'Občutki obupa in ujetosti se morajo prekiniti z jasnim planom reševanja'

S sodelavkami se močno trudimo vsaj en dan v tednu nameniti terenskemu delu, saj le tako lahko zares dobimo jasen vpogled v delček družinskega vsakdanjika. Tovrstna srečanja nam tudi omogočajo, da preverimo, ali se navedbe na prošnji za pomoč skladajo z dejanskim stanjem. Mnenje, ki ga k vlogi pripiše strokovni delavec centra za socialno delo, nam pomaga prepoznati težje zgodbe, ki potrebujejo dodatno pozornost. Zares ključen pa je obisk na domu, saj je tisti, ki najbolj jasno pokaže, kako družina zares živi.

Ko se družine obrnejo k nam po pomoč, večinoma vse ureja le eden od staršev in najpogosteje so to mame. Očetje so v tovrstnih postopkih nekoliko bolj pasivni, se sicer odzovejo našemu izrecnemu vabilu, a sami od sebe redkeje pridejo na razgovor. Z družinami se sicer spoznavamo in srečujemo tudi na različnih aktivnostih in dogodkih, ki jih v sklopu programa Veriga dobrih ljudi organiziramo za svoje uporabnike. 

Ob svetovnem dnevu družine, ki smo ga obeležili v mesecu maju, smo v Arboretumu Volčji potok organizirali družinski dan. Skupaj z našimi uporabniki smo tako preživeli čudovit dan, na katerem smo se imeli priložnost srečanja z družinami, z nekaterimi smo se prvič spoznali tudi v živo. Če se družina nima možnosti udeležiti katere od aktivnosti, ki jih organiziramo zanje, se lahko zgodi, da vse člane prvič spoznamo ravno ob našem obisku na domu. Osebni stik z družino v njenem domačem okolju je namreč izjemnega pomena predvsem v primerih, ko je stiska večplastna in obsežnejša in družina potrebuje celostno obravnavo in pomoč.

Terenski obiski so skupaj z razgovori le eno od orodji, ki nam pomaga razumeti stisko družine in situacijo, v kateri se je znašla. Ključnega pomena pri reševanju težav je angažiranost s strani prosilcev. V sklopu vključitve v program Veriga dobrih ljudi družinam pomagamo na različne načine; z usmeritvami, s svetovanji, paketi hrane in oblačil ter finančno pomočjo. Vse pa nima učinka, če se družina ni pripravljena aktivno soočiti s svojimi težavami in sprejemati najboljše odločitve v smeri rešitve. Načrt reševanja je ključen element celostne obravnave družin in zato ga je najbolje sestaviti skupaj z družino na štiri oči. 

Obiski družin: Družine, kjer sta starša povezana, veliko hitreje izplezajo iz težkega obdobja

Pogovori, ki ob naših obiskih običajno potekajo za kuhinjsko mizo, so vsakič pravi vrtiljak čustev. Kljub raznolikosti družin in njihovih zgodb se nekateri prizori ponavljajo vedno znova in znova. Mame, ki s cmokom v grlu in solznimi očmi opisujejo udarce usode, zaradi katerih se je družina znašla v stiski. Očetje, ki tiho in mrko sedijo ob svojih soprogah in le občasno skoraj s sramom dopolnijo njihovo pripovedovanje s težkimi dejstvi. Pogosto so prisotni tudi otroci, takšni, ki se sramežljivo skrivajo v naročjih staršev. Pa tudi takšni, ki nam s ponosom kažejo svoje izdelke iz vrtca ali nas vabijo k igri s svojo najljubšo igračo. 

Kuhinje, v katerih sedimo, so večinoma skromne, a nam že ob pogledu nanje izdajo marsikatero zgodbo. Nekatere se kljub skromnosti bleščijo od čistoče, druge odsevajo psihično stisko, v kateri so se znašli njihovi uporabniki. V pogovorih se ponavljajo teme, kot so bolezen, neizplačila plač, izguba zaposlitve, visoke najemnine, nepredvideni stroški, dolgovi ... Težke zgodbe, ki jih spremljajo občutki obupa in ujetosti v brezizhodno situacijo, se morajo prekiniti z jasnim načrtom reševanja in zastavitvijo ciljev. 

