Žalosten je pogled na porjavelo in odpadlo drevesno cvetje, ki ga je pomorila zmrzal, s tem pa velik del sadjarjev potisnila v še težje razmere od tistih, ki jih je povzročil že koronavirus.
Zares ni dneva, ko se v Verigi dobrih ljudi ne bi soočali z velikimi stiskami državljanov, tudi kmetov in sadjarjev, ter jih reševali. Ti so še pred letom dni prizadevno skrbeli zase, za svoje družine in svojce, pa tudi za druge. Mnogi izmed njih so v naših humanitarnih programih sodelovali tudi kot donatorji.
Še kako dobro razumem, da jih je finančni zdrs pod prag preživetja, za katerega sami niso krivi, dobesedno pogubil. Oslabil je njihovo moč, samopodobo, družinsko skupnost in družbeni ugled ter jih postavil v položaj, ki si ga prej niso mogli niti zamisliti. Počasi in vztrajno je novo družbeno stanje ustvarjalo njihovo osamelost. Ta ni bila zgolj posledica ukrepov, pač pa za njo stojita samoizločanje in samoizključevanje. Stanje, v katerem so se znašli, je mnoge, ki so se dotlej preživljali tudi z lastno dejavnostjo ali delom, preveč zaznamovalo z neuspehom, padcem samozavesti, krivdo in samoobsodbo. Odvzelo jim je pogum, da bi lahko sami kar koli storili za izboljšanje stanja. In – kar je zares hudo – otrokom je naložilo breme skrbi za starše in preživetje lastne družine. Mnoge izmed teh družin, ki niso krenile po nobeni poti reševanja lastnih finančnih ali drugih stisk, so se pogrezale v spiralo obupa, ki je posrkala vase cele družine. Danes na Komisiji za humanitarna vprašanja Verige dobrih ljudi tako kot vsak teden rešujemo zares veliko, preveč takih in podobnih zgodb.
Le ena izmed njih je Jurijeva. Imel je posel, ki ga je zares dobro obvladoval. Lahko bi dejali, da je bil tudi neke vrste inovator socialnega podjetništva. In ker mu je šlo zares dobro, sta skupaj z ženo sklenila, da ga bosta razširila. Oba sta se zadolžila za nakup primernih prostorov, hkrati pa sta poskrbela tudi za ureditev lastnega doma. Jurij je ves svoj delovni, pa tudi prosti čas usmerjal v rast podjetja, vanj pa je vključeval tudi ženo in oba osnovnošolska otroka in zraven občasno privabil še prijatelje in znance. Dobro jim je šlo. Imeli so dovolj za preživetje ter za redno odplačilo dolgov in sprotnih življenjskih stroškov. Kakšnih večjih razvad si še niso privoščili, jim je pa bilo omogočeno o njih sanjati in jih za prihodnost tudi načrtovati.
In doživel je prvi val novega koronavirusa, hkrati z njim pa ukrepe za preprečevanje njegovega širjenja. Prav tedaj je Jurij poplačal vse obveznosti za tekoči mesec, ostalo mu je še za osnovno preživetje. Družina se je pogumno soočila s stanjem in vsem svojim znancem in prijateljem svetovala, naj se držijo ukrepov, da bi virus čim prej omejili in bi bila delo in zaslužek znova mogoča. Minila sta dva meseca in Jurij je imel težave s poplačilom dolgov in fiksnih stroškov svoje dejavnosti. Pokriti ni zmogel niti življenjskih stroškov. Z ženo sta poskušala upnike prepričati, da bo vse poplačano za nazaj, ko bo dejavnost znova zaživela in bodo smeli delati in služiti.
