V meglenem januarskem jutru, ko se množice pridnih ljudi zgrinjajo na delo v Ljubljano, smo se tri sodelavke s prtljažnikom, polnim živil in higienskih izdelkov, iz Most odpeljale proti Štajerski. Plan je bil obiskati tri družine, ki so se obrnile po pomoč na humanitarni program Veriga dobrih ljudi. Sodelavke mi po poti razlagajo, da se velikokrat šele na terenu pokažejo vse stvari, ki jih družine potrebujejo, hkrati pa je to tudi priložnost, da se starši s pogovorom vsaj malo razbremenijo svojih skrbi.
Vsem trem družinam, ki smo jih obiskale, namreč grozi, da bodo izgubile dom, če ne poplačajo dolgov, zaradi česar marsikatera noč ostane neprespana, saj so misli in skrbi takrat najglasnejše. Ko so nas družine sprejele v svojih domovih, so si na obraz nadele nasmeh in nam pogumno opisovale svojo zgodbo, dokler ni vseh na eni točki zlomilo – ko so začeli starši govoriti o svojih otrocih. O otrocih, za katere bi naredili vse, da bi jih zaščitili pred svojimi skrbmi.
"Jaz sem bila od novembra v takem stresu, da vam ne morem niti povedati. Nič nismo spali," nam zaupa mamica zadnje družine, ki smo jo obiskale. Mlada družinica z dvema otrokoma – bratcem, ki pridno obiskuje zadnjo triado osnovne šole, in majhno radovedno sestrico – je še pred enim letom živela povsem normalno življenje. Starša sta oba delala v Avstriji in prejemala dobro plačo. Na razpisu državnega stanovanjskega sklada sta dobila stanovanje, za katerega sta morala plačati varščino v višini šestih najemnin in ga sama popolnoma opremiti, zaradi česar sta večino kuhinjskih aparatov in opreme kupila na obroke. Vse jima je šlo dobro – dokler se jima niso praktično čez noč začele podirati stvari.
Še lani je družina zelo dobro živela, danes pa jim grozi, da bodo zaradi 3.000 evrov dolga izgubili dom
Ko smo se oglasile pri družini, nas je toplo sprejel prijazni očka. Žena je bila še na poti domov iz službe, otroka v šoli in vrtcu, tako da je bil očka sam doma – na bolniški. Podjetje v Avstriji, kjer je bil zaposlen, je šlo lani v stečaj in vsi zaposleni so čez noč ostali brez službe. Mamica je bila ravno v tistem času na porodniški in kar naenkrat sta imela le še 800 evrov prihodka na mesec. Tako so se jima začeli nabirati dolgovi. Najprej nista mogla več plačati položnic za gospodinjske aparate, ki sta jih vzela na obroke, in ko je zapadel tretji dolg, je začel trgovec terjati celoten dolg, ki še ni bil odplačan. Nato ga je zlomilo še zdravje.
Ugotovili so, da se očetu po telesu delajo številni benigni tumorji, ki pritiskajo na živce, in kakšne dneve je v takšnih bolečinah, da mu ne pomaga nič in si bolečino lajša samo s hladnim tušem. Oče zato trenutno ne more delati in čaka na nadaljnje preiskave. Zna pa se zgoditi, da mu bodo odstranili samo nekaj tumorjev. Ker niso življenjsko nevarni, čeprav mu pritiskajo na živce, bo namreč ostale morda lahko odstranil zgolj samoplačniško, kar bi ga stalo več tisoč evrov.
Ker se od takrat preživljajo samo z eno plačo, so se jim počasi začeli kopičiti dolgovi in izvršbe. "Naenkrat ne veš več, kako pa kaj. Najprej si sposodiš od enega, da nekje drugje poplačaš, potem končno na eni strani dobiš in moraš že drugemu vračati," nam ta začarani krog opisuje oče. Ko sta pred dvema mesecema od stanovanjskega sklada dobila obvestilo, da bosta izgubila stanovanje, če do konca leta ne poravnata za malo manj kot štiri tisoč evrov dolga, je starša zgrabila panika in takrat sta se obrnila na Verigo dobrih ljudi. Hitro smo aktivirali našo brezplačno pravno pomoč, ki je staršema pomagala pripraviti dopis, da so jima na stanovanjskem zavodu dali malo dlje časa za povračilo dolga.
