Bila je ena od štirih otrok. Oče je bil gradbeni delavec na cestiščih – v preteklosti so temu poklicu dejali cestar. Mama pa je skupaj z otroki pridelovala zelenjavo in gojila prašiče in govedo. Zaslužek je komaj zadoščal za preživetje vseh otrok in menjavo kakega okna ali tal v stari vaški hiši. Otroci, med katerimi je bilo komaj leto in pol razlike eden do drugega, so tako tudi zaključevali osnovno šolo. Prav vsakega od njih je oče usmeril v nadaljevanje šolanja na srednji gradbeni šoli. Fanta sta postala zidarja, dekleti pa gradbeni tehnici. Prav nihče od njih do svoje polnoletnosti ni doživel niti druženja z vrstniki, kaj šele počitniških doživetij. Te so bile namenjene opravilom na polju, v hiši, hlevu. In otroci so bili drug drugemu edina družba. Vsak od njih pa je želel čim prej od doma.
Lia je bila prvorojenka, zato tudi najbolj obremenjena. Starši so jo imenovali Trma. Pa ni želela nič drugega kot uresničiti svoje danosti hitrega in dobrega pomnjenja, umetniškega navdiha in želje po študiju. Starša je v nadaljevanje šolanja nista pustila in oče ji je našel delo v gradbenem podjetju. Kjer pa se je že prvo leto tako dobro uresničila, da so ji sami predlagali študij arhitekture. Štipendije ji žal niso ponudili. Ob vpisu na fakulteto si je našla delo. Ob koncih tedna je stregla in čistila, da je lahko poravnala stroške bivanja v študentskem domu, kjer je kaj hitro spoznala partnerja. Ni še zaključila študija, ko je iz ljubezni na prvi pogled študentski par obogatila hčerkica. Poroka je bila skromna, sobica, ki sta jo najela za skupen dom, pa še bolj. Življenje z otrokom ob študiju je terjalo več sredstev, kot sta jih mlada starša zmogla. Dogovorila sta se, da se mamica zaposli, očka pa dokonča študij. Kmalu se jima je rodil še en otrok. V času novega rojstva je mož uspešno zaključil študij in takrat ugotovil, da ga družinsko življenje utesnjuje. Predlagal je ločitev, ki je Lia ni sprejela. Postal je nasilen do nje in otrok. In ko se je to večkrat ponovilo, se je sama z otrokoma znašla v varni hiši. Sama za vse.
Ponovno se je postavila na noge. Neskončno odrekanja je bilo potrebno, da je zmogla ob skrbi za otroka še magistrirati, vendar ji je uspelo. Imela je zares nizko plačo, s katero so komaj preživele, ampak so, samostojno. Bila pa je vesela in hvaležna, da je imela vsaj zaposlitev.
Ko so nastopile izredne razmere zaradi pandemije, je tako kot mnogi v naši deželi, ostala brez dela in zaslužka. Znašla se je v spiralni negotovosti. Tudi starša, zdaj že precej bolna, ji nista zmogla pomagati. Svojo stisko je zaupala pediatrinji svojih otrok, saj sta pogosto obolevala. In zdravnica jo je usmerila na ekipo ZPM Moste-Polje, Verigo dobrih ljudi in Botrstvo v Sloveniji.
"Sram me je prositi, veste. Ampak moja otroka hrepenita po jogurtu in mleku. Jočem, ker jima ne morem privoščiti niti tega. Tudi do vas sem se pripeljala z avtoštopom, saj ne zmorem kupiti niti avtobusne vozovnice. Sem pa v tem času, ko ni zares ničesar za v lonec, z otrokoma raziskala naravo in ugotovila, da so travne bilke odlične za pripravo zelenjavnih juh. Od tega živimo. Tudi iz kislic lahko naredim užiten burek, lakoto otrokoma potešijo tudi gozdni sadeži. Res mi je hudo. Verjemite, iščem delo, vem, da ga bom našla. Le tale, tale čas ...!" Pogled je imela usmerjen v tla. In na tleh se je nabirala lužica solz.