Ukrepe je država lani čez poletje resda omilila, toda dejavnost, ki jo je Jurij tako požrtvovalno razširil, ni več privabila interesentov. Še več: tudi tisti, ki jim je bila važna skrb zase, si niso mogli privoščiti storitev, ki jih je nudila Jurijeva dejavnost. Komaj se je pretolkel skozi poletje – brez počitnic, brez načrtovanih družinskih dejavnosti, kajti pripravljal se je na nov zagon dela jeseni. Takrat pa so spet začeli veljati ukrepi za zajezitev širjenja virusa. Jurij je prosil banke za moratorij odplačila svojih dolgov. Vse so terjale sredstva za odobritev moratorija. Če je hotel poplačati fiksne stroške in tekoče položnice, mu je denarja zmanjkalo. Pričelo ga je dušiti. Vse nakopičene težave je doživljal kot nekaj, kar se je zgodilo po njegovi krivdi. Ni več vedel, kam in kaj naj s seboj. Skrival se je celo sam pred seboj. V družini so naraščale napetosti, ki jih ni znal premagovati. V jesenskem obdobju je delo izgubila tudi žena. Ni zadostovala pomoč države ob razglašenih ukrepih, prihodek je bil veliko premajhen za obveznosti, ki bi jih morali poravnavati. In ne Jurij ne njegova žena nista niti pomislila, da bi odprla katera koli vrata za finančno pomoč ali za pomoč v zvezi z duševno stisko, ki ji je Jurij podlegel.
Napetost v družini je naraščala, najbolj pa sta jo čutila otroka. Nista več zmogla slediti pouku na daljavo, saj sta se nenehno ukvarjala le s tem, kako pomagati staršema in omiliti napetost, ki je tako zelo razjedala prej ljubečo družinsko skupnost. Družina je bila povsem zaprta sama vase in pozabljena od vseh, s katerimi je še pred meseci delovno in zasebno prijateljevala. Zato sta otroka, čeprav nista zmogla slediti pouku na daljavo, komaj čakala odprtje šolskih vrat, da bi lahko svojo stisko končno delila s sošolci.
Po dolgih mesecih so se končno odprla tudi šolska vrata. Tisto jutro sta zadušljivo breme družine otroka ponesla na pot do šole. Mamica, ki je želela z njima deliti veselje, ju je komaj dohajala. Ko so se poslovili, pa se je mama sklenila podati še na dolg sprehod in v naravo odložiti svoja bremena.
Domov se je vrnila po več urah hoje. Ko je odprla vhodna vrata, je zagledala kaplje krvi. V šoku jim je sledila in v otroški sobi ugledala okrvavljenega Jurija z nožem v roki. Hotela ga je rešiti, zgrabiti nož, ampak Jurij je želel z zadnjimi atomi moči zadržati nevarno orodje in nehote zamahnil proti ženi, ki je utrpela hude poškodbe vratu.
Na grozljiv prizor sta naletela otroka, ki sta ta dan k sreči imela skrajšan pouk, in poklicala pomoč.
Oba starša sta ob izjemni pomoči zdravstvenega osebja preživela. Okrevanje je bilo dolgo, posledice pa so za vso družino izjemno hude.
Živimo v časih, ko se za zaprtimi vrati domov skrivajo zares nepredstavljivo težke usode otrok, družin in posameznikov. Marsikomu se je zgodil finančni, poslovni in življenjski zdrs – pa ne po lastni krivdi. In premnogim se je življenje obrnilo na glavo. Ni res, da epidemija in z njo povezani ukrepi niso nič takšnega, kar se ne bi dalo zdržati in preživeti. Velikemu delu prebivalcev naše države – gotovo pa ni dosti drugače v tujini – je prav ta čas navrgel toliko bremen, da jih sami ne zmorejo nositi. Družine zgubljajo stik s prijatelji, s socialno mrežo, ki bi jim morda lahko pomagala v najtežjih trenutkih, čeprav morda zgolj s pogovorom. Zato poziv vsem! Pristopajmo k ljudem, ki se umikajo v osamo in nikoli nikogar ne sodimo, saj ne poznamo posameznikovega čustvenega sveta, prizadevanj in vrednot! Če smo v stiski, pa odpirajmo vrata za vsakršno pomoč povsod, kjer so za njimi ljudje, ki razumejo, slišijo, pristopijo in pomagajo. Vendarle gre za največjo dragocenost in bogastvo vsakega časa in prostora. Za vaša in naša življenja.
