Vtisi z obiskov družin, ki jih v Verigi dobrih ljudi opravljamo včasih tudi večkrat tedensko, so pogosto tako presunljivi, da jih težko opišem. Vsakič, ko govorimo o različnih tegobah in prikrajšanostih, ki družine v stiski privedejo do tega, da poiščejo pomoč, je pogled v njihova domovanja zares poveden. In ko ga okrepimo še s pogovorom in dokumentacijo, ni argumenta, ki bi zanikal resnico in potrebo po pomoči ali odmiku. S sodelavko sva tokrat pot načrtovali tako, da sva v dveh regijah obiskali kar devet družin, večinoma takih, ki so vse svoje delavno življenje usmerjale v dejavnost, ki je preživljala primarno, pa tudi širšo družino. Pomagala je tudi državi in družbi. In nihče od njih – po strokovnih priporočilih, ki smo jih prejeli za podporo in pomoč zanje – ni sam povzročil močnega zdrsa pod prag tveganja revščine in še globlje. Njihov večletni trud je bil zaradi zunanjih vzrokov povsem uničen in mnogi so ostali celo brez strehe nad glavo, ki so jo postavili sami. Koronski čas naplavlja sleherni teden po več takih primerov družin. Seveda so zato obiski na terenu nujni – kajti pročelja domov ne izražajo strahovitih stisk, ki jih doživljajo družine.
Obiski na terenu so celodnevni, pogosto pa se raztegnejo globoko v večer. Tudi tokrat je bilo tako.
Popolnoma založeni z živili, higienskimi pripomočki, oblačili, obutvijo in šolskimi potrebščinami, sva se najprej odpeljali na čisti konec dolenjske – že skoraj na meji s Hrvaško. Ustavili sva se pred urejeno hišo. Navzven je vzbujala vtis višjega bivalnega standarda. Več kot desetletje odrekanj, lastnih in kreditnih sredstev ter lastne gradnje sta starša vložila v to, da bi iz razpadajoče domačije za tri otroke napravila lep in varen dom. Hkrati pa jima je uspelo ustvariti tudi družinsko proizvodno podjetje, ki sta ga sočasno z gradnjo hiše postavljala na noge. Selitev je otrokom prinesla vsakemu svojo sobico, babici in dedku pa posebej prilagojen prostor, od koder je lažji dostop do vrta in pritiklin, ki sta jih bila vajena uporabljati. Toda materi in očetu je njuna dejavnost naložila tako velika bremena, da nista imela časa za otroke, pa tudi za svoj odnos ne več. Obveznosti se kar nekaj let niso več končevale z nočjo. Ne da bi mama in oče drug drugemu tožila, da utrujenost povzroča slabo počutje, sta nadaljevala, saj sta želela odplačati dolgove in poskrbeti za stabilnost poslovanja, ki bi ga nadaljevali otroci. Tedaj sta bila dva v srednji šoli, eden pa je zaključeval osnovno šolo. Tistega dne ne bodo pozabili. Mama je bila na poti in utrujena povzročila prometno nezgodo. Kot da to ni bilo dovolj, je v istem času oče doživel srčni zastoj. Oba sta se bojevala za preživetje, ki jima ga je povrnila vrhunska in hitra pomoč zdravnikov. Toda v času zdravljenja in okrevanja, ko drug za drugega nista niti vedela, so propadala njuna prizadevanja za uspešno poslovanje. Kajti vsa bremena posla so bila zgolj na njunih ramenih.
Predolgo je trajala rehabilitacija obeh, da bi zmogla še kar koli rešiti. Med tem sta umrla tudi dedek in babica. Otroci nastalih razmer niso zmogli reševati, saj jih starša nista vključevala v proizvodni potek.
Vsi trije mladostniki so naju veselo sprejeli, saj so se ta dan vsi šolali na daljavo. Hrepeneče so pograbili pakete s hrano in vse ostalo, kar sva pripeljali družini. In nisem mogla verjeti lastnim očem. Dekle je pograbilo zavitek toaletnega papirja, ga stisnilo k sebi in se v solzah zahvaljevalo zanj. Povedala je, da pri njih tudi toaletni papir ni več samoumeven, kajti večkrat zmanjka denarja tudi zanj.
