Z vsako novo zmago družine je še bolj jasno, kako pomembna je celostna pomoč, ki odlikuje Verigo dobrih ljudi, kot zares ključnega pomena pa se vedno znova izkaže moč, ki jo imata pogovor in človeški stik. Neverjetno je, kakšno moč ima to, da brez predsodkov in obsojanj prisluhnemo ljudem, jih primemo za roko in jim damo vedeti, da smo tukaj z njimi in za njih ter da bo vse v redu. Da je drugim resnično mar zanje, vse od naše ekipe pa do neverjetnih donatorjev in partnerjev, ki nas s svojo neizmerno dobroto vedno znova presenetijo. Da je s skupnimi močmi vse mogoče.
Nina Facchini: Pristni trenutki človeške gostoljubnosti tudi v najbolj skromnih domovih
Ob zaključku leta radi potegnemo črto pod vse, kar se je zgodilo, in v mislih ponovno obudimo trenutke, ki so se nas posebej dotaknili. Meni se je veliko teh trenutkov zgodilo ravno na terenu – pa naj bo med terenskimi obiski družin ali ob razdeljevanju paketov materialne pomoči. Ta osebni stik, ko si lahko pogledamo v oči in stisnemo roko, je nekaj čisto drugega od telefonskih pogovorov. Hvaležnost ljudi, ki jim dostavimo težko pričakovan paket hrane, je nepredstavljiva. Mnogim pa še več kot materialna pomoč pomeni prav to, da se spoznamo in pogovorimo na štiri oči. Tako je bilo tudi na enem mojih najljubših terenov v letošnjem letu.
S sodelavko sva na Koroškem obiskali nekaj družin in zaradi dolge vožnje je bil urnik precej natrpan. Ker sva želeli proti Ljubljani odriniti še pred temo, si nisva vzeli časa za malico. Med izjemno težkimi zgodbami, kjer ogled običajno traja dlje, sem planirala tudi nekaj krajših obiskov, ki so namenjeni zgolj temu, da se z družino spoznamo tudi v živo. Tako sva obiskali tudi družino, ki naju je sprejela kot najbolj težko pričakovane goste. Mama naju je objela in takoj posedla za mizo, kjer naju je oče postregel s čajem. Ko sem povedala, da je to zame sploh prvi obisk Koroške, pa so se jima kar zasvetile oči, saj je mama posebej za naju pripravila tradicionalno juho. Čeprav običajno na ogledih ne sprejmemo niti ponujene kavice, je bilo tokrat popolnoma jasno, da zavrnitev ni mogoča.
Pogovarjali smo se tako o težkih preizkušnjah, ki jih je družina dala čez, in o vseh malih radostih, za katere so hvaležni, kot tudi o lepotah odročne Koroške. Starša sta poudarila, koliko jima je pomenilo, da smo se odzvali na njihovo prošnjo za pomoč in si vzeli čas za telefonske pogovore, ko sta bila še polna negotovosti in vprašanj. Možnost, da se spoznamo v živo in da nama pokažeta, kdo so in kako živijo, jima je pomenila ogromno.
Predvsem zato, ker jima je to dalo priložnost, da jasno izrazita svojo hvaležnost za vso pomoč. Kratek obisk se je nepričakovano zavlekel in ko sva se poslavljali, nama je mama z lepimi željami v roke stisnila še kozarček domače marmelade. Čeprav je naše delo zelo čustveno in so stiske, s katerimi se srečujemo, pogosto težko breme, ki ga vsaj deloma nosimo s sabo, zanj ne pričakujemo posebne hvaležnosti. Je pa vseeno izjemno lepo doživeti tako pristne trenutke človeške gostoljubnosti, hvaležnosti in radodarnosti, tudi v najbolj skromnih domovih.
Živa Logar: Drug brez drugega ne bi zmogli
Veliko nam pomeni, da imamo kot humanitarni program možnost biti družbeno povezovalni, drug brez drugega ne bi zmogli. Progam brez donacij, tako finančnih kot materialnih, ne bi mogel delovati. Ravno medtem ko pišem, sem prejela e-pošto, da je donacija avtomobila uspešno speljana.
Prejšnji teden se je na nas namreč obrnil donator, ki je želel družini podariti svoj starejši, a zelo dobro ohranjen avto. Avto je prejela mamica s tremi otroki, ki je bila do sedaj za pot v službo odvisna od javnega prevoza. Ob tem ji je bila v neizmerno pomoč soseda, ki je lahko popazila na otroke, še posebno na najmlajša dva, medtem ko je mama delala v drugem kraju in se pozno vračala domov. Toda ko je soseda našla zaposlitev, so otroci ostali brez varstva, brez tega pa mama ni mogla podaljšati pogodbe o zaposlitvi in otrok pustiti samih. Seveda je mama vztrajna oseba in trenutno že dela prekvalifikacijo, da bo lahko delala bližje domu, vendar bo to še vedno v drugem kraju. Ko smo ji sporočili za avto, je bila presrečna, saj ni nikoli pričakovala take pomoči. Z avtomobilom ni več odvisna od povezav javnega prevoza in ima sedaj več možnosti pri iskanju zaposlitve, veliko pa ji pomeni predvsem to, da bo lahko po službi pravočasno prevzela otroke v vrtcu in v šoli ter popoldneve preživljala z njimi.