Mamico smo takoj opremili s hrano, higienskimi pripomočki, oblačili in obutvijo za otroka, poravnali najnujnejše položnice, otroka vključili v program Botrstvo. Ravno ko sva zaključili razgovor, me je poklical znanec in za družino našega vsakdana ponudil svojo garsonjero ob morju za konec tedna. Stekla sem za mamico, ki je odhajala, jo povabila nazaj v pisarno in ji predstavila ponudbo. Zajokala je od veselja in hvaležnosti, saj niti sama še nikoli ni bila na morju, kaj šele z otrokoma. Tako zelo me je ganila, da sem komaj izdavila, da jim želim čudovit konec tedna in ji v roke stisnila list s podatki znanca.
V mislih na mamico, ki bo prvič v njenem življenju – pa se bliža štiridesetim letom – doživela dva razbremenjujoča dneva ob morju, z njo pa bosta tudi njena otroka, se pred menoj pojavljajo obrisi staršev in otrok naših humanitarnih baz, ki bi tudi potrebovali vsaj kratek oddih. Zato sem hvaležna pokoronskim ukrepom države, ki nudijo bone za krepitev domačega turizma. Močno upam, da jih bodo družine izkoristile. Hkrati pa se zavedam, da bi marsikdo od njih, če bi obstajala možnost, bone unovčil za osnovno preživetje, kajti družin, ki se v sramu in strahu obračajo po pomoč, je vsak dan več. Tistih, ki so doslej zmogle same poskrbeti zase. Takih, ki so obvladovali stanje, čeprav so živeli iz rok v usta, ki si zato, da bi ne bili komurkoli dolžni, niso upali privoščiti niti enega izleta, kaj šele dopusta. Mnogi starši s svojimi otroki med počitnicami intenzivno iščejo možnost dodatnega zaslužka, da so zmogli nakupiti šolske potrebščine, oblačila otrokom, kurjavo. To so družine, ki vstopajo v naša življenja od vsepovsod. Ki nimajo prav nobene izkušnje v iskanju pomoči, ne v humanitarnih organizacijah in še manj na uradnih institucijah. In ker so zares opravičene zanjo, jih usmerjamo v pomoč tudi tja. Prepogosto pa naletijo na neažurnost pa tudi neodzivnost. In jih razumemo, ker so v preveč primerih tudi za naše intervencije nedosegljivi. In to so starši, ki za stanje, v katerem so se znašli, iščejo odgovornost v sebi, kajti ne zmorejo razumeti nenadnega kolektivnega stanja. Skupaj z njimi se podajamo spremenjenemu načinu življenja nasproti, ki predstavlja novo realnost, v kateri je resnično potrebno, da se z družino ukvarjamo, ji prisluhnemo in pomagamo, ne samo finančno, z brezplačno pravno pomočjo in svetovanjem, temveč tudi in predvsem s psihosocialno pomočjo – kot to nudi program Verige dobrih ljudi.
Ko obravnavamo usode posameznih staršev, ki so jim okoliščine zaustavile korak v preživetje, družine nehote enačim stanje z leti 2008 pa nato 2012 in naprej, ko je naša domovina doživela popoln gospodarski in socialni zlom. In me resnično skrbi, kaj prinaša nova jesen, če bo ta koronavirus še naprej ustavljal gospodarski utrip. Ob njem pa se krepijo še slabe zaposlitvene prakse, ki družine spravljajo v strahoten obup.
V tem času se otroci iz vseh krajev Slovenije že potapljajo ne le v morje, pač pa tudi številne izkušnje in doživetja v Zambratiji, Kranjski Gori, Pomurju, Primoski, Notranjski – v potovanjih po Sloveniji, počitniškem varstvu z lokostrelstvom, jahanjem konj, kopalnimi počitniškimi izleti in še in še.
Cela ekipa animatorjev, vzgojiteljev, terapevtov, pedagoških vodij ZPM Moste-Polje se predaja doživetjem otrok v upanju, da bomo lahko v tem poletju opremili z lepimi izkušnjami in okrepili zdravje vsem otrokom naše humanitarne baze in vsem, ki so jih starši prijavili v naša počitniška doživetja. Potrebujejo jih. Bolj kot kadarkoli prej. Zato tako zelo upam in verjamem, da otrokom teh doživetij ne bo ustavil ali pokvaril novi preteči val koronavirusa. Zato, ker vem, da se bodo od vsepovsod, kjer doživljajo delček počitnic z nami, domov vrnili zdravi, močnejši in bogatejši za najlepša doživetja tega časa.
KOMENTARJI (66)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.