Ljudje v stiski se pogosto izolirajo od drugih in poskušajo sami rešiti svoje težave. Neradi prosijo za pomoč, ker s tem pokažejo svojo ranljivost. Predstavljajte si, da bi morali razgaliti svoje srce popolnemu neznancu in čakati, da vas bo ocenil in posledično odločil o vaši prihodnosti? Grozno je tudi priznati, da ne zmoreš več bojevati bitke z neplačanimi računi, zapadlimi obroki, izvršbami in zaplembami, ter tako postati odvisen od pomoči drugega. To je notranji boj, s katerim se borijo številni starši, preden zberejo pogum in se obrnejo na Verigo dobrih ljudi.
Vse te težave, s katerimi se soočajo številne družine, ne vplivajo le na kakovost prostega časa ali število materialnih dobrin, ki si jih lahko družinski člani privoščijo. Vplivajo tudi na hranilno vrednost obrokov, ki jih starši vsak dan pripravljajo svojim otrokom, in na zamujene priložnosti, brez katerih otroci ne morejo razviti svojih talentov in potencialov. Dolgotrajna stiska vpliva na zdravje, tako telesno kot duševno. Stalno stanje stresa in strahu za preživetje vpliva tudi na partnerske odnose, družinske odnose in družbeno življenje na splošno. Obstoj družine kot osnovne enote in gradnika človeške družbe sčasoma razpade, posledica tega pa so strti posamezniki družbe.
Ko začutiš, da izgubljaš bitko
Družini, ki sva ju s sodelavko obiskali pred velikonočnimi prazniki, se soočata s posledicami epidemije. Prvi par nama je povedal, kako težko jima je bilo, ko se je proizvodnja v podjetju, v katerem sta zaposlena, ustavila in so se njuni prihodki drastično zmanjšali. Zaradi zdravstvenih težav njunega sina sta starša desetletje delala v nasprotnih izmenah, da bi mu lahko bil vedno nekdo na voljo. Sprva je bilo dobrodošlo, da so zaradi omejitev, ki jih je prinesla epidemija, končno lahko skupaj. Vendar je kmalu postalo jasno, kako močno bo čakanje na delo okrnilo družinski proračun.
Dolgovi, ki so nastali, so jih pahnili v začarani krog, ki mu ni bilo videti konca niti po koncu pandemije. Komaj sta starša poravnala najnujnejše zaostanke, so se pojavili novi, in ko se je sredi kurilne sezone pokvaril njun avto, sta začutila, da izgubljata bitko. Leta spopadanja z neplačanimi računi, posebnimi potrebami sina, dolgimi delovnimi urami in nenehnim popuščanjem tudi pri najosnovnejših stvareh lahko obremenijo še tako trdno in ljubeče partnerstvo. Za ohranitev njihove družinske celice bosta potrebovala pomoč na vseh področjih, mi pa jim bomo skušali stati ob strani pri premagovanju vseh ovir.
Vse je že kazalo, da bo družina razpadla
Do druge družine sva se povzpeli po strmih stopnicah več stoletij stare stavbe. Na tesnem podstrešju, ki so jim ga dodelili, nas je pozdravila le mati, ki je za majhno kuhinjsko mizo reševala matematične probleme. Povedala je, da je tokrat izjemoma doma, saj so ji v službi odobrili študijski dopust za izpit, ki ga mora opraviti popoldne. Zelo se trudi, da bi pridobila dodatno izobrazbo in kompetence, kar koli, samo da bi ji pomagalo povečati dohodek in izboljšati položaj, v katerem so znašli.
Povedala nama je, da so večino dneva vsi odsotni, ona in njen mož sta vsak na svojem delovnem mestu in poskušata delati nadure, njuni trije otroci pa so v šoli ali na obšolskih dejavnostih. Tistih seveda, ki jih lahko obiskujejo brezplačno. Mlajša dva sta praktično živela za glasbo in njun svet se je zrušil, ko sta morala prenehati z učenjem in vrniti instrumenta. Dolg za šolnino je postal preprosto prevelik in glasbena šola ni mogla več popuščati.
Pred epidemijo je družina živela povsem udobno. Imeli so svojo hišo, mati je hodila v službo in skrbela za otroke, oče pa je vodil svoje uspešno podjetje, ki je družini zagotavljalo večino prihodka. Ker je bilo javno življenje prekinjeno, da bi preprečili širjenje virusa, je bila očetova dejavnost dolgo časa prepovedana. Začeli so se kopičiti dolgovi, ki jih ni bilo mogoče poravnati z nobenim nadomestilom in pomočjo. Mama je ostala brez službe, očetovo podjetje je propadlo in bil je prisiljen v stečaj. Morala sta se izseliti od doma in vse pustiti za seboj.
Solze so ji tekle po licih, ko nama je tiho in mirno opisovala najtemnejše obdobje svojega življenja. Priznala je, da je njun zakon preživel le po čudežu, saj je mož zaradi hude stiske začel piti in vse je že kazalo, da bo družina razpadla. Sodni izvršitelji so jim z računov pobirali vse prihodke in pogosto so bili dnevi, ko ni imela kaj dati na mizo, zato je bil vsak obisk trgovine skrbno načrtovan. Opisala je bitke, ki jih je bila z različnimi uradi in institucijami, da bi ji na bančnem računu ostala vsaj zakonsko določena vsota, s katero bi lahko nahranila svojo družino.
Morje gluhih birokratskih ušes, na katera je večkrat naletela, sta na srečo prekinila dva razumevajoča človeka, ki sta dokazala, da je mogoče biti človeški. Ti dve osebi sta v ključnem trenutku sprejeli odločitev in odgovornost ter dovolili majhno izjemo, ki ji je dala upanje in moč za nadaljnji boj. Čeprav ju ne pozna, pravi, da ju ne bo nikoli pozabila zaradi prijaznosti, ki sta ji jo izkazala.
Oče si je opomogel in se zaposlil pri nekdanjem konkurentu, mama pa je kmalu našla novo službo, v kateri je zadovoljna. Čeprav je dohodek minimalen in družina živi zelo skromno, je mati še vedno najbolj prizadeta zaradi dejstva, da dvema mlajšima otrokoma ne more omogočiti nadaljevanja glasbenega izobraževanja.
Obe obiskani družini sta skrbni in delavni. Starši so ljubeči in pozorni, otroci pa polni talentov in nerazvitih potencialov. Kljub prizadevanjem pa obe družini poznata tudi skrajno varčnost, obup in nenehno žrtvovanje, predvsem pa številne skrbi in stalen strah za svoj obstoj. Resnično jim želimo pomagati: podpreti starše pri premagovanju ovir, otrokom pa omogočiti, da rastejo in se razvijajo čim manj obremenjeni s skrbmi odraslih.