To je le ena od premnogih donacij in sodelovanj. Dober je občutek, ko družine nam in donatorjem sporočajo povratne informacije, kako jim je pomoč pripomogla. Od vseh pomembnih in lepih letošnjih akcij mi bo v še posebnem spominu ostal avgustovski odziv donatorjev na polnjenje skladišča, ki se hitreje prazni kot polni. Ljudje so se odzvali v velikem številu, kot že dolgo ne, z njimi smo se srečevali v skladišču, kamor so prinašali donacije, vsi skupaj smo bili hvaležni za sodelovanje ter da skupaj lahko podpiramo tiste, ki se znajdejo v zelo različnih težkih življenjskih težavah. Ena od takih toplih povezovalnih akcij, ki mi bo prav tako ostala v spominu, je bilo sodelovanje z "donatorji na poti".
Vsak mesec družinam iz Verige pomagamo s paketi prehrane in higiene, ki jih poskušamo čim bolje založiti z raznolikimi in uravnoteženimi prehranskimi izdelki, da bi kar najbolj razbremenili družinski proračun in stiske. Dolgo smo razmišljali, kako bi si lahko olajšali delo pri razdeljevanju materialne pomoči po celi Sloveniji, da bi z njo podprli čim več družin v stiski. Za nas razvoz iz majhnega skladišča v Ljubljani ne pomeni le dodatnih stroškov, temveč predvsem sedem do osemurno odsotnost sodelavca v skladišču, da vso pomoč razdelimo. Tako je nastala ideja o donatorjih na poti in letos nam je na pomoč pri razdeljevanju prehranskih paketov priskočilo že 35 donatorjev. Neizmerno hvaležni smo za takšen odziv na našo pobudo in zainteresiranost za ponovno sodelovanje. Veliko nam pomeni, da živimo v družbi, ki je solidarna in pripravljena pomagati po svojih najboljših zmožnostih.
Dragi vsi, ki nas podpirate tako ali drugače, s skupnimi močmi smo v letošnjem letu lahko obravnavali približno 700 družin iz vse Slovenije. Vedno pa je najpomembnejša oblika pomoči brez obsojanja poslušati, slišati ter primerno usmeriti, in to je tisto, kar vsak od nas najbolj potrebuje, ko se znajdemo v stiski.
Bili sva sami, nemočni, utrujeni, v strahu
Kljub težkim zgodbam, s katerimi se vsakodnevno srečujemo, nam na koncu dneva največji zagon za nove borbe ter potrditev, da nekaj delamo prav, dajejo odzivi družin, kot je ta, ki smo ga prejeli od mamice, ki se z mladoletno hčerko odselila od nasilnega partnerja. In zdi se nam najbolj na mestu, da tokrat zaključek dnevnika prepustimo njej.
Slišala sem za t. i. nevladne oziroma humanitarne organizacije, ki nudijo pomoč na več načinov. Marsikdo mi je govoril o tem, da je kam vključen, da se obrne nanje, jaz pa sem se do lani temu izogibala. Zakaj? Zato, ker me je bilo resnično sram, da se moram jaz obračati po pomoč, da z mojo plačo ne zmorem nekega človeku dostojnega življenja. Ker mi je bilo težko, da sva s hčerko v takšnih razmerah, in me je to spoznanje zares prizadelo. Pričakovala sem, da se bodo po selitvi zadeve uredile,
da bova svobodni, varni, mirni, živeli svoje življenje – ne pa padli tako nizko, ker država in odgovorne institucije ne zaščitijo ljudi, jim ne nudijo pomoči ob nadaljevanem nasilju v družini in s tem povezanimi stiskami. Ko sem odhajala prvič na pogovor k Verigi dobrih ljudi, sem se počutila nelagodno, sramovala sem se, jokala ... Zakaj? Ker res nisem mislila, da bom sama kdaj stala tam in prosila za pomoč za naju z otrokom, in to za osnovne, nujne dobrine – ker sama enostavno več nisem zmogla. Družinske zadeve so eskalirale in postale tako nevzdržne tudi zato, ker nama je CSD odklonil vsakršno pomoč. Bili sva sami, nemočni, utrujeni, v strahu, boriva se sproti iz dneva v dan. Težko je prositi za pomoč, kajti počutiš se ponižanega, razvrednotenega, sprašuješ se, kaj si naredil narobe, da si padel tako nizko, zakaj mora biti tako, si to morda zaslužim ... Ta odločitev ni bila lahka.
