Otroci revščino dojemajo kot krivičnost sveta

"Revščina v Sloveniji danes je vsekakor nekaj drugega, kot je bila v mojem času, ko sem bila otrok. Ali kot je na primer revščina v Indiji," o tem, da revščina nima le enega obraza pripoveduje dolgoletna predsednica Slovenske filantropije Anica Mikuš Kos. "Jaz se spominjam časov, ko so otroci hodili bosi v šolo in so si greli noge v šoli. Kriteriji revščine pa se spreminjajo tudi glede na ekonomsko stanje posamičnih držav. Zdaj v Sloveniji nihče ne umira od lakote zaradi revščine, tudi otroci ne umirajo zaradi bolezni, ker ne bi imeli dostopa do zdravstvene oskrbe." 

A vse to ne pomeni, da revščine pri nas ni, le kaže se precej drugače kot nekoč in drugače jo občutijo predvsem naši otroci, poudarja Mikuš Kosova. Socialne razlike predstavljajo stvarne omejitve: slabšo hrano, slabše stanovanje, slabše možnosti šolanja. "Imajo pa še nek drug učinek, ki je zelo pomemben, ki je bil nekoč mnogo manj izražen. Gre za to, da danes revščino otroci doživljajo kot socialno krivico, kot krivičnost sveta. Nekoč je bila razdelitev med revne in bogate normalno stanje stvari, danes govorimo o enakih možnostih, enakopravnosti, o tem, da imajo otroci pravice. Seveda je to delno res. Nedvomno je otrokom bolje, kot je bilo, ne moremo pa govoriti o socialni pravičnosti in enakosti. In to otroci zelo hitro začutijo."

A spremenilo se je še nekaj drugega. To, kako dojemamo revščino. Danes ima revščina še dodatno moralno in vrednostno konotacijo, opozarja Anica Mikuš Kos: "V tem svetu neoliberalnih vrednost, kjer je pozitivni atribut imeti čim več, povzpeti se čim višje, imeti čim boljši boložaj, je dejstvo, da če tega nimaš, pomeni, da si nesposoben, da si len, da si neambiciozen, da si ’luzer’. To potem še dodatno prizadane otroke." Ob tem se seveda postavlja vprašanje, kaj storiti, da bi to popravili. Zgolj odgovor, da moramo ustvariti bolj pravično družbo, ni dovolj in je utopičen meni Mikuš Kosova, ki verjame, da je treba ukrepati tukaj in zdaj. "Prva stvar je, da se čim več sredstev namenja otrokom direktno. Tako da ni možnih odvodov za pokrivanje nekih družinskih potreb, ki ne izboljšujejo kakovosti življenja otroka."

Danes tako težavo predstavljajo prav otroški dodatki, ki jih država namenja kakovostnemu razvoju otrok, a je zaradi neustrezne sistemske ureditve, otroški dodatek postal vir preživetja družine. Zaradi česar revni otroci dobesedno preživljajo revne družine, o čemer smo že poročali na naši spletni strani in v oddajah 24ur in Svet na Kanalu A.

V ospredju ne bi smela biti le tekmovalnost, ampak bi jim morali dati možnost uveljavljanja na področjih, kjer so tudi otroci iz revnejših družin močni: "To so razni talenti, darovi, to je prosocialno vedenje, občutek za drugega, empatija. Tem atributom in njihovim izrazom v vedenju je potrebno dati veljavo, spoštovanje in nagrado. Mislim, da je tako možno do neke mere kompenzirati učinke revščine. Predvsem je pomembno poudariti druge vrednoste, za katere pa niso prikrajšani. To so vrednote izobrazbe, vrednote informacij, to so vrendote, ki jih sodobna demokratična družba le ponuja otrokom. Torej opozoriti na dobre stvari in v čim večji meri aktivirat otrokove potenciale, da se prebije iz te prikrajšanosti." Nujna pa je seveda tudi povsem praktična pomoč, denimo s štipendijami, subvencijami prehrane, prevozov in podobnimi ukrepi. "Včasih smo malo vzvišeni nad temi ukrepi, češ tako karitativno vedenje države, organizacij ali posameznikov nima smilsa, ampak to ni res. Tudi, če nam to ni všeč, dejstvo je, da je tistim otrokom, ki prejemajo pomoč, mnogo lažje. Lažje bodo tudi z lastnimi silami in s to podporo obvladovali stresne situacije, ki jih povzroča revščina."