Sredina delovnega tedna na programu Veriga dobrih ljudi poteka nekoliko drugače kot preostale dni. Ob sredah imamo namreč uradne ure, na katere lahko družine brez predhodnega naročanja pridejo po nasvet, usmeritev ali želeno informacijo. Poleg uradnih ur ob sredah izvajamo tudi razgovore, na katere povabimo družine, ki živijo v Ljubljani in njeni okolici ter imajo možnost prevoza, z ostalimi, ki te možnosti nimajo, pa opravimo telefonski razgovor. Namen naših razgovorov je, da družine in njihove življenjske zgodbe boljše spoznamo, da jim predstavimo, na kakšne načine jim lahko prek humanitarnega programa pomagamo in da skupaj naredimo načrt reševanja njihove situacije.
Kot po navadi sem preteklo sredo v prijetnem sončnem jutru prikolesarila na delovno mesto in imela na začetku s sodelavkami krajši delovni sestanek, na katerem je vsaka izmed nas poročala glavna opažanja preteklih dni in kakšne delovne naloge so načrtovane za današnji dan. Ob pitju kave sem nato iz vlog prebirala opise družin, s katerimi se bom danes srečala. Ob zapisovanju opornih točk in vprašanjih, ki jih imam namen zastaviti družinam, me je zmotilo tiho trkanje na vrata. Odprla sem jih, pred menoj pa je nekoliko prestrašeno stala gospa. Povabila sem jo, da se usede in ji predstavila namen in potek razgovora ter jo spodbudila, da pove svojo zgodbo in zakaj se obrača na nas. Mami na začetku ni bilo lahko spregovoriti o svojih težavah in že v prvih stavkih je povedala, da se prvič obrača nekam za pomoč, saj sta bila z možem pred njegovo smrtjo tista, ki sta pomagala drugim. Pred njegovo nepričakovano smrtjo so bili srečna, povezana, materialno in finančno preskrbljena štiričlanska družina. Z možem sta vodila manjše podjetje, ki je kljub krizi in kasneje epidemiji dokaj uspešno poslovalo. Z možem sta kmalu po poroki prvorojencu vzela hipotekarni kredit in si z njim kupila stanovanje, po štirih letih se je družini pridružila še hčerka.
Živeli so složno življenje, sproti so plačevali vse obveznosti, si marsikateri vikend privoščili izlet po Sloveniji, otroka sta lahko obiskovala prostočasne aktivnosti, ki so ju veselile. Starša nista imela kaj veliko prihrankov, sta pa zaslužila dovolj, da ju ni bilo strah za prihodnost. Nihče od družinskih članov ni imel zdravstvenih težav, zato je bilo še toliko težje, ko je mama pred nekaj meseci prejela klic, da je njen mož doživel srčni infarkt. Kljub hitremu prihodu reševalcev mu žal ni bilo več pomoči. Šok, strah za prihodnost, nevednost kaj bo s podjetjem in kako bo naprej zmogla sama, so bili eni izmed mnogih neprijetnih občutkov in misli, ki jih je doživljala. Odločila se je, da bo podjetje zaprla in se zaposlila drugje, saj bo imela s tem večjo finančno varnost, čeprav bo plača manjša. Ob podpori ožje družine in prijateljev je plačala pogreb in manjši potrošniški kredit, ostali stroški pa so ostali isti oziroma zaradi draginje še višji. Mama zasluži malo kot več znaša slovenska minimalna plača, upravičena je do otroškega dodatka, pokojnine še ne prejema.
Ker nesreča včasih res ne počiva, je mama mesec nazaj prestala še operacijo kolena in je zato trenutno na bolniški odsotnosti ter posledično prejema še nižji dohodek. Ko poplača vse mesečne položnice, obrok kredita in ostale obveznosti, ji na računu ne ostane dovolj denarja za hrano in da bi lahko otrokoma plačala dejavnosti, v katerih sta uspešna, hkrati pa jima predstavljajo sprostitev in možnost druženja z vrstniki. Zelo jo je razžalostilo tudi dejstvo, da sinu in hčerki, ki sta kljub družinski tragediji zelo uspešno končala šolsko leto, ne bo zmogla kupiti manjšega darilca ali ju peljati na tortico. Močno jo skrbi tudi to, kako bo sinu, ki bo šolanje nadaljeval na poklicni šoli, kupila tehnični kovček in haljo. Mami trenutno največjo stisko predstavlja zmanjšan prihodek, na katerega ni imela vpliva in čakanje na prejemanje pokojnine, zato sem ji po koncu njene pripovedi razložila, kako ji lahko naše oblike pomoči olajšajo situacijo. Dogovorili sva se, da se bo glede kredita obrnila na našo brezplačno pravno pomoč in se pozanimala glede možnosti plačevanja manjšega obroka. Ob začetku šolskega leta bodo vsi trije člani družine začeli obiskovati terapije, saj je bila otroku nudena le v šoli, namreč čakalne vrste za psihologa so prek napotnice res dolge.
Mami bo po vrnitvi na delovno mesto in po začetku prejemanja pokojnine lažje, zato ji bomo do takrat nudili pomoč s prehranskimi paketi, otroka bosta prejela šolske potrebščine, sinu bomo tudi plačali opremo, ki jo bo potreboval ob začetku šolskega leta. Vključili ju bomo v program Botrstva in na letovanja. Z le nekoliko višjimi prihodki bo mama zmogla poplačevati izredne stroške, naše pomoči ne bo potrebovala več in ravno zato je pomembno, da se je družina na nas obrnila pravi čas. S tem bomo preprečili, da bi družina zdrsnila v revščino, ki pogosto postane dolgotrajna. Družini bomo pomagali v tem prehodnem obdobju, da se bo lahko postavila nazaj na noge.
Kljub težkim zgodbam v današnjem dnevu, je konec delovnika razbistrila in razveselila novica mamice, ki se je v naš humanitarni program vključila prejšnje leto. Z Anito sva enostarševsko družino obiskali lani proti koncu leta, vse do danes pa smo ji preko Verige dobrih ljudi nudili materialno, finančno, pravno in psihosocialno pomoč. S pomočjo donatorjev smo ji s pohištvom opremili starejšo hiško, v kateri živita s sinom in uredili IR panele, saj sta bila čez zimo večkrat na mrzlem. Mama je v preteklosti zaradi izgube službe in dolgov, ki jih je pustil bivši partner in s katerim se je razšla zaradi nasilja, zapadla v stisko.
Z našo spodbudo in svojo veliko motivacijo je zdaj uspešno zaključila poklicno izobraževanje in bo v naslednjem tednu začela opravljati poklic, ki si ga je že od nekdaj želela. Z zaposlitvijo in posledično višjim prihodkom bo lahko v prihodnjih mesecih odplačala še preostanek dolgov in življenje s sinom nadaljevala brez humanitarne pomoči. Mamica je ob terenskem obisku povedala, da s sinom nista bila nikoli skupaj na morju, zato smo jo predlagali donatorju, ki nam je ravno v ponedeljek ponudil možnost, da bi več družinam omogočil brezplačno bivanje v njegovem apartmaju na slovenski obali. Mama je njegovo ponudbo sprejela odprtih rok, razplet zgodbe družine pa sem z veseljem sporočila še preostali ekipi sodelavcev. Takšne in podobne zgodbe dokazujejo, kako pomembno je opolnomočiti družine, ki se zaradi različnih dejavnikov znajdejo v stiski, jih podpreti in jim pomagati celostno. Vse našteto nam brez pomoči donatorjev ne bi uspelo, zato en velik hvala v imenu družin in celotne ekipe Verige dobrih ljudi.