Potem pa prideš na Verigo dobrih ljudi in spregovoriš o svoji družini, težavah, stiskah, se osebno razkriješ pred nekom drugim. Očitaš sam sebi, četudi globoko v sebi veš, da ni tvoja krivda, ampak posledica sklopa okoliščin, da je stanje, kakršno je, in da iz tega ven nikakor ne zmoreš. Vedela sem, da bo ločitev prinesla veliko nepričakovanih izzivov, da nama res ne bo lahko, a da bo šlo vse skupaj tako daleč, res nisem pričakovala. Hčerka nima obilice materialnega, ima pa vse kar potrebuje osnovnega ter tisto, kar se meni zdi najpomembnejše – iskreno ljubezen, čustveno podporo, varnost, sprejetost, spoštovanje in zaupanje. Nad odnosom strokovne delavke na Verigi dobrih ljudi sem bila že ob prvem stiku pozitivno presenečena. Imela sem občutek, da sem prvič zares slišana, da me ne obsoja, da razume, o čem ji govorim. Dala mi je vedeti, da v tem nisem sama, da imajo takšne izkušnje tudi drugi in da naj se ne sramujem, da sem se obrnila po pomoč. Vedno je bila spoštljiva, odzivna, razumevajoča, usmerjena s konkretnimi dejanji v pomoč družini, tudi z nasveti in podporo.
- FOTO: osebni arhiv
- FOTO: osebni arhiv
- FOTO: osebni arhiv
- FOTO: osebni arhiv
Najprej sem prejela paket pomoči z osnovnimi živili in pripomočki, ki so nama nekako olajšali prehod skozi mesec in omogočili, da sva lahko preostala sredstva preusmerili za poplačilo drugih potreb. Nato sem dobila še denarno pomoč, s katero sem lahko poravnala najnujnejše položnice in vsaj majhen del nastalih dolgov. S hčerko sva se udeležili izletov, obiska kina in aktivnosti, ki si jih sami ne bi mogli privoščiti. Tudi pravna pomoč, ki nama je bila ponujena je bila v korist, da smo skupaj napisali pritožbe in pravno podkrepili nastale listine. Sodelavka iz Verige dobrih ljudi nama je priskrbela tudi računalnika, ki ju potrebujeva vsaka za svoje delo in obveznosti. Vedno sem se ravno zaradi takšnega odnosa delavke počutila, da ji lahko zaupam, da se lahko obrnem nanjo in vedela skozi takšno izkušnjo, da pri Verigi dobrih ljudi ter Zvezi Anita Ogulin ne ostane zgolj pri besedah, ampak so res usmerjeni v dejanja pomoči v vsakdanu.
Razumem tiste, ki se ne upajo obrniti po pomoč kamorkoli. Vem kako se počutijo, saj sem se ter se še, ko grem kam, tako počutim tudi sama. Svetovala bi jim, da četudi je izjemno težko, da razmislijo o tem. Včasih si je v življenju potrebno pač priznati, da potrebuješ pomoč ter zanjo prositi. In ko in če naletiš na tako srčne in prizadevne ljudi, ki ne le obljubljajo, ampak res pomagajo v praksi, ter te hkrati spodbujajo na poti ven iz tega, potem je ta korak malce lažji. Verjamem, da vsi nimamo enakih izkušenj tako z vladnimi kot nevladnimi organizacijami in, kot sem poznala v teh letih, je izjemnega pomena, kakšen je prvi stik z zaposlenim, koliko je ta odziven, kakšno mero strokovnosti ali sočutja pokaže, če mu uporabnik lahko zaupa ali ne.
Sama sem imela k sreči dobro izkušnjo in zato delavki iz Verige dobrih ljudi izkazujem vso hvaležnost ter spoštovanje za njen trud, pomoč, odzivnost, sodelovanje in izključno korekten odnos. Vem pa zase, da če takšnega odnosa in razumevanja ne bi bila deležna na prvem pogovoru, da bi se sama umaknila in ne bi več prosila za pomoč nikogar. Zato je pravilen, iskren prvi stik izjemnega pomena. Meni je še zdaj po enem letu vsak prevzem, udeležitev česarkoli, prošnja za VDL, izjemno čustvena, me gane. Vedno se počutim nelagodno in mi je težko, ko to sprejmem, a ravno zaradi strokovnega odnosa in jasnega sporočila, ki sem ga skozi prvi pogovor in tekom leta prejela s strani delavke, mi je malo lažje in to sprejmem drugače, kot sem tedaj, ko sem se na Verigo dobrih ljudi prvič obrnila. V mojem in hčerkinem imenu se iz srca zahvaljujem vsem zaposlenim in donatorjem za vso dobrodelnost in pomoč. Tega, kar ste za naju storili, ne bom nikdar pozabila in resnično cenim.
