To dolgo časovno obdobje razglašene epidemije covida-19 je naplavilo mnogo težkih zgodb in še več spoznanj. Eno od njih je vse večja ranljivost družin naše dežele. V stiskah, ki jih povzroča starševska nezmožnost osnovnega preživetja, so se v družine priplazile različne bolezni, nerazumevanje, nestrpnost, pa tudi vse več nasilja – verbalnega, psihičnega in fizičnega. Težko je razumeti, še težje pa sprejeti, da v premnogih družinah po Sloveniji niso varni niti otroci.
Seveda bi ti pojavi ostali marsikje prikriti ali pa bi se razkrili kasneje, morebiti celo prepozno, če družin ne bi tudi obiskovali in jim na domu nudili mobilne pomoči Verige dobrih ljudi. Pogosto nas ob starših pričakajo tudi otroci. Ti stanja v družini preprosto ne zmorejo prikriti. Izražajo ga s svojim obnašanjem ali neposredno v pogovoru. In marsikdaj in marsikje so njihova sporočila sprožilec našega takojšnjega ukrepanja, v sodelovanju s centri za socialno delo pa pogosto tudi preprečevanja najhujšega.
Ob celostni podpori in pomoči, ki jo družine po Sloveniji močno potrebujejo, pa je pomembno tudi povabilo družinam, da otrokom v času rahljanja ukrepov zaradi preprečevanja širjenja koronavirusa ob koncih tedna ponudimo varno okolje, strokovne spremljevalce in druženje z vrstniki v svojem počitniškem domu. In seveda bi bilo več kot potrebno, da bi tudi vse osnovne šole in vrtci uresničevali programe šol v naravi – ob upoštevanju ukrepov NIJZ. Kajti otroci potrebujejo razbremenitev. Potrebujejo sogovornike, potrebujejo druženje in dejavnosti, ki jim bodo znova ponudile možnosti enačenja z vrstniki in s tem zdravega razvoja.
S to potrebo se soočamo vsak dan. In nanjo opozarjajo strokovne institucije, pa tudi naši terapevti. Prišli smo do točke, ko v terapevtsko obravnavo preprosto ne zmoremo več sprejeti toliko otrok in staršev, kot je dnevno prošenj. Preštevilni otroci in mladostniki ne zmorejo več iz labirinta čustvenih težav, ki so se nagomilile v tem letu. Samopoškodovanje, motnje hranjenja in nemotiviranost, pa tudi poskusi samomorov so postali že vsakdan.
Potrditev teh dejstev je bil že prvi letošnji razbremenilni tabor ob koncu tedna. S kako hudimi stiskami so se spopadali spremljevalci otrok, je zares težko opisati. Nakopičena žalost, obup in jeza v otrocih so se takoj po prihodu v počitniški dom izražali v poškodovanju vsega, kar jim je prišlo pod roke. Izražali so jih v risbicah, ko so predstavljali svoja občutja, in ob mnogih tehnikah sproščanja. Pa seveda v razbremenilnih pogovorih s spremljevalci, ko so lahko v varnem okolju povedali, kaj vse so doživljali in kakšna občutja jih ob doživetem spremljajo.
Ni bilo otroka, ki se ne bi počutil vsaj delno odgovornega za vse, kar se je dogajalo v posamezni družini. In to je zelo vplivalo tudi na njihovo nezmožnost spremljanja pouka na daljavo in razumevanja učne snovi.
Zgodbe, ki jim ni bilo konca. In bolečine, ki so se pretakale v predel alpskega sveta – v šumenje reke Pišnice, v ptičje žgolenje. V razbremenilne pohode in številne družabne in športne igre in še in še, ko so otroci znova lahko bili le otroci. Brez bremen, brez krivde, brez predznakov in brez strahu.
Kako zelo pomembno je, da je Brina, enajstletno dekletce, ki pomaga bolni mamici pri njenih vsakodnevnih opravilih, odmislila skrbi glede njunega preživetja. Da je navezala stike z deklico, v kateri je našla dekliško zaupnico in prijateljico. Med sošolkami je doslej še nikoli ni našla, ker so jo vse zavračale. Sama meni, da zato, ker je revna. Ker nima ne telefona ne modnih oblačil. Ampak to zanjo ni tako pomembno kot dejstvo, da jima je z mamico uspelo oditi na svoje in se rešiti hudega družinskega nasilja.
In kako je zacvetela Lea, ki ji je eden od dečkov dejal, da je lepa. Tega še nikoli ni slišala – ne od staršev ne od sorodnikov. Vsi so med seboj sprti in prepiri in nasilje sestavljajo njen vsakdan. Dotlej se je počutila tako odveč, grdo in nesposobno …
In kako mirno je spal Maj, ko ga ni zbujalo kričanje ob prepirih in pretepih matere in očeta, ki se sicer doma odvijajo skoraj vsako noč. Luka se je s spremljevalcem lahko pogovoril o bolečini ob slovesu od mamice, ki je pred dobrimi petimi meseci za vedno odšla.
Ni bilo otroka, ki ne bi doživel travmatičnega dogodka – sogovornika za svojo bolečino pa do tistega trenutka ni imel. Filip in mnogi drugi otroci pa so svoje spremljevalce prosili, naj jih ne vračajo več domov, ker so tu našli sogovornike, razumevanje, varnost in mir. In tudi veliko dobre hrane, sadja in sveže spečenih slaščic, ki so jih ljubeče pripravljale tete kuharice. Lahko so jedli do sitega. Mnogi doma ne morejo.
Spremljevalci otrok so bili pripravljeni na njihove stiske, saj smo podobno izkusili že lansko poletje. Tako globokih in obsežnih stisk sicer niso pričakovali. So jih pa uspešno reševali.
Ko beremo pisemca, ki so jih otroci napisali tik pred odhodom iz pravljične Vile Šumice v Kranjski Gori, se njihova stiska še močneje vrašča v naša prizadevanja za zdrav razvoj in enake možnosti otrok. Kajti po vseh opozorilih stroke in vseh, ki delujemo v dobrobit otrok, mladostnikov in družin, je že nedopustno, da na sistemski ravni še vedno ni učinkovite zavzetosti za rešitev zares perečega problema duševnega stanja otrok in mladostnikov.
