Pozdravljeni, vsi, ki boste brali moje pismo. Večer je, ravno sem prišla iz službe. Družina, vidim, je že povečerjala, v otroški sobi je luč, mož pa me čaka v dnevni sobi, lep miren večer ...
A žal ni bilo zmeraj tako. Pred dvema letoma je moja družina bila bitko za preživetje. Tako kot večina družin sva si z možem pred desetletjem začela ustvarjati dom in družino. Nakup parcele s kreditom in kredit za gradnjo hiše. Ne rečem, da ni šlo, nobeden od naju ni zapravljal. Med počitnicami smo šli za nekaj dni tudi na morje...
Ampak usoda je hotela, da sem zbolela. Nič resnega, sem se tolažila, a ni bilo tako. Postopoma ti začne postajati jasno, da čez noč ne bo šlo. Pa se je začela moja bolniška. Nadomestilo je bilo majhno in moj kredit je moral začeti plačevati mož, pa še svojega. Nekaj mesecev je še nekako šlo, potem pa vse težje. Položnice so ostajale, terjatve iz banke so bile neusmiljene, denarja ni bilo ne za kruh ne za bencin. Vsak mesec sem morala na kontrolo k zdravniku – si predstavljate, kako hudo je, ko nimaš niti evra za parkirnino? Otroku sem razbila hranilnik, preštela vse kovančke in obljubila, da jih bom vrnila.
Hrana doma je bila enolična ali pa je sploh ni bilo. Nekaj zelenjave smo pridelali doma. Najbližje prosiš za pomoč, pa ti obrnejo hrbet ... Nikoli ne bom pozabila besed svojega otroka: "Mami, zakaj pa mi ne jemo več skupaj za mizo?" Odgovor vsi poznate: "Sem že jedla" ali pa "Nisem lačna".
Po polletni bitki za preživetje je službo izgubil še mož. Pojavila se je korona. Začelo se je učenje na daljavo. Kupiti je bilo treba še zmogljiv računalnik. Moje zdravje se ni izboljševalo. Skrb, obup, žalost in strah so še povečali moje težave, ampak vedno je bilo treba zbrati moči za nov dan in nasmeh za otroka. Z možem sva prodala že večino vrtnih in gospodinjskih orodij, da sva lahko plačala položnice. Banka je terjala svoje – sicer je bil možu omogočen zamik plačila kredita oziroma moratorij, vendar je bilo visoke obresti treba plačevati vsak mesec.
Po pomoč sem se obrnila na CSD. Že tako obupana, brez moči, bolna in prestrašena sem naletela na nič kaj prijazen odziv. Nikoli nisem prosila pomoči. Sem ena tistih, ki pomagajo vedno in vsakomur, bodisi s hrano in oblačili ali pa denarno. Pričakuješ, da ti bodo center kot ustanova in njegovi zaposleni pomagali, te pomirili in ti dali upanje, pa sem bila napadena, češ jaz ne spadam tja. Po opravljenem protokolu in izpolnjevanju obrazcev so mi obljubili, da bom, če bom izpolnila pogoje, dobila enkratno denarno pomoč. Dopovedovala in razlagala sem jim, da mi bo denar vzela banka in da pomoč potrebujem zdaj, ne čez mesec ali več, a niso prisluhnili. Na CSD-ju zahtevajo potrdila o porabljenem denarju. Razumem, a kljub vsem vidnim dokazilom, da sva oba z možem imela blokiran račun, se jim ni dalo nič dopovedati. Zahtevali so celo, da prodava avto in tako odplačava dolgove. Porinili so naju v prepad in nama potem ponudili roko rešitve. Hrano sem prosila še pri Rdečem križu, a so mi rekli: "Vas pa še ne poznamo," ko bom prišla na vrsto, bom dobila svoj paket. V košarice Karitasa, Rdečega križa in Anine zvezdice sem vedno položila vsaj del hrane, ki sem jo kupila.
Sprašuješ se, kdo je tu zatajil – država, zakoni, način dela? Ljudje so izgubili sočutje do sočloveka, odgovorni se izogibajo resnici. Starejši trpijo, mladi obupavajo, družine razpadajo, krivda se vali na druge, nihče pa ne prevzame odgovornosti. Posameznik je prepuščen na milost in nemilost sebi in svoji moči. Samomorov je vse več, med ljudmi ni več strpnosti, spoštovanja, sočutnosti in solidarnosti. Vsi smo samo še nekakšni roboti, ki nas obravnavajo po nastavljivem programu.
Vsa obupana in prestrašena zaradi slabih izkušenj s CSD-jem sem z zadnjimi močmi poklicala ZPM Moste-Polje.
Zelo me je bilo strah povedati resnico, saj je bilo iz besed na CSD-ju razvidno, da sem oziroma smo sami krivi za nastalo situacijo. Kaj mi bodo rekli, me bodo žalili, zasliševali, mi očitali? Vse to mi je rojilo po glavi.
S tresočo se roko sem tipkala številke in na smrt me je bilo strah. Glas na drugi strani slušalke mi je dal vedeti, da se lahko pomirim. Prijazna gospa me je poslušala – mojo zgodbo, moj obup, mojo nemoč. Njene besede so name delovale pomirjajoče in pogovora ni in ni bilo konca. Sicer sem ves pogovor jokala, a me je poslušala. Dala mi je vedeti, da nisem številka, ki bo obravnavana čez tri tedne ali več, ampak takoj zdaj, že danes. Če me kdo vpraša, kaj je odrešenje – zdaj ga poznam.
Tistega dne sem dobila kar nekaj klicev iz ZPM Moste-Polje. Počasi sem začela verjeti, da ne bodo prelomili obljubljenih besed.
Še isti dan so mi nudili psihološko pomoč. Otroku so nudili vso podporo pri učenju na daljavo. Po vseh zbranih podatkih smo začeli urejati svoj finančni položaj, vsak dan kaj novega. Možu so nudili brezplačno pravno pomoč zaradi nepravilnega odpuščanja delavca v delavnem razmerju. Uspešno smo rešili postopek denarne kazni, ki je pokazal, da je delodajalec svojo kazen prenašal na takrat še zaposlenega moža.
Takoj so mu plačali zdravstveno zavarovanje, vse neplačane zapadle položnice so bile takoj poravnane.
Niti en dan nisem bila sama. Z ZPM-jem smo sodelovali po telefonu ali e-mailu. Njihova terenska ekipa nas je obiskala na domu in nam pripeljala hrano. To snidenje mi bo za vedno ostalo v spominu. Prejeli smo tudi bone za hrano. Prišla sem do terapevta, s katerim še vedno sodelujeva. Po takem zlomu se ne pobereš hitro in njihovi strokovno usposobljeni ljudje poskrbijo, da se rehabilitiraš. Spet dobiš občutek vrednosti.
Služba me po okrevanju ni čakala. Brez zadržkov so mi povedali, da lahko nadaljujem bolniško ali pa grem delat drugam. Žal je takih delodajalcev čedalje več.
Niso me zlomili.
Okoli sebe sem imela ljudi, ki so mi nudili vso moralno podporo. Že po tistem prvem klicu na ZPM sem vedela, da ne bom odrinjena v čakalno vrsto, ne bom potisnjena na rob prepada ali celo vanj.
Vsem družinam, ki so v stiski, v kakršni sem bila jaz, in posameznikom, posebej vsem mamicam, sporočam: Zberite pogum, ne odlašajte predolgo, pokličite ZPM Moste-Polje. Zaradi svojih otrok ne smemo dovoliti, da bi težo bremen nosili oni in da bi jih to za zmeraj zaznamovalo.
