V četrtkovem dopoldnevu sva s sodelavko obiskali nekaj družin, vključenih v naš humanitarni program Veriga dobrih ljudi. Ko sva pozvonili na vratih prve družine, sta naju poleg mame na vratih pričakali tudi hčerkici. Z navdušenjem sta naju povabili naprej in radovedno pogledovali proti paketoma hrane in higiene, ki sva ju prinesli s seboj.
Deklici sta na mamino željo odšli v njuno sobo, kjer sta nadaljevali z igro, mi pa smo nadaljevali pogovor. Takoj ob odhodu je gospa s sramom povedala, da ne želi o njihovi stiski, njenih izzivih in družinskih težavah govoriti pred hčerkama. Oba z možem sta namreč zaposlena, a je ona trenutno zaradi številnih zdravstvenih težav na dolgotrajni bolniški. Sooča se s hudo obliko astme, artritisa in fibromialgije, ima tudi več alergij na hrano.
Zdravstvene težave ima tudi ena od hčerk in potrebuje posebno prehrano ter kozmetiko. Živijo v lastniškem stanovanju, za katerega bosta starša kmalu odplačala kredit, a se zavedata, da bo potrebna ponovna finančna investicija za sanacijo sten. Soočajo se namreč z vlago in posledično plesnijo, ki še poslabšuje že tako načeto zdravje družine. Mama nama je s solzami v očeh povedala, da jima kljub trdni želji po zagotavljanju osnovnih potrebščin in rednemu plačilu mesečnih obveznosti visok strošek zdravil, specializirane kozmetike in prehranskih dodatkov, potrebnih za obvladovanje otrokovih in njenih alergij, predstavljajo res velik finančni izziv.
Po plačilu položnic in nakupu najnujnejših stvari pogosto zmanjka sredstev za stvari, pri katerih se lahko nekoliko potrpi, kot so na primer nova oblačila, obutev, družinski izleti in počitnice ter druge ne tako nujne stvari. Pred vrati je novo šolsko leto in ena od hčerk bo septembra prvič prestopila šolski prag. Starša si srčno želita, da bi lahko deklici omogočila šolski kotiček, za katerega bi nujno potrebovala kupiti pisalno mizo in stol, a jima družinski proračun tega žal ne omogoča. Ko zapustiva skromen, a lično urejen in čist dom družine, pot nadaljujeva do naslednje družine.
Spoznava starša, ki že več let poskušata preživeti na dolgotrajni bolniški. Mama dela za polovični delovni čas, a jo kmalu čaka zahtevnejša operacija, oče je v postopku rehabilitacije. Oba sta sicer malo pred upokojitvijo, a imata še vedno upanje, da se bosta lahko vsaj za nekaj časa vrnila nazaj na delovno mesto. Sin je nadarjen plavalec, kljub finančnem omejitvam mu želita omogočiti normalne pogoje za dokončanje šolanja in udeležbo na treningih ter tekmovanjih, na katerih dosega zares dobre rezultate.
Starša izpostavita, da je njuno največje breme stanovanje, že več let namreč čakata na občinsko stanovanje. Kljub nizkim prihodkom pa jima ne pripada subvencija najemnine. Cenzus zanjo sta namreč prekoračila za pičla dva evra. V pogovoru nam povesta, da je njihov mesec vsaj nekoliko lažji zaradi naše pomoči v obliki paketov pomoči. Brez njih bi bili primorani še bolj zarezati v že tako skromen družinski proračun. Iskreno sta se zahvalila tudi za donacijo računalnika, ki sta ga sinu obljubila že pred leti, a mu ga zaradi finančne situacije nista mogla kupiti.
Oče je zaradi zdravstvenih naprav nezaposljiv, mama po porodniški aktivno išče zaposlitev
Sive gorenjske ceste naju nato peljejo še do zadnjega obiska. Do štiričlanske družine, ki živi v majhnem najemniškem stanovanju s subvencionirano najemnino. Oba starša sta trenutno brezposelna. Oče ima številne zdravstvene težave, zaradi katerih ni zaposljiv, in čaka na odločbo invalidske komisije. Mama pa je ravno zaključila s porodniško in aktivno išče zaposlitev. Zaradi dveh majhnih otrok in partnerjevega zdravstvenega stanja je omejena samo na dela, katerih večino delovnega procesa poteka v dopoldanskem času. Poleg tega imata oba otroka težave v razvoju in potrebujeta posebno zdravstveno oskrbo in redno obiskovanje razvojnih ambulant.
