'Oddajamo le ljudem brez otrok in živali'

V največji stiski se znajdejo predvsem tisti, ki so prisiljeni sprejemati nemogoče pogoje. To so največkrat socialno šibke družine, družine, ki bežijo pred družinskim nasiljem, tujci in brezposelni. V Verigi dobrih ljudi opažajo, da se v stiski znajde tudi vse več družin, ki sicer niso socialno šibke, a jih nemogoči pogoji stanodajalcev skozi leta vse bolj pehajo v socialno brezno. Na kaj je torej treba biti pozoren pri najemanju stanovanja, kakšne so pravice in dolžnosti stanodajalca, kdo vam lahko pri tem pomaga? Skozi oči dveh  družin in s pomočjo Verige dobrih ljudi je vse to odkrivala ekipa Preverjenega.

Ko si v stiski, pristaneš na nemogoče pogoje

Stopim v stanovanje. Zelo toplo in prijetno je. V kuhinji se z dvignjenim repom sprehaja mačka in prede. Roko podam ženski, ki jo bom imenovala Marta, čeprav ji je ime drugače. V družini je bilo nasilje, zato se še zdaj boji in raje skriva. Nasmejana je, a kljub temu začutim težo, ki jo je pustilo njeno življenje. In preizkušenj še ni konec. Bolna je. Družinska genetika, nenehen stres in težaška služba so pustili posledice na njenem zdravju. Ni dneva, ko je ne bi bolelo, a kljub temu vztraja in se bori, ker je ženska in mati štirih otrok. In pove mi svojo zgodbo, odisejado iskanja toplega doma, ki ga zdaj končno ima. A brez pomoči Verige dobrih ljudi, pravi, ji verjetno ne bi uspelo.

"Imate otroke? Potem pa ne bo nič z najemom." Takšne zavrnitve je več mesecev dobivala 45-letna Marta, ki je bila zaradi družinskega nasilja primorana iskati nov dom. Zase in za štiri otroke je morala najti dovolj veliko stanovanje v okraju, kjer otroci hodijo v šolo, saj oče ni dovolil prepisa drugam, in to za najemnino, ki jo bo s plačo bolniške strežnice še zmogla. Če ji je že uspelo prepričati najemodajalce, da njeni otroci ne bodo razdejali stanovanja, so jo dotolkle njihove nemogoče zahteve. "Zahtevali so tudi po tri, štiri varščine, in to pri 600 evrih najemnine. Od kod bo toliko denarja vzel nekdo, ki le dela in vsak mesec komaj preživi s svojo plačo?" se sprašuje Marta. Njena plača skupaj z malico in prevozom ne preseže 500 evrov. Zaradi bolezni namreč dela le za polovični delovni čas. 

Ker je bila v stiski, je podpisala pogodbo, v kateri je bil naveden nižji znesek. Najemodajalec se je pač želel izogniti davkom. Na pogodbi je tako pisalo 100 evrov, v resnici pa je morala lastniku plačevati 300 evrov najemnine. Do subvencije zaradi navedenega nizkega zneska tako ni bila upravičena, povrhu pa je morala lastniku plačevati še za rezervni sklad. "Mudilo se mi je zaradi nasilja in otrok in takrat sem pristala na vse, samo da bi lahko vzela tisto stanovanje." V komaj 40 kvadratnem nikoli obnovljenem starem stanovanju so se tako z otroki – dva sta bila že skoraj odrasla – stiskali kar nekaj let. "Otroci so imeli sobo, ki niti okna ni imela, ker je bila prvotna soba pregrajena na pol." Stvari so se jim nenehno kvarile. Eno leto je trajalo, da je lastnik prišel popravit grelec za vodo, Marta pa je morala sama zamenjati pipo, ki je puščala. Da je lahko ostala v tem stanovanju in plačala še 200 evrov stroškov, se je morala odpovedati vsej svoji mesečni plači. Nenehno je iskala ugodnejši najem, a ji ni uspelo. Potem pa so se morali skoraj čez noč izseliti iz stanovanja, ker se je lastnik odločil, da ga bo prodal. "Kam boš šel z otroki? Ni mogoče, da bi sam hitro kaj našel. Ni mogoče!"

Ko primanjkuje zaupanja

Martina zgodba je na žalost prej pravilo kot izjema, priznava nepremičninska posrednica Lea Milošević, ki pri Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje za Verigo dobrih ljudi pomaga tistim, ki se znajdejo v podobnih stanovanjskih stiskah, in poskrbi, da jim lastniki sploh prisluhnejo.

"Ko govorijo z mano, ne odložijo slušalke. Sicer se zgodi, da moram k njim na pogovor priti večkrat, tako da jim lahko predstavim objektivno situacijo, da tudi razložim, da to ni nek bav bav, da nimajo nobenih večjih obveznosti, tako kot bi jih imeli do drugega najemnika. In šele potem vidijo, kako stereotipno razmišljajo," razlaga Miloševićeva, ki se kot nepremičninska posrednica srečuje s precej nemogočimi in velikokrat diskriminatornimi zahtevami najemodajalcev.

