Osebni stik je ključen za razumevanje stiske
Z vsemi družinami, ki se obrnejo na naš humanitarni program in ustrezajo kriterijem vključitve, opravimo uvodni pogovor. Z njimi med pogovorom prepoznavamo glavne težave in stiske ter naredimo načrt za reševanje njihove situacije. Družine, ki imajo možnost priti do nas osebno, sprejmemo v prostorih v Ljubljani, z ostalimi pa se pogovorimo preko telefona. Skozi leta delovanja smo ugotovili, da je za vzpostavitev zaupanja in odnosa z družinami ključen osebni stik, zato s sodelavkami pogosto vključene družine obiščemo neposredno na njihovem domu. Tam še bolj podrobno spoznamo njihovo situacijo, vidimo, v kakšnih bivanjskih razmerah živijo, in navsezadnje zagotovimo, da so res upravičene do pomoči. Naši cilji na terenu so preprosti: poslušati, razumeti in pomagati.
V hladnem januarskem jutru smo se s sodelavkami odpravile na obisk družin iz jugovzhodnega dela Slovenije. Pripeljale smo se na majhno dvorišče, stopile iz avtomobila in tam so nas pričakali dva kužka, nekaj kokošk, mama in babica. Skupaj z njima smo s vstopile v hišo in takrat me je takoj preplavil občutek, kako utesnjeno in neudobno mora biti življenje v tistem prostoru.
Hiša, ki sta jo pred 20 leti kupila dedek in babica, je stara in nujno potrebuje obnovo. "Hišo obnavljamo skladno z našimi finančnimi zmožnostmi, a gre zelo počasi, saj nam konec meseca za obnovo zmanjka sredstev," nam pripoveduje mama. Kupljenega imajo že kar nekaj gradbenega materiala, vendar je celoten proces prenove zahteven, vseh del ne znajo opraviti sami, zato potrebujejo izvajalce. Tu pa nastane težava, saj nimajo dovolj sredstev za poplačilo le-teh.
Njihov bivanjski prostor je zaradi prenove tako močno zmanjšan in omejen. Babica in dedek spita v eni sobi, najstarejša hči ima majhno sobico, poleg tega pa je dnevni prostor le delno urejen. Starša in mlajša sinova skupaj spijo v eni sobi, v kateri je komaj dovolj prostora za manjšo posteljo in pograd.
Kljub precej drugačnim načrtom obnove si sedaj želijo, da bi čim prej prenovili otroške sobe, da bi vsak izmed otrok lahko imel svojo, pa čeprav majhno in skromno sobo, ter da dokončajo predprostor in s tem močno zmanjšajo toplotne izgube. Čeprav so bili prvotni načrti glede obnove precej drugačni, si zdaj samo želijo, da bi imeli otroci vsak svojo, vsaj majhno sobico in da dokončajo predprostor hiše ter si s tem zmanjšajo izgubo toplote. Ogrevanje imajo urejeno na palete, a ker je izolacija slabša, jih na leto porabijo veliko – tudi do pet ton.
Kljub temu da je družina povezana, je življenje v tako majhnem prostoru za vse precej naporno, še posebej za otroke, ki pa potrebujejo svoj prostor za učenje, igro in mir.
Skupaj z mamo in babico si ogledamo njihov dom, nato pa se usedemo za kuhinjsko mizo, da sta nam nekoliko bolj opisali njihovo trenutno situacijo. V majhni hiški torej biva razširjena sedemčlanska družina: mama, oče, trije šoloobvezni otroci in stara starša. Pokojnino prejema le dedek. Oče je zaposlen za polni delovni čas, mama pa zaradi nege in skrbi za dva bolna otroka prejema nadomestilo za izgubljen dohodek.
Bolezen otrok še dodatno otežuje situacijo
Najstarejša hči ima več resnih zdravstvenih težav in je zato spremljana pri različnih specialistih, poleg tega ne sme jesti glutena in nakup ustrezne hrane družini predstavlja še dodatne skrbi in finančno breme.
Ob pogovoru o zdravstvenih težavah hčere mama doda: "Vsak mesec moramo v Ljubljano, včasih večkrat. Vem, da je to zanjo nujno, ampak vsaka taka vožnja pomeni, da nekje drugje ne bomo zmogli plačati, saj je bencin drag, prav tako parkirišča. Ravno ta mesec nam po dolgem času ni bilo treba na pregled. Morda za nekoga zanemarljiv znesek, ki nam je ostal na računu, a za našo družino pravi manjši zaklad."