Zaradi vseh naštetih dejavnikov je mama tako precej nezaželen kader pri potencialnih bodočih delodajalcih. Kljub nizkim prihodkom starša vestno plačujeta vse obveznosti in nimata dolgov. A tudi pri njima je zato na koncu meseca tesno s finančnimi sredstvi in potrebujeta pomoč pri nakupu osnovnih življenjskih potrebščin, kot so hrana, higienski pripomočki in stvari za otroke, kot so plenice in adaptirano mleko. Tudi onadva nam v pogovoru večkrat omenita, da brez naše pomoči ne bi zmogla čez mesec.
Te družine so le delček tistega, kar danes imenujemo novi obrazi revščine. Gre za ljudi, ki so pogosto spregledani, saj ne živijo v ekstremni revščini, pa vendar bi brez tuje pomoči zapadli še v hujšo materialno, finančno in predvsem socialno stisko. Čeprav so vzroki za nastanek težav obiskanih družin različni, sva s sodelavko lahko našli nekaj skupnih imenovalcev. Družine, ki sva jih obiskali, živijo v skromnih, a čistih in urejenih domovih. Prav vse družine imajo omejene prihodke in se trudijo preživeti z minimalnimi sredstvi. Vse družine se spopadajo z mesečnim kolobarjenjem med plačilom položnic ali nakupom hrane. Prednost dajo plačilu položnic in s tem stabilnemu bivanjskemu okolju oz. domu. Zato jim pogosto ostane premalo, da bi pokrili osnovne potrebščine, kot so hrana, higiena in oblačila. Večina od staršev in otrok se sooča z resnimi zdravstvenimi težavami, ki zahtevajo individualne prilagoditve v prehrani, bivalnih prostorih ali dodatne obravnave v specialističnih ambulantah. Zaradi bolezni so mnogi starši na dolgotrajni bolniški, niso zaposljivi, delajo za polovični delovni čas ali so kljub želji omejeni pri iskanju zaposlitve.
Stiske družin zagotovo najbolj prizadenejo ravno otroke, ki tako nimajo možnosti uživati v brezskrbnem otroštvu, ki bi si ga zaslužili. Starši jim ga sicer želijo nuditi, a včasih preprosto ne zmorejo. Kljub temu vsi že šolajoči otroci šolo opravljajo z odliko, trenirajo športe, ki jih veselijo, in v njih dosegajo zavidljive rezultate. Vse družine so poudarile, kako ključna je za njih naša pomoč, saj jim omogoča dostojnejše življenje. Veliko jim pomeni tudi to, da so se kljub začetnemu sramu ob prošnji za pomoč ob prvem stiku z nami počutili varno in sprejeto.
Z obiski na terenu prejeta vloga za pomoč in uvodni razgovori dobijo še sliko iz njihovega vsakdana, iz njihovega okolja. Okolja, v katerem se družine počutijo varno, a hkrati okolja, v katerem lahko prepoznamo dodatne težave. Vsem obiskanim družinam bomo prek humanitarnega programa nudili pomoč. Prvi bomo pomagali z nakupom pisalne mize. Drugi bomo še naprej nudili materialno pomoč in s pomočjo pravnice preverili, če je kakšna možnost, da bi bili vseeno upravičeni do subvencije najemnine. Sina bomo podprli tudi prek projekta Botrstvo v Sloveniji. Prav tako bomo zadnji družini še naprej pomagali s hrano, oblačili in potrebščinami za otroka. Starše bomo jeseni povabili na delavnice za krepitev funkcionalnih kompetenc, saj jih izvajamo tudi na daljavo, šolajoče otroke pa vključili na brezplačna letovanja, ki potekajo čez celo leto.
Njihove zgodbe so dober opomnik, da tudi v sodobni družbi revščina ni zgolj zgodovina ali nekaj, kar se dogaja daleč stran. Dogaja se tu med nami. Ti novi obrazi revščine kažejo, da ne smemo prehitro sklepati, da nekdo, ki nima službe, ne dela, ker se mu ne da ali ker se ne trudi dovolj. Kar se mi zdi pomembno, je to, da kot družba prepoznamo te nove oblike revščine in razumemo, da so ti posamezniki pogosto v težavah, na katere pogosto nimajo vpliva, in ravno zato ne potrebujejo obtoževanja, temveč v prvi vrsti le razumevanje, podporo ter zavedanje, da niso sami.
