V okviru Verige dobrih ljudi, ki nudi celostno obravnavo družinam in posameznikom v stiski, deluje tudi terapevtska pomoč, katere pomemben člen je zakonski in družinski terapevt Andrej Omulec. Kot je povedal, dela pretežno z otroki, vodi pa tudi tabore in izvaja terapije, tako za družine in pare kot za posameznike in otroke.
"Partnerski odnos je osnovna celica družinskega sistema, zato želimo probleme razreševati najprej v starševskem sistemu. To znanje potem starši prenesejo tudi na otroke doma," pojasnjuje Omulec. Tudi zato se na terapijah ukvarjajo predvsem s starši. "Če so starši koristni, se ne ukvarjamo z otroki, ampak s starši, ker mi nismo tukaj zato, da rešimo otroke, to je naloga staršev in mi ne moremo biti namesto staršev vzgojitelji". Starši so namreč z otroki 24 ur na dan. In če so starši koristni, potem se stvari hitro uredijo, umirijo in življenje gre naprej.
Eno srečanje traja 50 minut, cikel pa ima 12 srečanj, ki se lahko ob določenih, tudi travmatičnih, izkušnjah ponovi. Terapija tako traja tri mesece, srečanja so enkrat tedensko. Glede na raziskave traja namreč tri mesece, da se možgani prilagodijo, adaptirajo oziroma da se možganske strukture spremenijo. Seveda pa je vse odvisno od teže travm. Večje travme, kot so zarisane v možganih, težje jih je zgladiti, če pa so manjše, se struktura možganov hitreje prestrukturira.
Terapije obiskujejo predvsem ljudje, ki se soočajo z revščino. A Omulec poudarja, da niso revni samo tisti, ki nimajo službe. "K nam prihajajo ljudje, ki imajo službe, a imajo tako nizke prihodke, da komaj shajajo iz meseca v mesec. Njihova stiska je velika, saj ne vedo, kaj bodo dali otroku jesti. Stisko pa lahko doživlja tudi otrok, ki nima tako lepih športnih copat kot vsi ostali. In če mu starši tukaj pojasnijo, da zaradi tega ni z njim nič narobe in da ga imajo vseeno radi, da so vseeno ponosni nanj, je to ena taka stvar, ki je za otroka res odrešujoča," opisuje Omulec.
Šest terapevtov, ki sodeluje v Verigi dobrih ljudi, pomaga ljudem najti luč na koncu predora, njihov edini pogoj pa je, da ljudje terapije obiskujejo izključno na svojo željo in prostovoljno, da jih nihče ne sili ali jim govori, da morajo priti. "Da človek sam ugotovi, da ni z njim nič narobe … to je neka čustvena higiena. Vsak od nas se namreč lahko znajde v kakšnem krču ali stiski in če sam ne zmore preko tega, se gre nekam pogovorit. Mi se tukaj ne pogovarjamo, da je z nekom nekaj narobe, ampak o tem, kako bo razrešil situacijo, v kateri se znajde."
Ljudje, ki pridejo na 'pogovor', terapevtu najprej predstavijo svojo težavo. Terapevti jih skozi pogovor nato poskušajo usmeriti, da sami pridejo do odgovorov, kaj je za njih najboljše. "Velikokrat ugotovimo, da so neke stvari iz preteklosti vsidrane v njihovo možgansko strukturo in ko raziščemo stvari, ugotovimo, da se neke stvari nenehno ponavljajo. In zato poskušamo te stvari postaviti v nek red, da se ljudje zavedajo, da se ti občutki ponavljajo iz preteklosti in jih dajo v nek predal zgodovine, nato pa skušajo najti neke nove vzorce," opisuje Omulec.
Težava je, ker obisk terapevta še vedno pomeni neko stigmo, zato je ljudi sram priti po pomoč in pridejo šele, ko so res že v skrajni stiski. Omulec sicer opaža, da je v Ljubljani tega sramu ob obisku terapije manj kot na podeželju. Tudi zato pravi, je treba o tem več govoriti. "Vsi smo čustvena bitja, ki imamo občutke, neka čutenja. In ko jih ne zmoreš predelati, to ne pomeni, da je s teboj nekaj narobe. Le pojavili so se neki občutki, s katerimi ne veš, kaj bi, zato prideš na terapijo, da jih urediš."
Omulec se pri svojem delu srečuje z res težkimi življenjskimi preizkušnjami ljudi, ki pri njem poiščejo pomoč. "O vseh teh občutkih, ki jih ob delu doživljam, se poskušam pogovoriti. In ko vidim, da ljudje rešijo težave, mi odleže. So pa tudi težje stvari, o katerih govorimo s sodelavci in predebatiramo občutke, ki ostanejo, da jih ne nosimo s seboj. Zagotovo pa kaj ostane in o tem sanjaš, saj smo vsi ljudje. In čudno bi bilo, če ne bi." Taki primeri so predvsem spolne zlorabe otrok, tega, pravi Omulec, ne pozabiš. "Najhuje je, ko ne veš, kaj bi s to informacijo, ko poveš naprej, pa se nič ne zgodi. Primeri odraslih ti ne ostanejo toliko v spominu, ker oni zmorejo iti naprej, otroci pa ne. In te stvari so skrajno težke. Najhuje je, ko ne moreš nič, ko si nemočen, ko komu poveš, pa se ne zgodi nič. To so take stvari," pojasnjuje.
Cilj vsakega terapevta pa je, da ljudje, ki so prišli po pomoč, splezajo iz prepada. "Naš cilj ni, da tukaj ostanejo, ampak da čim prej gredo," poudari Omulec in doda, da velikokrat pridejo ljudje nazaj in se zahvalijo za pomoč. "Ljudje, ki padejo v luknjo, velikokrat potrebujejo samo, da se jih sliši, da dobijo kakšen nasvet, usmeritev. Da naredimo nek most in potem stvari hitro razrešijo. To je pa tudi naš cilj, da smo jim v oporo v njihovih najtežjih trenutkih in da v terapevtskem procesu razrešijo stvari in nato začnejo funkcionirati ter živeti svoje kvalitetno življenje. V raziskavi, ki sem jo delal pred časom, je ogromno ljudi reklo, da zdaj živijo na čisto drug način, kot so živeli pred vsemi temi procesi vključevanja. V boljšem smislu."
"Ljudem, ki pridejo k nam, povem, da, če so vse, kar se jim je do sedaj zgodilo, preživeli, sploh ne vedo, kje so njihove meje, saj jih ni. Če si živel v revščini, v nasilju in si zdaj tukaj, si zdrav in imaš zdrave otroke in funkcioniraš in če se ti tukaj zalomi, ali nisi najhujšega že preživel. Če si preživel vse tiste grozne stvari, verjamem, da boš tudi zdaj preživel. In ti ljudje hitro ugotovijo, kaj lahko naredijo, samo nekaj usmeritev potrebujejo," zaključi Omulec.
