikoli se ne zaključijo pred šesto ali sedmo popoldne, zvečer.

Seveda so tudi danes klici različnih stisk družin, ki potrebujejo tolažbo, nasvet, pogovor. In tudi to je dan, ko si vzamemo čas za pogovore z najranljivejšimi. Ki prihajajo od vsepovsod. Onkološko bolnico, mamico iz vzhodnega dela naše dežele je pripeljal reševalec. Na Inštitut, na kemoterapijo. In je tako prijazen, da jo je pripeljal tudi do nas in počakal na uvodni pogovor – kjer je lahko predstavila ne le bolezensko, ampak tudi nepredstavljivo življenjsko stisko. Za katero meni, da jo je privedla tudi bolezen. Je visoko izobražena, dva otroka in mož, ki je služboval v tujini. In se v njun dom vračal enkrat na mesec za dva največ tri dni. Tako je potekalo pet let. Nato pa je minilo pol leta, ko ga ni bilo domov, tudi klici so bili vse redkejši. Če pa je mamica sama želela pogovor z možem, se kar ni javljal ali pa je bil tako zaseden, da ni mogel govoriti. Tudi z otrokoma je vse manj komuniciral.  Domov pa so prihajali računi in izvršbe za stvari in dolgove, ki jih ne mama ne otroci niso naredili. Iskala je poti do moža in ker jih ni našla, se je sama odpravila na njegov znani naslov. V tujino, da bi se pogovorila o nastalem stanju, vzrokih zanj, prihodnosti in dvomih, ki so razjedali njeno dušo. Pripotovala je na naslov, kjer gospoda že dve leti ni bilo več. Duševno zlomljena se je komaj vrnila domov. In mesec dni po uresničitvi temne slutnje je zbolela. Hudo. Ni zmogla več delati, kajti duševna strtost – pa huda bolezen – sta preprečevali, da bi zmogla dotedanje zahtevno delo. Tudi otroka nista zmogla sprejeti dejstva, da so usahnila vsa sredstva, ki so jima pomenila pot do izobrazbe. Nista zmogla sprejeti, da sta praktično izgubila vsako sled za očetom. Pred njima je bila tudi hudo bolna mamica, ki jima ni zmogla več zagotavljati varnosti, pa tudi osnovnega preživetja ne.

Mamica pove, da v kraju, kjer biva, ni razumljena. Vsi trije so povsem izključeni in izločeni. Nimajo odnosov niti s sosedi, otroka nimata nobenega prijatelja. Duševno je obolel še eden od otrok. Ne vidi več rešitve ...

Pa je. Povsod, kjer je volja, je tudi pot. Le bolezen jo lahko močno ovira, kot je v tej enodejanki življenja. Opremimo jo z dobrinami in dogovorimo reševanje stiske.

Počitnice se prevešajo v tretji teden. Otroci se vračajo s prvih dveh izmen z morja in iz Kranjske Gore, drugi so na poti tja. Mladostniki potujejo v tujino, malčki uživajo v počitniškem varstvu ... Povsod jim je lepo. Tkejo se nova prijateljstva, odkriti so mnogi talenti, nizajo se lepi spomini ... In medtem je tudi marsikatero družino prvič objelo morje, gostile so jih gore in zasijalo jim je sonce novih, lepih izkušenj za svetlejšo pot v skupno prihodnost.