Hkrati smo poplačali nekaj najnujnejših položnic ter družino usmerili, da si je uredila še subvencijo najemnine in lahko sedaj vsaj malo lažje shaja skozi mesec. Da so poravnali del zastalih obveznosti, so prodali tudi očetov avto. Trenutno imajo še tri tisoč evrov dolga in vsa njihova prizadevanja so podrejena temu, da ne izgubijo strehe nad glavo. Oče nam večkrat zatrdi, da bosta potem z ženo že nekako zmogla odplačati ostale dolgove, samo da se čim prej reši situacija s stanovanjem.
Med našim pogovorom zaslišimo odklepanje vhodnih vrat in očka na obraz dobi velik nasmeh. Kmalu se nam v kuhinji pridružita sin in še ne dve leti stara sestrica, ki jo je bratec po pouku pobral v vrtcu. Malčica nas je malce sramežljivo opazovala izza očetovega stola, starejši bratec pa se nam je vljudno predstavil in prisedel k mizi. Po kakšnih petnajstih minutah se nam je pridružila še mamica, tako nežna in topla oseba, ki so se je seveda vsi trije družinski člani razveselili. In naenkrat smo za mizo sedeli s celotno družinico, kjer se je jasno videlo, da jim kljub trenutni nepredvidljivi situaciji ne primanjkuje topline in ljubezni drug do drugega.
Mamica, ki vsako dan vstane ob treh zjutraj, da pride na delo, nam prizna, da decembra brez naše podpore ne bi zvozila. "Jaz sem bila od novembra v takem stresu, da vam ne morem niti povedati. Nič nismo spali. Grozno je bilo in sem že obupala na celi črti. Najbolj mi je bilo kruto, ko so bili decembra prazniki in otrokoma za Miklavža nisva mogla kupiti niti kakšne malenkosti. Vsi se sprašujejo, kaj je kdo dobil za Miklavža, ti pa nimaš niti za eno pomarančo, da bi jo otroku kupil. To so take stvari, ki te na koncu čisto podrejo. Meni so otroci in družina vse," pove mama, ki ne more več zadrževati solz.
Sinu je morala odjaviti kosilo v šoli, ker ni imela denarja, da bi mu ga plačevala. "Enostavno ne znese," pove. Vsak mesec prejme plačo, vendar ji ne ostane nič več za karkoli drugega, ko poravna vse stroške in dolgove za stanovanje ter kupi nekaj hrane. Novembra je prišlo že tako daleč, da ni vedela, če bo imela sploh dovolj za nahraniti otroka.
Starša si očitata, da sta si verjetno sama kriva, ker nista že prej poiskala pomoči in je prišlo tako daleč. "Najprej izpustiš eno položnico, ker ne bo drugače zneslo še za nakup hrane, potem se ti pa to naenkrat začne nabirati in enostavno ne prideš več ven, sploh pa ne z eno plačo," pove mamica. "Potem začnejo na vrata trkati še rubežniki, ti pa moraš otroku razložiti, zakaj je nekdo prišel v stanovanje in zdaj popisuje stvari." Sodelavki pomirita družino, da je najbolj važno, da so se obrnili po pomoč, in kaj vse so do sedaj že uspeli urediti. Ponudimo jim še možnost brezplačne terapevtske pomoči, saj takšne stiske vedno močno obremenijo tudi duševno zdravje, za sina pa predlagamo vključitev v Botrstvo v Sloveniji. Na koncu gremo s staršema skozi plan, kaj je še ostalo odprto, kakšni so naslednji koraki ter glede česa se morata še pozanimati.
Žal se takšne stiske ne rešijo čez noč. Zahtevajo veliko moči in discipline, vendar je z jasnim ciljem in pravo podporo lahko vsak dan malo lažji. Trdno verjamem, da bosta starša potem, ko njun dom ne bo več ogrožen in bosta lahko lažje zadihala, zmogla tudi preostale stroške. V njunih očeh vidim tisti ogenj, ki mi pove, da se ne predata hitro in da bosta naredila vse, da bo družina spet v redu.
