Na božični večer, ko že sama prisotnost vseh članov moje družine zbuja čarobnost in ljubezen drug do drugega, pa hkrati hvaležnost, da nam je dano biti drug ob drugem, ne zmorem utišati ali preprosto odklopiti telefona. Ne zmorem. Kajti ob hvaležnosti, da nam je dano biti ljubeče in razumevajoče skupaj, se vselej poraja tudi misel na vse tiste, ki jim v danem trenutku ni toplo in tudi ne lepo. Da njihove, četudi skromne želje niso uresničene in z ljubečimi nevidnimi nitkami niso povezani s svojimi najdražjimi. Da namesto v toplih in praznično okrašenih domovih samevajo v hladnih, neprimernih stanovanjih ali hišah ... Zato, ko se večer preveša v noč, družinskemu vzdušju navkljub, pogledam v ekran, kjer nas in me že mnogo let zapored pričakajo trpka in grozeča sporočila ljudi v stiski, ki pritegnejo vso pozornost, podkrepljeno z odgovornostjo.
Prav vsak član ekipe ZPM Ljubljana Moste Polje, s prostovoljci in donatorji vred, ob izjemni podpori medijev, čuti podobno. Zato se v tem času tako zelo povečajo prizadevanja in trud, da v temnih mesecih ujamemo čim več otrok, mladih, družin in posameznikov, ki ne živijo družbene enakovrednosti. Trud, da jim pričaramo take praznike, ki bi jih družinsko in družbeno povezali z vsemi nami! V eni sami želji, da bi ljubezen sočloveka, notranji mir in hvaležnost življenja samega občutili prav vsi.
Pa vendarle trud ne doseže vseh. Še posebno ne tistih, ki svoje stiske skrivajo pred svojci, prijatelji, sodelavci in znanci. In se njihova potreba izpovedati bolečino zbudi prav na božični večer. Kako naj si drugače razlagam številna pisma, iz katerih vejejo bolečina, obup in želja po odhodu za mavrico. Ko napisane besede kričijo po tem, da se nemudoma povežeš z vsakim od njih. Da takoj občutijo skrb za njihovo počutje in življenje. Da občutijo, da je nekomu mar zanje. Da so vredni ljubezni, ki je gorivo vsakega živega bitja.
Letošnji temni meseci nam prav vsak dan navržejo ogromno takih zgodb. Resno me skrbi, kaj šele bo. Spomnim se nekaterih sporočil iz preteklih let: recimo enega od lanskih pisem – očka, samohranilca dveh otrok. "Otroka spita. Za večerjo smo spili čaj in pojedli vsak svojo makovko. Le to sem jima zmogel kupiti. Potem smo odšli spat. V zakonsko posteljo smo legli vsi skupaj. In otroka spita. Sam pa že dolgo ne morem več. Kje sem napravil napako, da ne zmorem našega preživetja. Najbrž zato, ker sem po tem, ko nas je zapustila žena in mama otrok, vzel kredit in poskušal prenoviti naš tako zelo dotrajan dom? Le gradbeni material sem kupil. Vse ostalo se trudim postoriti sam. In ko so mi pričeli odtegovati obroke kredita, sem ugotovil, da ne zmoremo preživeti z ostankom moje skromne plače. Otrokoma že dolgo ne morem kupiti oblačil, ker sta sedanje močno prerasla. Pišem jima opravičila, ker ne morem plačati športnih in kulturnih dni in šole v naravi. Ostajata doma. Dolg imam celo za šolsko prehrano. Doma imamo en skupen obrok. Mesa ne jemo, ker ga ne zmorem kupiti. Zelenjavo skušam pridelati sam. Še dobro, da imata rada krompir. Staro vozilo je v okvari – nimam denarja, da bi ga lahko popravili. Pa saj nimam sredstev niti za gorivo, ki bi mi omogočalo, da bi hitreje prišel na delo in se prej vrnil domov. Vsaj na mrzlem nismo. Ker pobiramo palete in zaboje in sem in tja privlečemo kakšno podrto drevo. Kurimo samo v kuhinji. Malo toplote gre vseeno tudi v sobo. Vajen sem dela, vajen garanja, ampak težko prenašam, da se ljudje obračajo od mene proč. Da moja otroka nimata prijateljev. Da nista nikamor povabljena in tudi k njima noben od vrstnikov ne pride. In večkrat doma jočeta, ker ju vrstniki zbadajo, češ kakšna oblačila imata. Telefonov nimata. Saj jih tudi ne potrebujeta, ampak – ne vidim, zanju ne vidim prihodnosti v stanju, v kakršnem smo. Boli me duša, boli srce. Nikoli nisem nikogar za nič prosil. Tudi tokrat ne želim prositi za drugo kot to, da poskrbite za moja otroka. Enkrat sta bila z vami na morju. Bilo jima je zelo lepo. Sam ne vidim več smisla tega življenja. Vem, da bo otrokoma lažje brez mene. In povejte jima, da odhajam z ljubeznijo od njiju in samo zato, ker jima bo brez mene bolj lepo ..."
Spominjam se tudi krikov mame po telefonu, ki je kolebala med življenjem in smrtjo, ker je ostala ogoljufana, brez slehernega centa, z goro neplačanih položnic in rubežniki na vratih.
Še je bilo pisem obupa in bolečine, pa klicev ljudi, ki so res prišli do točke, da jim nič več ni bilo pomembno, samo rešiti so se hoteli vseh skrbi in bremen, ni jim bil pomemben način in njihova zapuščina ter posledice, ki bi jih občutili najdražji. Nihče od teh ni ostal brez odgovora tisto noč. Česar nisem zmogla rešiti sama, sem poskusila z institucijami, z našimi terapevti, potem pa smo se s sodelavkami na božični dan odpravili k njim domov. Z vsem, kar smo lahko odpeljali s seboj, da smo rešili najhujšo stisko, s hrano, priboljški za otroke, darili in higienskimi potrebščinami. Na ta način so najprej začutili, da nam je mar zanje in da jih ne bomo pustili same. Z njimi smo reševali situacije vse leto, dokler so nas potrebovali.
Prav zato se skupaj s sodelavci, pa vsemi vami, na ZPM Moste-Polje, v Verigi dobrih ljudi in Botrstvu, dan in noč trudimo prižigati lučke v temi. Odeti vse otroke, mlade in družine v toplino doma in ljubezni. Trudimo se, da bi družine lahko praznike preživele združeno, ljubeče in hvaležno. Da bi občutili toplino, ki jo delimo mednje. Zato tudi vas, dragi bralci, pozivam, da delite toplino to zimo med tiste, ki je ne občutijo. Vsak cent, vsak prispevek, ki ga usmerimo naprej, šteje.
Srečno, ljubeče, zdravo, varno, solidarno in dostojno novo leto želim vsem in vsakemu posebej. Obenem se z dna srca zahvaljujem vsem, ki vam je mar za sočloveka, ki se skupaj z nami trudite za enakovrednost vseh ljudi in dobro družbo. V imenu ekipe ZPM Ljubljana Moste Polje srčna hvala.