S sodelavkami se trudimo pozornost usmerjati k svetlim točkam in dajati poudarek posameznim korakom, ki sestavljajo pot do izboljšanja situacije. Pogosto starši sami izpostavijo, kako se zavedajo, da je drugim zagotovo še slabše in da imajo sami srečo, da so vsaj zdravi, da so skupaj, da so zaposleni ... To stanje hvaležnosti za vse, kar imajo, pa naj bo še tako skromno in osnovno, je pomembno, saj nam pomaga ohranjati optimizem, psihično stabilnost in moč za soočanje z bitkami, ki so pred nami. Poleg dobrega zdravja družinskih članov kot najpomembnejši prepoznavam odnos med staršema. Družine, kjer sta starša povezana in usklajena, veliko lažje in hitreje izplezajo iz težkega obdobja. Družine, v katerih starša delujeta kot ekipa, nudijo otrokom občutek stabilnosti in varnosti, da stiske morda le ne občutijo tako zelo boleče, kot bi jo sicer.

Najtežji so obiski, ko se pogovori vrtijo okoli različnih vrst nasilja. Običajno so to pogovori z mamami, ki same skrbijo za svoje otroke, potem ko so uspele zbrati pogum in zbežati iz nasilnih situacij. Vsakič znova je težko poslušati opise verbalnega trpinčenja in psihičnih mučenj ter fizičnih napadov, ki so jih bile deležne. Težko je tudi, ko govorijo o tem, kako so morale bežati in se skrivati v novem okolju, medtem ko lahko nasilnež nemoteno nadaljuje s svojim življenjem. Nekatere izmed njih imajo srečo, če lahko temu rečemo sreča, da se njihov nekdanji partner za njih ne zmeni več in lahko zaživijo znova, v nasprotnem primeru pa se pri nekaterih nočna mora šele zares začenja. Ena od mam je svojo situacijo opisala, da se počuti, kot da se je z njenim umikom sezona lova zanj šele začela in da je ona glavni plen. Kljub temu, da je pomoč poiskala pri pristojnih organih, pa ti zaradi trenutne zakonodaje konkretnejših ukrepov in postopkov proti njenemu nekdanjemu partnerju niso mogli sprožiti. Najtežje je takrat, ko so v začaran krog kakršnega koli nasilja vpleteni tudi otroci. Ti pogosto tako postanejo žrtve, ki so priča nasilju med staršema. Težko si namreč razlagajo dogajanje med človekoma, ki ju imajo najraje na svetu.

Najhuje je, ko so nasilja deležni otroci. Otroci so žrtve že, ko so priče nasilju med staršema. Težko si razložijo, kaj se dogaja med človekoma, ki ju imajo najraje na svetu. 

Ko se počutiš nemočnega

Na enem zadnjih terenskih obiskov sem spoznala deklico, ki je skoraj s ponosom povedala, da ve o vsem, kar se dogaja. Pokazala je, kje so vidni znaki nasilja na pohištvu. Mamica, ki se je ob dekličinem vpletanju v pogovor le grizla v ustnico, je s solznimi očmi povedala, da ne vidi več smisla v skrivanju teh stvari pred njo, saj da jim je bila že prevečkrat priča. Kljub temu pa mora očetu, vsaj dokler se ločitveni postopek ne zaključi, omogočiti redne stike s hčerjo. Deklica medtem redno obiskuje psihologa, kjer predeluje svoj strah pred očetom na eni strani in željo, da bi bili kot družina spet skupaj, na drugi. Pri tovrstnih situacijah lahko otroci pogosto doživljajo določene travme in občutke, s katerimi se ne znajo soočiti sami, zato otroke vključujemo v programe psihosocialne pomoči.

Ob končanem postopku razveze se bosta soočili najverjetneje še s stanovanjsko krizo ob že tako nizkih maminih prejemkih. Tako sta trenutno ujeti v situaciji, kjer se ves čas bojita naslednjega očetovega obiska in čakata na razplet, ki pa jima ne bo prinesel olajšanja, temveč le še dodatno otežil življenje.