'Pomoč potrebujemo, vsi trije otroci in sama'

Družine prihajajo od vsepovsod. Njihovi domovi so mrzli. Nimajo kurjave. Pa tudi denarja zanjo žal ne. Prihajajo starši, ki tako zelo varčujejo – da zmorejo spojiti mesec z mesecem vsaj za osnovne stroške, da ne sebi ne otrokom ne upajo privoščiti niti enega pravega obroka na dan. Prihajajo bolni, izmučeni, prestrašeni. In marsikdo se pride – ob pogovoru in po prevzemu materialnih dobrin, tudi pogret v naš večgeneracijski center Skupna točka. Ob Zaloški cesti. Zares sem vesela, da obstaja ta naš večgeneracijski center, ki združuje prav vse generacije v skrbno pripravljene dejavnosti in omogoča zares trdno socialno mrežo, ki je hkrati tudi podporna. Organizirani so telovadba, gledališka šola, gospodinjske delavnice, tečaji tujih jezikov, učna pomoč za učence in dijake, zgodovinski krožek, umetnostni krožek, ročna dela. Res za vsakega nekaj. In ko obiščem ta naš prijazni VGC, se vselej z obiskovalci zares dobro počutim. veliko jih je. Zelo veliko vsak dan. Prav pri udeležencih ugotavljam, kako čarobno delujejo programi na vse čisto vsakega od njih – v dejavnostih si tako krepijo um in telo, se sproščajo, negujejo, kuhajo, pečejo, igrajo, učijo. Od najstarejših – imamo redno obiskovalko, ki je čila pri 93 letih, do najmlajših, ki pridejo skupaj s starši. Pa šolarjev, ki jih prostovoljci poučujejo in jim pomagajo pri domačih nalogah. In tako zelo pomembno – povezujejo se, tudi zunaj VGC. Tudi to je odličen program za najranljivejše. Če še niste, obiščite ga.

Torek je. In to ni dan odprtih vrat za stiske, tolažbo, pogovore in reševanja. Je čas, ki ga – ko nisem na terenu, doživljam v reševanju zgodb družin in drugih zadev, s sodelavci. Pa v komunikaciji s podjetji, institucijami, mediji. Seveda pa kljub zadanim nalogam ves čas zvonijo telefoni, po več hkrati. Večkrat se niti ne morem oglasiti, in ker prepogosto izgubljam občutek za čas – pogosto pokličem nazaj, ko na drugi strani že dolgo ni nikogar več v pisarnah.

Čeprav je dan, kot sem dejala – ki terja ogromno reševanja in usklajevanja zadev, brez neposrednih obiskov in pogovorov družin v stiki, pa seveda sprejmem tudi starše, ki jih na nas urgentno usmerijo strokovne institucije. In tokrat je prišla na pogovor – direktno iz bolnišnice, mamica Maja.

"V težavah sem. Imam tri otroke – vsi so v vrtcu. Najmlajši je onkološki bolnik. Ker ima protezico, ki jo je prerasel, bi jo morali zamenjati. Ne doma, pač pa v tujini. Nimam sredstev zanjo. In trenutno sem sama za vse," opravičuje svoj obisk mamica in nadaljuje, "bili smo srečna družina. Mož je imel dobro službo, dovolj je zaslužil – da smo mirno poravnavali vse stroške življenja, in ko sem po dveh porodih že imela redno zaposlitev, sem ugotovila tretjo nosečnost. Nisva je še načrtovala. Bila pa sva je vesela. Toda bila je rizična in zaradi daljše bolniške odsotnosti sem izgubila delo. In usahnil je skoraj polovični vir prihodkov za čez mesec, nič na zalogo. Mož je bil priden, zaslužil je relativno dobro in pripravljen je bil, da sprejme še eno službo, samo da bi z otroki lahko mirno živela. Razkošja res nismo poznali, smo se pa veselili vsake malenkosti, ki nas je povezovala."

Tedaj so ji začele po licih teči solze in potrebovala je kar nekaj časa, da je zmogla nadaljevati pripoved. "Delal je vse dni. Bil je tako srečen za vsakega otroka posebej. Ponoči jih je hodil božat po ličkih. Posteljica najmlajšega je bila ob njegovi postelji, in ponoči, ko je otrok zajokal, je sam vstajal. Ko je imel otrok pol leta, je vse dni in noči neutolažljivo jokal. Nismo si znali razlagati joka – in z možem sva se ponoči menjala. Eden ga je tolažil, drugi je poskušal spati in obratno. Za otroka ni bilo tolažbe. Bil je sprejet v bolnišnico. Preiskave pa so pokazale, da je zbolel za rakom. Bitka za življenje našega malčka je moža povsem spremenila. Na začetku je lastno bolečino utapljal v delu. Prav vsi dnevi so bili po sistemu delo, obisk otroka, delo. Otrok je bil v bolnišnični oskrbi zares dolgo. Sem in tja smo ga lahko imeli doma, pa je znova moral v bolnišnično oskrbo. Mož se je začel močno spreminjati. Ni bil več za pogovor, zapiral se je vase, vse mu je šlo na živce. Odhajal je od doma, na delo pa ga ni bilo, so dejali sodelavci, ko so ga klicali preko mene, ker se ni javil na svoj telefon. In kmalu smo ugotovili, da je hudo zbolel. Duševno. Nekajmesečno zdravljenje ga je povrnilo 'v življenje' in znova je začel delati. Prav vsak dan po približno 9 ur. Ni bilo prostih sobot, nedelj, tudi ne praznikov." 

In mamico so znova zalile solze. Izbiram besede tolažbe. Objamem jo. Povem ji, da če težko predstavlja stisko, ji ni treba. Toda želela je govoriti. Želela je predstaviti sleherni dan njene bitke – za otroka in moža. Izjokala je bolečino dveh let prizadevanj, ko je morala, če je želela preživeti – izključiti sebe. Pogosto tudi druga dva otroka. Nihanje med življenjem in boleznijo je tudi njeno telo načelo. Ni iskala pomoči zase, temveč za moža. Ker se je njegova bolezen ponovila. Ker je znova izostajal iz dela, od doma pa je odhajal. Ker ni bil več sposoben komunikacije. Izgubil je delo, s tem pa družina tudi celoten prihodek. Očka otrok je odšel na ponovno zdravljenje. Tokrat so ji dejali, da bo dolgotrajno. Bolniškega nadomestila nima. S kupom položnic in izvršb je ostala sama s tremi otroki. V bližini nima nobenega starša. Pa tudi pomoči od njih ne pričakuje, saj komaj preživljajo sebe. Nima niti prijateljev ali znancev, saj je bil njen svet zgolj družina in skrbi v njej.

V čistem brezupu pa je prejela še povabilo, da morajo bolnemu otroku menjati protezico. Zanjo in za pot v tujino, kjer bodo to otroku operativno vstavili, pa so potrebna sredstva. Nima jih. In ker je zdravje otroka tokrat v čistem ospredju, jo je bolnica usmerila na nas. Sicer bi svojo stisko skrivala, saj jo celo pred lastno mamo, da je ne bi preveč vznemirila.

Oči uboge mlade  izsušene mamice so vprašujoče iskale odgovore. Tiho je ponovila: "Pomoč potrebujemo, vsi trije otroci in sama. Res jo potrebujemo, bodite z menoj, ne zmorem več sama."

Ko je odhajala, se podam k sodelavcem. Mamica Maja je prišla na pravi naslov!