In tako sva pogovor nadaljevali z otroki, ki so v vsaki zgodbi najiskrenejši, njihov pogled pogosto odkrije izvor stisk in marsikdaj tudi nakaže rešitve za nastale probleme. Spoštljivo do staršev in starih staršev so vsi trije predstavili svoja občutja ob odraščanju. Najlepše spomine so imeli na obdobje ranega otroštva, ko so še živeli v stari hiški, kjer so, ko je deževalo, podstavljali vedra, da bi postelje ostale suhe. Tam so vsi spali v eni sobi, na vzmetnicah na tleh, in se pred spanjem pogovarjali, zabavali in si predstavljali vsak svojo in skupno prihodnost. Pomagali so babici in dedku na kmetiji in starše pri gradnji hiše. Njihova obstoječa hiša je bila enostavno preveč zdelana, da bi lahko še naprej živeli v njej. V tistih časih sta bila oba starša vesela in se z njimi zabavala, tudi med delom, pogosto so skupaj prepevali. Lepo jim je bilo, ko so v kokošnjaku pobirali jajca in tekali za kozami in ovcami, jih pasli in se z njimi lovili. To obdobje jim bo ostalo v spominu kot najlepše otroštvo. Kajti ko so se preselili v novo hišo, ne mama in ne oče nista imela več časa zanje, za njihove stiske, za njihove uspehe. Usmerjena sta bila zgolj v delo, s katerim sta odplačevala njihov novi dom, proizvodnjo in prodajo. Nikoli v življenju niso skupaj odšli na kak izlet, kaj šele na počitnice. Postali so samorastniki. In ko se je zgodila tragedija, nihče od njih ni vedel, kako naj pomaga staršema pri poslih, ki sta jih uresničevala. Bili so povsem sami, izgubljeni in izpostavljeni vsem, ki so hodili k njim domov s pretnjami za plačila računov, dobavo blaga in poplačila dolgov. Strah ter skrb za starša in lastno preživetje sta vplivala na njihov čustveni svet in zaznamovala dotlej odlični učni uspeh. Stiska jih je spremenila. Naložili so si bremena in hkrati drug drugemu obljubili, da bodo pomagali staršema, ko si opomoreta od nezgode in bolezni.
In tista lepa hiša ni več njihov dom. Zasegli so jo upniki. Tako so zdaj najemniki v svojem lastnem domu, dokler ne najdejo druge strehe nad glavo. Toda v odročnem kraju ni stanovanj, ki bi bila na voljo. Nima jih niti občina. Mesečna najemnina je visoka in visoki so tudi drugi stroški. Trenutno jih ne zmorejo, pa čeprav mamica, ki se je vsaj delno pozdravila, kljub visoki izobrazbi opravlja čisto vsa priložnostna dela, vse dni v letu. Stroškov skupaj z dolgovi je enostavno preveč. Tudi za otroke ne zmorejo kriti nobene plačljive šolske obveznosti. Za zdaj ne. In komaj čakajo, da bodo ukrepi za preprečevanje širjenja koronavirusa odpravljeni in bodo otroci ob šoli lahko delali in zaslužili. Da bodo lahko, skromni kot so, združili začetek meseca z njegovim koncem. Na poti do tega cilja jim bomo stali ob strani v okviru programa Veriga dobrih ljudi za pomoč družinam v stiski. Otroci namreč poleg materialne in finančne pomoči potrebujejo tudi razbremenilne pogovore s terapevti, da bodo zmogli utrditi vero vase in neobremenjeno graditi svojo življenjsko pot.
Usmerjenost v reševanje družin tega dne je zmotila tragična novica. Ponoči se je ustavilo plemenito srce naše mlade strokovne sodelavke, mamice, žene, hčere. Bolečina v sporočilu njenega moža ni prevzela zgolj mojih misli in občutij ter se zajedla v vse pore mojega telesa. V sočutje z družino ob najtežji izgubi je zvlekla celo ekipo ZPM Ljubljana Moste-Polje. Preprosto ni mogoče doumeti, da naše drage sodelavke ne bo več z nami. Kako zelo težko sprejemam odhode staršev, ki za seboj puščajo nepreskrbljene otroke! Draga sodelavka, prijateljica in soborka Taja, hvala, da si del svojega življenja delila tudi z nami. Kako zelo te bomo pogrešali! Pogrešali tudi tvoje modrosti, prizadevnost, znanje, kreativnost in spodbudo, ki si jih delila z vsemi! Za vedno boš ostala v naših srcih in mislih.
