Premnogi otroci so se šolanja na daljavo lotevali lačni

Zaprtje izobraževalnih in vzgojno-varstvenih institucij je mnoge otroke iz nespodbudnih družinskih okolij obsodilo na utesnjena stanovanja pa tudi nezdrava in celo ogrožajoča družinska okolja. Ti otroci so v tem času izgubili varno zavetje, spodbude in pomoč, ki jo prejmejo v šoli. Številni med njimi so ostali tudi brez zagotovljenega toplega obroka, saj vse občine niso mogle poskrbeti za družine s socialnega dna. Ves čas izolacije smo na ZPM Ljubljana Moste-Polje skozi Verigo dobrih ljudi s pomočjo donatorjev lahko delili hrano, jo dostavljali ali pa pošiljali bone družinam v stiski. Še vedno se mi zdi neverjetno, da smo v razvitem svetu, pa kot družba ne znamo poskrbeti, da otroci, pa tudi odrasli, ne bi bili lačni.

Premnogi otroci so se lačni lotevali šolanja na daljavo. Brez računalnikov, interneta, s starši, ki jim pomoči ob učenju ne znajo ali ne zmorejo nuditi. V bivališčih, kjer ni mogoče urediti mirnega kotička za učenje. Nekateri so čakali, da pridejo do navodil, pomagali so skrbeti za družino, namesto da bi se učili. Še posebej težko pa je bilo za tiste, ki ob splošni prikrajšanosti potrebujejo še učno pomoč. Mnogi so do nje komajda dostopali.

Na potrebe družin smo komajda odgovarjali. S pomočjo donatorjev, neskončno smo jim hvaležni, smo priskrbeli zares veliko število računalnikov. Prostovoljci so pomagali pri učenju na daljavo in inštrukcijah, vzpostavljali pa smo varstvo tistih otrok, ki so ostajali sami, ker starši ne morejo delati od doma. Stiske ljudi pa so še bolj razgalile neenakosti, ki jih blažijo vsi socialni ukrepi. Postali smo glas prezrtih srednješolcev, predvsem tistih, ki zaključujejo poklicne programe. Ti praviloma izhajajo iz socialno šibkejših družinskih okolij, v katerih ne dobijo potrebne spodbude in pomoči in imajo pogosto tudi zaradi domačih razmer slabše učne strategije, navade, zmožnosti. Letošnje šolsko leto je prineslo še dodaten udarec: nekateri dijaki so od septembra do januarja opravljali prakso, po vrnitvi k pouku bi jih čakali nekajmesečno šolsko delo in zaključni izpiti. Vsega tega letos ni bilo in povsem sami so se morali spoprijeti tako z učno snovjo drugega polletja kot s pripravami na končni izpit. Nepopisno neenakost, ki se jim je zgodila v primerjavi s tistimi vrstniki, ki so bili v šoli vso jesen in zimo in bi prakso morali imeti spomladi, smo predstavili vsem pristojnim. Zato da bi razumeli, da bo ocenjevanje brez upoštevanja okoliščin močno prizadelo njihov večletni trud ter jih še dodatno razslojilo. Nismo bili slišani, žal, smo pa dnevno poslušali in reševali njihove stiske.

Matej zaključuje poklicno strojno šolo. Ker doma niso imeli računalnika, ni mogel sodelovati pri pouku. S pomočjo donatorjev smo mu ga priskrbeli in mu tudi pomagali, da se je naučil uporabljati vsa orodja. A sredi že tako težkega obdobja je zbolel oče. Matej je tako namesto za računalnik in knjige sedel na traktor. Obdeloval je njive, ki so njihov edini vir preživetja. Ob večerih je kljub utrujenosti sedel še za računalnik, a je pripravam na zaključne izpite komaj sledil. Pa tako si je želel, da bi mu uspelo in bi nadaljeval šolanje po sistemu tri plus dva.

Žan je od septembra do februarja opravljal učno prakso. S sošolci so bili pri pouku le nekaj tednov, ko je bil pouk zaradi epidemije končan. Nihče od njih ni imel niti rednih ocen, kaj šele zaključnih. Izjemno praktičen in priden fant ima težave s pomnjenjem. In četudi ima odločbo, ga v šoli, v kateri se pripravlja za poklic, nikoli nihče ni vprašal za njegove težave. Ko so šole zaprle svoja vrata, ga je zajela tako silovita panika, da se sam ni zmogel učiti. Kljub siloviti želji, da bi zaključil izobraževanje in se zaposlil.

Tudi Igor je upal na uspešen zaključek triletnega poklicnega izobraževanja. Že od osnovne šole je pomagal mami pri negi bolnega očeta in opravljal študentsko delo, da je pomagal pri plačilu vseh položnic, zdravil in drugih stroškov, ki nastanejo ob težkih boleznih. Pred dvema tednoma je zbolela še mama, s silno slabo diagnozo. Kljub mladosti se je odločil, da bo skrbel za starše, v njem pa tli želja, da bi zmogel uspešno zaključiti izobraževanje.

Kljub prizadevanjem učiteljev je za učence, ki živijo v slabih razmerah ali bi potrebovali več neposredne pomoči, šolanje na daljavo praktično nemogoče. O teh in takih zgodbah in stiskah učencev in dijakov se v času epidemije ni veliko govorilo. Ves čas smo poslušali, kako uspešno poteka šola na daljavo. Za nemajhen del dijakov ni bilo tako. V njihova življenja se je ob razglasitvi epidemije čez noč prikradla res huda stiska. Srečujejo se z duševnimi stiskami, ki puščajo tudi čustvene motnje. Dostopa do ustrezne zdravstvene pomoči pa nimajo. Premnoge dijake, sploh tiste v zaključnih letnikih in maturante, je ta način izobraževanja kljub predanosti žal obsodil na bistveno slabši uspeh, kot so se ga nadejali.

Ves svet se prilagaja novim razmeram. Spreminja se. Priča smo tektonskim premikom v vseh panogah in sferah našega življenja. Nekaterih sprememb verjetno niti še slutimo ne. Kljub vsem zares velikim korakom, ki so jih bili prisiljeni storiti tako učitelji kot tudi učenci in dijaki, pa se še vedno oklepamo klasičnega načina ocenjevanja. Kot da vrednost vsemu trudu učiteljev in otrok lahko daje izključno ocena. A vrednost sprejemanja in razumevanja njihovih stisk bi lahko bila bistveno pomembnejša, če ne najpomembnejša lekcija solidarnosti in medčloveške empatije v tako nepredvidljivih časih. V in na škodo veliko dijakov, ki jim bo to nerazumevanje ustavilo korak v drugačno življenje.