Pot z Anito Ogulin

Že 10 let je, odkar sem z Anito začela nabirati svoje prve terenske izkušnje z obiski pri družinah, ki so se znašle na samem robu družbe. Prvi tereni so potekali predvsem v Ljubljani in njeni bližnji okolici, saj je velikokrat šlo le še za hitro dodatno preverjanje resničnosti navedb, preden se je sprožila akcija nudenja pomoči. Mnogokrat celo kar na poti z enega sestanka, na drugega. S širjenjem humanitarnih programov so tudi poti postajale vse daljše. 

Vozili sva po zaraščenih gozdnih poteh in blatnih kolovozih, ki so bili kdaj načrtovana bližnjica, spet drugič povsem nepričakovana popestritev, za katero je poskrbel kar GPS sam. Velikokrat sva se smejali, da bi za vse te najine poti najbrž potrebovali že kakšen bolj terenski avto. Obdelali sva vse, od zavitih enosmernih ulic v zgodovinskih mestnih jedrih do osamelih hribovskih kmetij po celotni Sloveniji. 

Terenski obiski družin so se pogosto znali zavleči v pozne popoldanske ali celo večerne ure in kljub vsej bedi ter stiskam, ki sva jim bili priča, so bili zame vedno ena prijetnejših delovnih nalog. Vzljubila sem jih predvsem zato, ker sem lahko vedno znova skozi Anitina dejanja videla, kako lahko z obiskom na domu v družino prinesemo olajšanje in upanje. Ti ljudje namreč zanjo ceniti to, da si vzamemo čas, se jim posvetimo, poslušamo njihovo stisko, z njimi poiščemo rešitev in skupaj sestavimo načrt. Ob tem človeku v stiski pokažemo, da je vreden in pomemben. 

Od Anite sem se naučila, da je, ko se nam nekdo povsem razgali v svoji ranljivosti, poleg strokovnosti enako ali še bolj pomembna človečnost, da so pristni in srčni objemi resnično zdravilni za razboleno dušo. Vsak stisk roke in vzpodbuden nasmeh lahko pripomore k olajšanju stiske in zavedanju, da smo na tem svetu še ljudje, ki nam je mar. Ravno ta sočutnost, dobrotljivost in iskreni nasmehi upanja so terene z Anito naredili posebne. 

Čas, ki sva ga z Anito preživeli na poti, je najinim terenom dal posebno toplino, jih naredil drugačne, bolj osebne. Med potjo do družin sva se tako pogovarjali o najrazličnejših temah, ki znotraj pisarniškega tempa niso našle časa za debato. Anita je vožnjo do družin izkoristila tudi za bolj osebne in intimne pogovore o meni, družini in mojem življenju. Bila je neizmerno skrbna tudi do nas, njenih sodelavcev. Vedno so jo zanimala naša mnenja, predlogi, zamisli in naše želje. Na vsakega posameznika je gledala posebej in z njim vzpostavila pristen oseben odnos. 

Ni ji bilo težko del svojega časa posvetiti nam, njenim mladim sodelavcem. Vedno ji je bilo pomembno, da se v delovnem okolju in izven njega počutimo dobro, da smo povezani, imamo iskrene medsebojne odnose in da se imamo radi. S svojo energijo in ljubeznijo je ustvarila homogeno ekipo, ki jo je težko najti. Ampak Anita je to znala, znala je začutiti človeka in pristnost njegovih namer. V vsakem od nas je namreč prepoznala njegovo edinstvenost in jo je znala neizmerno ceniti. 

Običajno je povsod najraje vozila kar sama in na začetku je bila moja vloga na poti predvsem oglašanje na telefonske klice in držanje slušalke, saj veste, varnost za volanom je morala biti na prvem mestu. Čez leta me je razvoj vgrajene funkcije prostoročnega telefoniranja razbremenil teh nalog, Anitin telefon pa je zvonil dalje. Med potjo je pogosto opravljala razgovore z uporabniki, dajala izjave za medije, planirala donatorske akcije ... Vsak trenutek dneva je znala izkoristiti, zato da bo nekomu na sončni strani Alp lepše in bodo tudi v njegov dom znova posijali žarki upanja. Telefon je vseskozi zvonil, komaj nama je na hitro uspelo predebatirati klic, že je znova zazvonil naslednji. Zagotovo mi bo v spominu za vedno ostal klic iz enega najinih zadnjih skupnih terenov, ob koncu katerega sva obe ostali brez besed. Klic, ki je spremenil Anitino življenje.

Na tistem terenu naju je spremljala snemalna ekipa, ki je pripravljala prispevek o našem humanitarnem programu Veriga dobrih ljudi. Bili sva na poti do očeta samohranilca, ki mu je Anitina brezpogojna in takojšnja pomoč dobesedno rešila življenje. Med vožnjo je tako kot že ničkolikokrat zazvonil telefon. Tokrat je bil to klic zdravnice z onkologije, s prijaznim, a resnim glasom so njene besede zarezale globoko v srce. A Anita se ni dala, kljub vsemu je svoje poslanstvo živela in se zanj borila vse do zadnjega. 

V preteklih dneh sem si prispevek s tistega terena večkrat ponovno zavrtela in vsakič znova mi v ušesih odmevajo Anitine besede s posnetka: "Nina, daleč sva potovali, ampak boš videla, da je vredno." Anita, v letih vašega neutrudnega delovanja v dobro družbe ste nam zelo jasno pokazali pravo pot. In sodelavci Zveze Anita Ogulin in ZPM jo bomo nadaljevali. Pot je res dolga, ampak vredno je!