Pomagajmo, da bo otroški smeh glasnejši

Veriga dobrih ljudi se je dotaknila veliko različnih zgodb, od družinskega nasilja, zapadlih položnic, razpadajočih hiš, razbitih družin, medvrstniškega nasilja, do sistemskih napak socialnih centrov, neprofitnih stanovanj. Vsaka zgodba se me je dotaknila in me ganila. Vsaka zgodba znova je bila motivacija, da je na teh področjih treba še veliko delati. 

Veriga dobrih ljudi si prizadeva tudi za spremembe zakonodaje, ki bi lahko omilila najhujše posledice revščine. Imaš občutek, da je mogoče doseči premike tudi na ravni zakonodaje?

Če tega ne bi verjel, ne bi bil del tega projekta. Velikokrat se o revščini pogovarjamo kot o problemu, ki bi ga dober zakon lahko z lahkoto razrešil.

Absolutno se mi zdi pomembno, da družinam v stiski pomagamo tudi na tak način, da njihovim otrokom omogočimo kakšno lepo izkušnjo, skok v morje, počitnice ... Predstavljam si, da velikokrat bolj kot neplačana položnica starše boli solza, ki spolzi po otroškem licu. Otroško veselje in smeh pa sta zaklad za vsakega starša. V zadnjem času je veliko projektov in iniciativ, ki skušajo otrokom omogočiti počitnice in izlet na morje. Vsak od nas lahko pomaga, da bo otroški smeh še glasnejši! 

Zakaj misliš, da so take izkušnje pomembne za otroke?

Otroci, zlasti malo mlajši, velikokrat ne razumejo okoliščin, v katerih živijo, in revščino doživljajo kot krivico. Sprašujejo se, zakaj gredo lahko sošolci na morje, sami pa ostajajo doma. Ne razumejo, zakaj si nekateri lahko privoščijo draga potovanja, oni pa komaj plačujejo položnice. In s tem, ko jim omogočimo, da tudi sami doživijo počitnice, jih morda za trenutek popeljemo iz tega odraslega sveta težav in problemov in jim omogočimo, da so za nekaj časa lahko tudi oni le otroci, da se zabavajo, uživajo in nabirajo lepe spomine. Prepričan sem, da so to izkušnje, ki jim bodo ostale v spominu vse življenje.

Ko gledam prispevke ali berem članke, ki izpostavljajo zgodbe o revščini, me vedno zelo bolijo komentarji. Komentatorji so polni nasvetov, obsodb in grdih besed o ljudeh, ki jih je doletela stiska.

A na srečo vedno znova ugotovim, da je to le peščica vseh ljudi, kaplja v morje. Vedno znova namreč Slovenci dokažemo, da znamo stopiti skupaj. Če se izpostavi tragična zgodba, se vedno oglasi veliko dobrih ljudi, ki po svojih zmožnostih pomagajo, bodisi finančno ali kako drugače. In to me tolaži. Vesel sem, da živim v državi, kjer njeni prebivalci vedno znova dokazujemo, da nam ni vseeno za sočloveka. Iskreno verjamem, da smo Slovenci srčen, dober narod, ki je občutljiv za stiske soljudi. Me je pa v zadnjem času vedno več ljudi opozorilo na to, da ne zaupajo nekaterim večjim humanitarnim organizacijam, da nočejo nakazovati denarne pomoči preko njih. Dobrota ljudi je bila res tudi že večkrat zlorabljena in tudi tukaj bomo morali poiskati kakšno rešitev.

Slovenci tradicionalno močno skrivamo svoje težave pred drugimi, v revščini živi 268.000 Slovencev, pa jih včasih skorajda ne opazimo. Zakaj meniš, da te stiske ostajajo tako zelo skrite pred drugimi?

Žal se številni bojijo, da jih bo težka življenjska situacija v družbi etiketirala, da jih bodo ljudje pomilovali, gledali drugače ... Seveda mislim, da bi vsi morali odkrito govoriti o tem, poiskati pomoč itd. Sam se še nisem znašel v takšnih okoliščinah, zato ne morem govoriti, kako bi se ljudje morali odzvati, ko jih doleti takšna nesreča. Ne morem dajati sodb, še manj pa nasvetov, le predstavljam si lahko, kako se posameznik v takšnem položaju počuti. A ob topli peči se je težko postaviti v kožo prezeblega. Človeško je, da se človek v težkih trenutkih umakne vase. Lahko le rečem, da je odgovornost vseh nas, da vsak dan poskušamo prispevati k čim bolj strpni, empatični, nesebični družbi. Morda bo takrat klic na pomoč lažji.