Z možem imava službo, stanovanja ne

"Trg z nepremičninami je stihijsko urejen, pravice pa so najbolj kratene iskalcem stanovanj,"  razočarano razlaga tudi Alma, ki ima v prestolnici že 20-letno selitveno zgodovino. Kot študentka, kot partnerica, zdaj kot mati z dvema otrokoma. "In v vseh letih se ni nič spremenilo," pravi Alma.

"Nimaš nikoli nobenega jamstva, da bo to, kar si se zmenil, res držalo, čeprav podpišeš pogodbo. Nočejo dajati daljših pogodb, temveč se te sklepajo le za 11 mesecev, ne glede na to, ali imaš družino. In potem – aha, morebiti ti bom dal novo pogodbo. Takrat pa pridejo tudi višje cene, in če zavrneš, greš ven."

V stanovanje, v katerem živita, sta z možem že veliko vložila. Bilo staro in razpadajoče. Ven sta morala pometati dotrajano in smrdljivo pohištvo. Kar koli se  pokvari, sanirajo sami, saj traja predolgo, da se lastniki odzovejo. "Ko jim rečeš, da pušča školjka, da puščajo pipe, da imamo bojler, ki je starejši od mojega partnerja in greje samega sebe, to ne igra nobene vloge. Briga jih."

"Lastniki stanovanj so na FURS velikokrat prijavljali fiktivne stroške v zvezi s stanovanjem," nadaljuje Alma. "Najemnikov večina noče  prijavljati – tudi zato z možem nisva mogla konkurirati za neprofitno stanovanje. Noben od naju ni iz Ljubljane, stalnega bivališča pa si nisva mogla urediti. Če omeniš stanovanjski zakon, razumejo to kot grožnjo in si oplel," še razlaga Alma. Oba z možem imata univerzitetno izobrazbo, ona dela v znanem podjetju, a kljub temu so z družino obsojeni na najemniški pingpong. "Smo mlajša generacija z nestalnimi, prekarnimi službami, s katerimi ne dobiš kreditov. In če nimaš družine, ki bi stala za tabo in ti pomagala, ostaneš sam na tržišču. Hladilnik imamo sicer poln, kaj več pa nimamo," še razlaga Alma, ki je razočarana nad stanovanjsko politiko in se ji ne zdi prav, da eni komaj prilezejo skozi mesec, medtem ko jih tisti, ki imajo več, stiskajo za vrat.

Najemnih stanovanj več, a kljub temu premalo

A upanje za urejen trg najemniških stanovanj še ni ugasnilo. Na nek način se morda delno svetlika z novim stanovanjskim zakonom in gradnjo stanovanj za najem, ki jo financira Stanovanjski sklad RS. "Bistvo naše stanovanjske politike je znatno povečanje števila javnih najemnih stanovanj," razlaga direktor Stanovanjskega sklada Črtomir Remec, "vizija pa, da bi do leta 2025 imeli 4000 novih najemnih stanovanj. Mi s tem ne služimo, ampak omogočamo čim dostopnejše najemnine. Tudi srednjemu razredu želimo omogočiti dostop do teh najemnih stanovanj."

V zadnjem času ljudje prihranke vlagajo v nepremičnine, večina pa jih ne namerava oddajati, čeprav se povprečne najemnine za dvosobno stanovanje v Ljubljani gibljejo med 800 in 1000 evri. "Z javno najemno službo," razlaga Remec, "želimo takšna stanovanja brez uporabne vrednosti uloviti v svojo stanovanjsko mrežo. Javna najemna služba je v bistvu instrument, s katerim bomo lastnike praznih stanovanj v zasebni lasti poskušali prepričati, naj nam jih dajo v najem, mi pa jih bomo potem dali v podnajem. Seveda je limitirana tudi najemnina, ki bo 30 odstotkov višja kot neprofitna."

S širjenjem v druge regije želi sklad ljudi prepričati, da je tudi življenje stran od prestolnice kakovostno. Ponudba zunaj večjih mest je za zdaj majhna, kar opažajo tudi pri Zvezi prijateljev Mladine Ljubljana Moste-Polje. Že več mesecev na primer iščejo stanovanje za družino v stiski iz Velikih Lašč. "Ko se človek premakne iz Ljubljane, najemniških stanovanj praktično ni," pove Lea Milošević. "Če pa se že pojavijo, so v sekundi oddana ali pa se lastniki, ko slišijo, da bi morali najemnike prijaviti, ne oglašajo več na telefon. To je žalostna realnost, ki v zadnjem času sploh ni več tako redka."