Mirno lahko zapišem, da ni prosilca za pomoč, ki se ne bi veselil lepih in toplih jesenskih in zimskih dni. In če veselje vsaj delno zrahlja skrb nabave in plačila energentov, ki naj bi ogrevali v preveč primerih žal neprimerna, vlažna, neizolirana stanovanja, so tudi poti do uporabnikov prijaznejše.
Družini v majhni stanovanjski hiši, kamor sva nenapovedani prispeli, okoliško hribovje tudi poleti preprečuje, da bi jo obsijali in ogreli sončni žarki. Kaj šele v mrzlih mesecih, ki so tod še bolj mrzli kot drugod po deželi, saj stoji v kotlini. Enostarševska družina živi v njej. Mamica je povedala, da so hiško podedovali od moževih starih staršev. Že na prvi pogled daje slutiti, da se zunanje, silno slabo stanje, prenaša tudi v notranjost. Pred davnimi časi zares lepo izrezljana vhodna vrata je načel zob časa tako zelo, da puščajo za pest veliko odprtino, skozi katero v temnih mesecih prihaja hlad. Širi se v "vežo" ali predprostor. Iz njega pa vodi troje, prav tako že močno načetih vrat, v kuhinjo, spalnico, ki je tudi nekakšna dnevna soba, in kopalnico s straniščem. Mamica naju je povabila v kuhinjo. Lahko bi dejali, da je to tista starinska črna kuhinja odprtega ognjišča. Pa ni. V kot je vgrajen zelo zdelan štedilnik, ki je hkrati tudi kurilno telo. Iz njega se je močno kadilo in od tod črn strop in temne stene. Mamica je dejala, da je znotraj že poškodovan in dima ne vleče v celoti dimnik, zato se širi po prostoru. Mamica, ki v teh težkih razmerah živi sama z dvema fantičema, naju, čeprav nenapovedani, prijazno povabi, da sedeva. Iz pečice štedilnika na mizo postavi hlebec kruha z domačimi jabolki.
Oblačila mamice so bila ponošena. Na sebi je imela hkrati kar tri tanke in zakrpane jopice in prav tako zakrpan spodnji del trenirke. Pravi, da še ni tako zelo hladno, ampak si je oblekla več kosov garderobe. Da v tem njihovem domu, ki ga ima rada, pritisne mraz pozimi. Na vprašanje, kako ogrevajo ostale prostore, naju je popeljala v kopalnico. Brezhibno čista je bila, vendar tako zelo pomanjkljivo opremljena. V njej, ko gredo na hitro pod tuš, je dejala, zakurijo plinsko peč. Letos je ne bodo, ker je plin predrag. Popeljala nas je še v sobo, ki je hkrati učilnica in spalnica. Tu so bile nerodno postavljene tri postelje, na sredi sobe je bila jedilna miza. Na njej pa kopica zvezkov in knjig. In star, nedelujoč računalnik, ki sta ga uporabljala oba fanta v šoli na daljavo. Ampak sta imela z njim same težave, je povedala. Pa tudi sicer učenca nista rada za računalnikom. Se kar naprej kvari. In napeljava je slaba, je povedala. Edino ogrevalno telo je stara električna peč. Prižgejo jo samo, ko je zares mraz. Pozimi, ko se fanta učita. Zvečer pa ne, saj so pod odejo. Na vprašanje, koliko stopinj imajo v stanovanju, mamica pove, da nikoli več kot 17 ali še manj. Pa še to so pričeli meriti šele lani, ko je večji sin iz šole prinesel merilec toplote.