Najmlajšega otroka mama opiše kot prijaznega in zlatega dečka, ki ima močno izraženo motnjo koncentracije in hiperaktivnosti (ADHD). Ob nepričakovanih, težkih, čustvenih dogodkih deček postane impulziven in agresiven ter zato potrebuje 24-urno spremstvo in nadzor. Mama prizna: "Najhuje je, ko vidim, kako se bori s samim seboj."
Grožnja izgube doma
Obnova hiše in številne zdravstvene težave pa niso edine skrbi družine, saj je družina za prenovo hiše morala pred časom vzeti kredit, v zadnjem času pa so postopoma začeli nastajati dolgovi. Mama prizna: "Ko smo vzeli kredit, smo mislili, da bomo zmogli." Družina je že od nekdaj vajena skromnega življenja, a zaradi vsesplošne draginje in zmanjšanega prihodka mame v zadnjih letih so se začeli vrteti v začaranem krogu kolobarjenja s položnicami, nakupov hrane, plačila kredita in drugih izrednih stroškov. Kot da vse to še ne bi bilo dovolj, pa je oče v vmesnem obdobju za nekaj časa ostal še brez službe, kar je močno vplivalo na že pred tem skromen družinski proračun. A starša sta kljub vsem težavam na prvo mesto vedno postavila otroke in zdravje otrok tudi takrat, ko je bilo finančno najtežje, in tako je pogosto zmanjkalo za plačilo drugih obveznosti. Žal je prišlo celo do izvršbe na hipoteko, kar družino pušča z minimalnimi sredstvi in strahom, da lahko ostanejo brez strehe nad glavo. V maminih očeh se nabirajo solze, ki jih ni več mogoče skriti, njena stiska zaradi vseh nakopičenih težav je nepredstavljiva, njene misli težko še verjamejo, da bo tudi za njih počasi prišla drobna lučka upanja na koncu temnega tunela, v katerem so se znašli. S tihim in tresočim glasom pripomni: "Malo je manjkalo, da bi šla z otroki pod vlak." To priznanje me je globoko pretreslo. Težko je, ko se zaveš, kako obupana je morala biti, da so njene misli želele storiti kaj takega.
Starša se po svojih najboljših močeh trudita, da bi otrokom omogočila običajno otroštvo, in želita prikriti revščino, da otroci v šoli ne bi bili zaznamovani, a je to včasih težko.
Čez nekaj tednov gre eden od sinov s šolo na smučarski tabor. Stroške bodo poplačali tako, da so jih razdelili na več obrokov, težava pa je nastala, ko je bilo treba kupiti smučarsko opremo, saj je doma nimajo in si je v trenutni situaciji nikakor ne bi mogli privoščiti. Na srečo jim je priskočila na pomoč šola, tako da si bo sin celotno opremo izposodil tam.
Glavni cilj družine je trenutno poplačilo dolgov, da bi ohranili in si nato postopoma uredili svoj dom, pred izgubo katerega jih bo rešilo le poplačilo hipoteke v višini 14.000 evrov, dolg pa morajo odplačati do konca leta. Oče trenutno prejema plačo, z višino katere lahko mesečno odplačujejo le okoli 400 do 500 evrov, kar skupaj s prejeto dohodnino in regresom vseeno ne bo zadostovalo za plačilo celotnega zneska. Mama pove, da si samo želi, da ne bi ostali brez strehe nad glavo, in da po plačilu dolga nikoli več sploh ne bodo razmišljali o kakšnem kreditu, saj se "prehitro kaj zaplete". Kar pa ji daje upanje in zagon, je to, da ko mož ne bo imel več minimalnega dohodka, bodo imeli dovolj sredstev za plačilo vseh obveznosti ter še možnost nadaljevati z obnovo hiše.
Premagati sram in prositi za pomoč je najtežja naloga
Ob zaključku pogovora mama kar z malo ponosa pove: "Po več letih skrivanja in sramovanja sem si le upala zaprositi za pomoč, saj drugega izhoda niso več videli. Enostavno ne gre več skrivati, pač ne moreš plačati vseh položnic, ker daš denar nekam drugam, in potem padeš v začaran krog ter včasih dobesedno nimaš več za kruh."
Ob slovesu sem v maminih očeh opazila iskreno hvaležnost za naš obisk in upanje, da se bodo našle rešitve in se bo trenutna situacija razpletla dobro, kljub temu da je pred njimi še dolga in težka pot. Kljub vsem težavam, ki jih družina preživlja, je bila na njenem obrazu vidna sled upanja. In prav to upanje je tisto, kar tudi nas poganja naprej. Vedeti, da lahko s svojim delom vsaj malo olajšamo breme družinam, ki se znajdejo v najtežjih življenjskih situacijah.