Mamica je kljub vsemu zelo zadovoljna, da živijo v svoji hiši. Da niso odvisni od plačila najemnin, ker jih ne bi zmogli. Sami si pridelajo vso zelenjavo in poskrbijo za ozimnico. Hranijo tudi kokoši za jajca in meso. Otroka pa skrbita še za zajce. Mamica je zadovoljno povedala, da bosta otroka, ko odrasteta in se zaposlita, pomagala hišo urediti, da bo vsem lepše in lažje in jim bo vedno toplo. Družino je po pomoč usmerila šolska svetovalna služba, ki je zaznala, da otroka živita v velikem materialnem pomanjkanju. Da se ne želita udeleževati plačljivih šolskih dejavnosti. Pa tudi vse počitnice sta doma in ne želita nikamor. V tej hiši je živel mož in oče otrok s svojimi starši. Bila sta bolehna in skrbel je zanju. Ko je ostal sam, jih je štel že več kot štirideset. Na delu je spoznal mamico svojih otrok. Bila je deset let mlajša od njega. Preselila se je k njemu. In pričela sta razmišljati o družini in sklenila varčevati. Ko je bil na poti prvi otrok, sta se vzela. In prihranki so šli za poroko in pripravo na rojstvo otroka. In znova sta vsak mesec pridno dajala del sredstev v hrambo, za obnovo hiše. Pa je mamica drugič zanosila. Po drugem porodu pa je doživela srčni infarkt. Za redno delo ni bila več sposobna, zato je zaposlitev izgubila. Doma sta z možem uredila vrt, nabavila kokoši. Vzgoja otrok in gospodinjstvo sta mamo zaposlila do zadnjega atoma moči. Oče pa se je trudil. Hodil na delo in ker z delavsko plačo niso zmogli preživeti, je hodil še v pomoč vsakemu, ki ga je potreboval. Pa naj si je šlo za gradbena dela, dela na polju in drugod. Bil je priden in zanesljiv.
Žal je nekega dne, ko je šel pomagat spravljat drva v gozd, tudi on doživel srčni infarkt, ki pa ga ni preživel. In odtlej je mamica s sinovoma sama. S sredstvi pokojnine komaj preživijo. Nimajo prevoznega sredstva, živijo dobesedno iz rok v usta. In mamica vselej, ko prejme pokojnino, najprej poravna vse položnice. Kar ostane – in ostane silno malo, pa skrbno in varčno porazdeli za hrano in oblačila. Povedala je, da sama zase že nekaj let ni zmogla kupiti niti kosa spodnjega perila, kaj šele kaj več. Tudi otrokoma že nekaj časa ne zmore več nabavljati več kot potrebnih oblačil, saj sta stare prerasla. Pa tudi obutev imata premajhno. Letošnje leto ima velike težave tudi s sprotno poravnavo položnic. Lačni pa niso, saj imajo doma pridelan tudi krompir in če ima mamica le malo moke, lahko kuha in peče sama. Povedala je, da si tudi sama tako zelo želi, da otroka ne bi bila ves čas samo doma. Da bi šla s sošolci in vaškimi vrstniki tudi kam na počitnice. Pa nočeta. Nočeta zato, ker ves čas spremljata, kako mamica obrača vsak cent, da tako zelo skromno zmorejo zgolj preživeti. Letošnje leto pa jih je že poletje ustavilo v razpoložljivih sredstvih. Položnice so vsak mesec višje. Ne upajo pomisliti na mrzle dni. Ne bodo kurili na elektriko. Drva za štedilnik sta otroka pripravila čez poletje.
Družino smo takoj vključili v program Verige dobrih ljudi, tudi otroka smo podprli na različnih področjih. To zimo je v takšnih situacijah ujetih veliko družin po Sloveniji, zato smo se odločili o tem govoriti tudi s kampanjo To zimo podarimo toplino. Resnično si želim, da bi lahko to zimo pomagali vsem družinam, ki se obrnejo na nas po pomoč. To pa lahko storimo le s pomočjo dobrih ljudi. Eden izmed načinov, kako podpreti naš program, je tudi namenitev odstotka dohodnine, ki je brezplačen, nam pa prinese zelo dragoceno pomoč, ki jo lahko usmerimo naprej.
